>danes sem, po dolgih mesecih poznanstva, koncno spoznala se eno osebo z interneta.

in na poti domov sem zacela razmisljat, koga na moji “following” listi bi se hotela spoznat. pravijo, da imamo med FB prijatelji ljudi katere ze poznamo in na TW folk, katerega bi radi spoznali. tega se, v vecini primerov, drzim tudi sama. (priznajte, tudi vi imate med FB kolegi kaksno sexy zeno, za katero ne veste od kje se je vzela, ampak je dost kjut, da je prezivela se vse FB cistke.)

sledim 341 ljudem/osebnostim/racunom.

vecino poznam, nekateri so boti, ki popestrijo timeline s svojimi opazkami/novicami, parim sledim samo iz vljudnosti (a jbg, diplomacija mora bit).

zadnje case pa najvec komuniciram (najbolje kot se pac da preko interneta) s popolnimi neznanci. (ceprav, kaj sploh je popoln neznanec? ima perfektno garderobo, perfektno pricesko, perfektn makeup?)

in ta folk bi z veseljem kdaj imela na drugi strani mize ob kavi, pivu ali litru vode. (kar nekaj jih je namrec fitness freakov, ki gredo s ponyjem na vrsic, se pred prvo kavo odplavajo 10 dolzin v olimpijskem bazenu ali pa za sladico po kosilu odtecejo manjsi trimcek okoli slovenije. yeah, you know who you are. v tem primeru trditev, da se druzis s sebi podobnimi, ne drzi SPLJOH!)

.

.

.

razmisljala sem, da bi napisala par uporabnikov, kateri so mi na tak ali drugacn nacin zlezli pod twitterasko kozo, ampak bi mogoce izgledalo malo “a dej no” do neomenjenih. tega pa nocem. in tu nocem zraven vplest diplomacije, hocem samo izpostavit dejstvo, da sledim tristo enainstiridesetim (!!) in da nimam sanse nobene, da napisem vse.

iz istega razloga ne sodelujem v tedenskem ass-kissingu imenovanem #followfriday. prvotna ideja tega je bila, da twitteras svojim followerjem predstavi ljudi, katerim oni mogoce se ne sledijo, a bi mogoce morali. na zalost (ali na sreco?) pa je slovenska scena tako zelo prepletena med sabo, da vsak petek vedno znova vidimo ene in iste predloge.

nekako sem mnenja, da ce oseba ne bi bila zanimiva, da ji ne bi sledila. tako da, za prihodnost, ce boste slucajno kdaj dobili idejo, da bi pri meni iskali ideje komu se sledit, poglejte si mojo “following” listo.

torej, kdaj boste (vsi, ki ste na tole stran prisli preko linka na twitterj) v prestolnici, da gremo na kavo?

>mislim, da obstaja najvec pet ljudi s katerimi mi po prvih 10 sekundah pogovor ne postane mucn in ne prezivim ostali del z mislimi nekje v braziliji in iscem izgovore, da lahko koncno zakljucimo.

ko sem zivela v tujini sem imela bolj malo telefonskih pogovorov z domacimi. najveckrat smo komunicirali preko emailov ali sms sporocil. ce pa so ze imeli to sreco, da sem se jim javla na telefon (redko), so po petih minutah (se redkeje) sami vprasali, ce moram slucajno pod tus. (izgleda sem ta izgovor uporabila preveckrat.)

ko sem sla sklenit narocnino sem iskala paket, ki je imel najvec sms sporocil vkljucenih v ceno. v sporocilih vam lahko povem celotno zivljensko zgodbo, napletem se par drugih, tudi filozofija mi ni tuja. po telefonu se ne zmorem pogovarjat niti o vremenu. (“vroce je… *crickets*”)

word of advice: ce vam kdaj recem, da poklicem (ce pac ni business related, ali da se mormo skoordinirat za kofe, ipd),… sanse so majhne. sori.

>tv oddaje tipa “XY drzava ima talent”, x factor, ipd me nikoli niso zanimale.

nikoli nisem marala gledat folka, ki se osmesi na javni televiziji. oz. drugace: nisem marala gledat, kako so dolocen folk, ki mogoce ni tako zelo talentiran na podrocju petja, izrabli za humoristicno tocko med nastopi drugih, ki imajo mogoce malo vec moznosti.

in resnicno sem mnenja, da bi pri #sit morali spremenit (vsaj) dve stvari:

1) starost tekmovalcev naj se zvisa na 18+.

pa naj ima puncka se tako dober glas, ne do nje ne do ostalih tekmovalcev ni fer, da sodeluje. v nasi mali drzavici res nima tolko moznosti kot v drzavi dojenckov in tiar, ampak naj raje dokonca osnovno solo in se potem spravi v showbiz.

2) skenslajte ves folk, ki hoce pridet pet.

a ni teh oddaj ze itak prevec?? samo zato, ker sama sebe ne slisis, ko se deres med tusiranjem, verjami, da sosedi ne tolcejo po stenah, ker zahtevajo bis.

a vse te kuci-pjevajuci oddaje imajo se nekaj skupnega. (poleg zgoraj nastetega.)

vsake tolko se najde nek osebek, ki ima res dober glas, ampak ga/jo v vecini primerov ven vrzejo se pred finalom. (its all rigged!)

tokrat mi ne gre iz glave tale verzija tininga komada “river deep mountain high”. in ja, to je bil zadn komad, ki ga je tekmovalka imela cast predstavit 13-letncam, ki vztrajno nabijajo telefonski racun s posiljanjem smsov na stevilko nekega 14-letnega fantica, ki ima frizuro justine bober in niti ene sramne dlake.

(tole sem si izmislala, tako da je podobnost z resnicno osebo zgolj nakljucna.)

kot vsi ostali “rejects” (ce recimo ne stejemo daughtryja in adama, ki sta s pop tajkuni skupaj spacala nekaj dokaj poslusljivih komadov) je tudi ona zacela kariero z nekim pocukranim teen komadom, ki njenemu glasu ne naredi nobene usluge. bruh.

>..je ena boljsih stvari spolnega zivljenja, a ima to nesreco, da se ne zgodi dostkrat.

mogoce zato, ker sem zjutraj totalno zalimana in imam od prve zbujene sekunde v mislih samo kavo.

mogoce tudi zato, ker situacija nikoli ni taksna kot je v filmih, ko se zenska zbudi kot prerojena, s perfektnim mejkapom, in se boljso voljo. o jutranjem dahu se slisal niso.

lani oktobra sem si, iz popolnoma napacnih razlogov, zazelela, da bi bila tip. te dni pa ugotavljam (mogoce zaradi pomanjkanja sexa ze razmisljam bedarije, hehe) da bi vsake tolko pasalo bit tip. (in ja, se popolnoma strinjam z madonno glede prve stvari, ki bi jo naredila, ce bi bla tip za en dan!) recimo, v primeru jutranjega sexa. (ajde, sex je v tem primeru sirokega pomena. ce sem cisto iskrena, nimam pojma, ce vi strejti BJ stejete kot sex, al ne?)

malo sem fous tipom, katerih punca je navdusenka oralnega sexa.

namrec, ni ga boljsega obcutka, ko se prebujas, se komaj zavedas sveta okoli sebe, in ko koncno das dva in dva skupaj ugotovis da… mmmmmmmm…. in nekok imam filing (vsaj po pricanjih kolegov), da je to pri njih malo lazje.

ceprav, se vedno mal trznem, ko mi kolegica z veseljem razlaga, kako ima “rada tica v ustih”.

ps- (i know i had a point with this post. ah well. grem po kavo.)

>moja mala garsonjera je razdeljena na tri dele:

· hodnik, ki je istocasno tudi manjei kuhinjski predel

· kopalnica

· in glavna soba, katero sem si pregradila v dnevno sobo in spalnico, z eno izmed omar tiste najbolj znane IKEA serije.

ker imam kabelski internet (optika ni bila vec na voljo v mojem bloku) imam v paketu kabelsko televizijo. tvju nikoli nisem dajala veliko pomena, zadnjih pet lettvja nisem niti imela. edina stvar, katero sem si najveckrat res zelela pogledat, so bila porocila, a tudi ta se da najdet na internetu.

vseeno, vljudno tecnarjenje dolocenih ljudi v mojem vsakdanu in poletna akcija dolocene spletne trgovine sta botrovala nakupu neke bigass televizije, s katero se se vedno spoznavama (jebote, kolko nekih gumbov in nastavitev!).

nazaj k omari.

zaradi tvja me sedaj ob prihodu v dnevno sobo pricaka cca 110 x 70cm velika bela plata, kjer je (na drugi strani omare) prostor za tv.

in ta bel del me je motil tak zelo, da sem prejle preiskala celotno stanovanje (med selitvijo so stvari letele v najblizje skatle, brez kakrsnegakoli sistema) in po vsaj 20min le nasla tiste stare in zaradi spremembe naslova neuporabne moo mini vizitke ter par wannabesociety kartic.

hitra skica, mal selotejpa in voila! omara je dogocasna ne vec.

/me likes!

>pogleda me z druge strani mize, s tistim svojim pogledom, ki me skoraj vedno razorozi (ceprav zadnje tedne mi obramba zelo dobro uspeva), in vprasa: "a si slucajno ze pozabla na tiste tedne na red bullu?"

nisem.

ta zena me je takrat tako zadela, da sem tri tedne prezivela na red bullih, grissini palckah in vlaku mb-lj. faxu nisem namenjala veliko pozornosti (kdo sploh je?), veliko bolj so me zanimale tiste zgodbice o njenem 5000€ vrednem gorskem kolesu, ki nama me je delal druzbo ob njeni postelji.
njena mala polkletna garsonjera se mi je takrat zdela kot neko zatocisce od realnosti, za naju takrat skoraj ni obstajalo drugih ljudi. njeni treningi, moje kofetkanje do poznih popoldanskih ur, setanje okoli ljubljane kljub mojemu ugovarjanju (jebala te okupacija), ter spontani odhodi do tromeje, kjer so naju pri sedeznici cakal boardi in flasa vodke.
ni nama bilo tezko.

stvar se je kmalu zatem koncala, z zeno sma se videvale in slisale se dolgo zatem, obe sma se preselili na svoj konec kontinenta, malo izgubile stik, a njene ustnice so se vedno ene najlepsih, kar sem jih kdaj poljubljala.
in ceprav sem prepricana, da ima trenutno v rokah ajfouna (zena vedno dala veliko prevec na mnenje drugih), pa se je sele po dolgih stirih mesecih spet pojavla na knjigi obrazov. prosnja po virtualnem prijateljstvu je bila sprejeta, kmalu zatem se mi pokaze obvestilo o novem sporocilu: "nehaj me poukat virtualno, raje me pridi pogledat v london. imam vodko."

*poke*

>ko smo se ziveli v celju (do konca moje srednje sole) smo skoraj vsako soboto zjutraj sli na trznico.
zenske smo se sle guzvat med stante po zelenjavo in sadje, (takrat se) edini moski clan druzine pa po bucnce in do prvega kafica prebrat sobotno delo. lov za zelenjavo in sadjem mi nikoli ni bil najbolj razumljiv, ta sobota ni bila nobena izjema. cene so vsepovsod priblizno iste, produkti tudi, a vseeno smo skoraj vedno dali skoz vseeeee stante, samo zato da smo se na koncu vrnal do prvega stanta. “tu imajo najboljse.” ce ves, da imajo tu najboljse, ce vsak teden tu kupimo, zakaj se potem najprej guzvamo pol ure med ostalimi obiskovalci? na to vprasanje nikol ne bom dobla odgovora.

ta vikend sem spet bila na stajerskem (novi clan druzine se sicer se malo pusti cakat, a balona zanjga ze imam!) in ker se mi je celo dalo vstat v soboto, sem sla zraven na trznico. koncno sem si tudi ogledala “novo” trznico.
prenovljena je bila leta 2009 in ce se mene vprasa, cisto zgreseno. tako po izgledu kot funkcionalnosti.
se vedno vsi prodajalci (za svoje prodajno mesto, ki je siroko mal vec kot pol metra, tako da mora vecina najet vec kot eno mesto) nimajo strehe nad glavo, vcasih zlozljive lesene mize so sedaj veliko prenizki betonski pulti (mora bit uzitek prodajat pozimi, ko je beton mrzl), dodanih je se par zeleznih kock za prodajo pokvarljivih zivil (sir, mleko, meso, itd), in – ker jih prej izgleda sploh ni bilo dovolj – par kaficev.
bonus: vse to na isti povrsini kot prej.

behold, najgrsa trznica slovenije.

>(vecina tega posta je bila napisana pred parimi tedni, ko se ni blo google plusa.)

na druzbene medije (al kaksen je zadnji prevod fraze “social media”?) se spoznam ravno toliko kot od cigaretov odvisna opica, kateri so pravkar pred nos porinli kompjuter. torej, sploh ne izkoriscam vseh moznosti in prednosti, ki jih vse te mreze imajo za freelancerja kot sem jaz. parkrat sem ze dobila po prstih, ces zakaj nic extra casa ne investiram v to cudo od tehnologije. ampak, iskreno, takole mi cist pase. ne rabim vec.

itak uporabljam samo FB in twitter, in to mi je cisto dovolj. vseh ostalih linkedinov, foursquareov ipd se izogibam kot hudic kriza. dobro, glede na to, da na FB samo vsake 3-4 ure apdejtam status (vecina jih ni niti zrasla na mojem zeljniku, zato me prosim nehajte sprasevat, kje jih pobiram. google tle zelo dobro pomaga.) in nalepim gor kak video, potem sem ena izmed tistih uporabnic, katerih se mark mogoce hoce lossat po hitrem postopku. FB Purity je namrec ena najboljsih pluginov ever, in ne, nobenih vasih requestov za taksno ali drugacno bedasto igrco/aplikacijo ne dobim. to je vse blokirano ze po defaultu, in resnicno sem mnenja, da se bo svet podru, ce grem to odklobirat. jeba.
mislim, da so eventi edini razlog za mojo se vedno pogosto uporabo FBja. to se je namrec tako zelo razpaslo, da dandanes prej dobimo povabilo za nek dogodek v inbox, kokr flajer v roke. veliko jih je slo celo tako dalec, da so fizicne reklame in informacije o sebi in/ali svojih dogodkih skenslal in te najdemo samo na njihovi FB strani. kar je men totalna bedarija (res, da sem veliko na netu, ampak papir imet v torbi je se vedno najboljsi opomnik.), ampak kapitalizem vedno zmaga.
potem so tu se ti famozni, in prekleto nadlezni, Like gumbi, katere lahko najdemo se na strani palominega toaletnega papirja. da bojo nasi FB frendi ja vedli, s kaksnim papirjem si radi obrisemo rit. (ugotavljam, da imam v RL cisto napacne prijatelje; o toaletnem papirju se sploh se nismo menli!)

najbolj redno uporabljam twitter. informacija, ki je zelo jasna iz stevila mojih twitov. (*nervous grin*)
ceprav, ce vzamemo v postev dan vpisa (early bird), potem imam bogih 21 twitov na dan. kar zadnje tedne sploh ni res, stevilka je veliko manjsa, ampak ni vazno.

in na ta “lajkaj tole mojo stvar!!!” so pred kratkim skocli tudi pri googlu. et tu?!
preprostost, po kateri so znani, je najprej dobila instant preview. s klikom na ikono povecevalnega stekla se nam na desni prikaze predogled strani, katero bomo ali ne bomo obiskali. zakaj je ze to potrebno? kaj tocno bom izvedla iz 10x20cm velkega predogleda, kjer je text veliko premajhen za normalno branje, da mi potem ne bo potrebno vseen kliknat?
in sedaj smo dobili se +1.
kao neka super fenomenalna funkcija, s katero bomo lahko svojim kolegom (kontakti v gmailu?) sporocili kateri search rezultati so vredu. vsi ti +1 se shranjujejo v nasem google profilu, katerega lahko nastavimo za privat ali javno. torej, se ena izmed malega morja aplikacij za shranjevanje bookmarkov, samo da za tole ne rabimo extra uporabniskega imena, ker je vse skupaj vezano na nas email account.
zakaj ze?
sploh pa, gumb +1 je samo na google strani, kar pomeni, da moramo nazaj na to stran po tistem, ko smo ze nasli iskano. ker to vsi redno delamo, a ne? sicer ne bo potrebno dolgo cakat, da bodo vsi “Share this with your readers cus if you dont they will certainly die!” ponudniki dodali se +1 gumb. na tale vagon je potrebno skocit.

——————–

(danasnje nadaljevanje posta)
in sedaj imamo tu se google plus. nekaj, kar izgleda kot facebook, naj bi se uporabljalo kot facebook, ampak da kao ni facebook, ker je to naredil google? hm. upam, da je mark google ekipi poslal kaksno “welcome to 2004!” torto. okej, res da G+ nima tistih nadleznih igrc, vprasanj in reklam z dvomljivo slovenscino, a je stvar vseeno cista kopija FBja. edina razlika je recimo v tem, da trenutno G+ uporablja zelo malo ljudi. mogoce so vrata vecini folka se vedno zaprta, ne vem. vabila smo ze vsi posiljali, a se obstaja kdo, ki ga ni dobil? (ko smo ze pri vabilih, zakaj me gmail se vedno sprasuje, ce hocem folk povabit v gmail? mislim, da so do sedaj ze naredl ta korak, ce jim je res bilo do tega.) 100% folka v mojih krogcih je s twitterja, 98% objav sem ze vidla na twitterju, karkoli postat G+ se mi zdi potrata casa, ker “itak sem ze dala status update na FB, a zdej naj pa tle se enkrat? eh, ne da se mi.”.

@kaktuskaktus je napisala nekaj, s cimer se popolnoma strinjam, in dam roko v ogenj, da nas vecina misli tocno to: “s tem #googleplus smo zdej vsi kot s povoženo živaljo ob cesti, sam s palco mal od daleč dregamo, če se bo kej premaknal.”.

G+ sicer napovedujejo uspeh (pffft, itak, ce je pa google naredu!), a imam filing, da bo koncal na isti nacin kot sta buzz in wave. se kdo sploh se spomni teh dveh? yeah, didnt think so.

aja, in kteri idiot je odobril moznost uploadanja animiranih gifov? a se niso iz myspace debakla cist nic naucil?!

>slovenske verzije grouponov so pred parimi mesci zrastle kot gobe po dezju. najprej nobenga, v roku parih dni pa maljarda njih. (ajde, pet jih poznam, trem pa celo sledim.)
eni imajo bolj zanimive ponudbe kot drugi, drugi so bolj tecni s svojimi vabili na newsletter, ta tretji rabijo en teden preden ti kupon odobrijo, cetrti so pa tok prijazni do uporabnikov, da bi jih cele polupckala. vsakmu svoje, a ne?

do najemanja vikenda na pohorju/krasu mi ni, avta nimam za superfenomenalno suho ali mokro ciscenje, pedikura in manikura se cakata name in ker je #badmintonmeet v bliznji prihodnosti, mi nekako ostanejo samo ponudbe hrane. “samo” je napacna beseda, ker je itak 80% vseh ponudb za taksno ali drugacno hrano.

s cevapi smo se tako podrobno spoznali v rio momo, da sem doma pri letnem pikniku zahtevala piscancje prsi, ker cevapov ne morem niti videt vec. pravijo, da so jih prodali okoli 20.000. kuharjem se po mojem ze mesa od vseh cevapov.

v subito me ze natakar sprasuje, ce imam tazadnji kupon. kaj cem, robin hood pica in tris testenin sta za prste polizat, ponudbe pa tudi redno obnavljajo.

orjaski telecji kebab v turski restavraciji yildiz han je pustil veliko zazeljenega. pac, kila mesa na zeleznem pladnju, hvala bogu za tursko pivo, drugace bi se tole klavrno koncalo.

tris kalamarov v gostilni sokol (natakar z blondtnim comb-over je car!) je maljauzentkrat boljsi kot morski kroznik v kao fensismensi restavraciji don felipe. oziroma, je maljauzentkrat boljsi kot morski IN mesni kroznik skupaj!

in ker vse te ponudbe dobimo tudi na email, je potrebno kar nekaj volje, da ne odprem klik! v novem zavihtu. (a vseeno skrivaj upam na kaksno ponudbo v romeu ali cantini. *wink wink*)