zadev z zaslonom na dotik se ze dolg izogibam. kaj cem, obcutek za kaj tocno delajo moji prsti imam pri drugacnih zadevah, in tehnologije ni na tem seznamu. potem pa se s kolegom menima ob kavi, da imama (pravkar sem besedo “imava” spremenila v “imama”. 1:0 za stajerscino.) oba od postelje (kjer se najvec zadrzujema) do racunalnika (kjer se zadrzujema kanjcek manj) max 3m, a vseeno oba raje na telefonu – z zaslonom nekih bogih 240x320px – pogledama mejle in kaj je novega na twitterju ali fejsbuku. lenoba, pac. in obema mora bit dolocena zadeva oooornk vsec, da za tistih par minut zapustima ugodje postelje. (ja, midva oba redno ob 5h zjutraj vsaki dan, pa ce z neba padajo uspicene prekle!, hodima na smarno in takoj po prvi kavi se na triglav. duh.)
in prejsni dan, po petih urah intenzivnega badmintona s svincenimi utezmi privezanimi na najinih gleznjih (a mogoce ze mal pretiravam?), grema k najboljsemu sosedu po kruh, ko nama pot prekriza simobilov stant. pojavil se je pred nama cisto nenapovedano. (mislim, da bi pri cppju morali zacet ucit tudi o nevarnostih teh stantov. vsepovsod so ze!) bolj iz radovednosti kakor potrebe se ustavima, in medtem ko mozeka odnese do police s stripi pri bliznjem kiosku, jaz povprasam totalno zdolgocasena usluzbenca katero ledvico bi morala prodat, da pridem do lastne tablice.
na moje presenecenje in na zelo glasno veselje moje denarnice (ah, naivnost), so mi bili pripravljeni stvar dat v last za 100 centov.
“zmaga! to je moje!” mi je odzvanjalo v glavi.
sicer sem ujela manjse neodobravanje s strani mozeka (ki je v prvih 48 urah od mojega nakupa tablice svoje stalisce spremenil totalno, a je imel sreco, da je akcija ze potekla), a sem ga dobila na svojo stran s preprosto logiko: “res je, vecina kaficev po prestolnici res ze ima brezpacen wifi, ampak zakaj bi se omejevali, sploh pa, 25€ extra na mesec ni tako zelo veliko. pac ne bomo zapravljali za druge bedaste zadeve. sploh pa, denar mora krozit!”
.
.
.
in sedaj jo imam, samsungovo tablico, polne tri mesece.
tipkovnica me se vedno zafrkava, najbolj uporabljena tipka bi bila backspace, tri pikice napisat je manjsi podvig (pika presledek backspace pika presledek backspace pika), stevilo poslanih sporocil je tocno 4, klic je bil samo en, pa se ta za testiranje videa. android brskalnik mi ne pase najbolje, opera je tudi malo cudna, tako da smo pristali na mobilni verziji ognjene lisice. tweetdeck ipd twitter klienti se niso izkazal, smo ostal pri uradni stvarci. evernote, toshl in odpiralni casi se redno uporabljajo, feedly jim pocasi sledi, vse ostale aplikacije so gor zato ker.. pa sej ne vem.
25€ na mesec vredno vprasanje: a se nekemu povprecnemu jozetu, ki na dan ne spise maljon clankov in mu ni nujno bit 24 ur na dan povezan z internetom, splaca imet tablico?
hja, niti ne.
sicer vedno veckrat vrzem uc na wordfeud in apparatus, tudi 1q84 se dokaj lepo bere v nepapirnati verziji, smrkce redno posiljamo na njivo okopavat robide in jezni tici se vedno cakajo na 23 levelu. a primarni namen tablice je internet in od tega nisem tako zelo odvisna, da mi mali zasloncek moje nokie E5 ne bi zadostoval.