ne spet lumia
so mi rekli ze parkrat
pisi o seksu
Category Archives: everyday yapyap
se en album na repeat.
o temle tipu mi govorijo ze vsaj en mesec, vsi so kar naenkrat postali obsedeni z njim. do danes dopoldan mi ni bilo jasno zakaj.
zdej pa ga imam, album na repeat. ben howard.
prvi komad, kterga sem slisala, je sicer priredba neke malo bolj pop uspesnice (-ish), a se mi njegova verzija bolj dopade. kljub temu, da je v original videu en tipcek z dokaj zanimivih, em, tattoojem.
Hey, I just met you,
and this is crazy,
but here’s my number,
so call me, maybe?
Dialogue.
Hi. How are you? Fine? You’re fine? Is that the truth? You want me to stop asking? Leave you alone? But what if I care? What if I really care? What if I told you that I’m asking not because I’m supposed to ask but because I set aside the next hour of my life to listen to what’s bothering you or making you happy or tugging at your heart or making you want to throw a rock through a window? (Put down the rock.)
How am I doing? Well, I asked you first. But if you really want to know, I’m hanging in there. What does that mean? Hm. I guess I’m doing okay. I’m focusing on today, this hour, this word. I try not to think about tomorrow or the day after that because sometimes when I lift my eyes and stare straight ahead I see miles and miles of fire. Flames stretching so far that they hide the entire sky. I see waves of terrifying, oppressive heat spilling out across every inch of ground in front of me. And then panic swells in my lungs, that old familiar rush of anxiety and dread and certainty that the world is going to fall apart. So I look back down at my hands, at this word. And this word. And this one. And everything is okay.
Right now I know which end is up. This end, this one right here. This is up.
How are you?
(vir: Dooce)
kadilci umirajo mlajsi.
spet sta bile tam.
tokrat za mizo, blizu sanka.
ena na stolu, druga na klopci.
desna noga na klopci, med njenima nogama.
na mizi dva kozarca borovnick.
niso ji bile vsec.
rdece stene v zatemnjeni sobi so dajale pridih prepovedanega.
a kaj, ko je vse prepovedano tako zelo sladko.
glede jo direkt v oci.
njen pogled jo zmede.
najprej ji pravi o neki bedni seriji na televiziji,
potem iz sebe spravi samo se medmete in nepovezane stavke.
ta njen pogled. ne more verjet, da jo se vedno zmede.
med pogovorom se nagne naprej. ne slisi je.
se sama ne ve, ce sploh hoce to narest, a vztraja.
alkohol jo vedno naredi drzno.
sedi ze cisto na koncu stola.
cuti njen dih na ustnicah, stavki so nepomembni.
dusilo, ki sta ga obe rade volje ignorirali.
po koncu nekega vprasanja ne zapre cisto ust.
priblizajo se druga in na svojih ustnicah zacuti njene.
konico jezika.
“z mano gres domov,” si misli, a ne izrece.
se bi.
naslada.
pretrgana, ko se nekdo vsede poleg in prosi za vzigalnik.
vcasih so bile besede slajse.
vceraj zvecer sem dobla sms z neznane stevilke. kompliment. (ohoho!) sicer je bil sms dokaj uraden, tako da se ni dalo razbrati spola osebe, ampak dajmo se pretvarjat, da je bila na drugi strani angelinca iz casa prvega tomb raiderja.
in ko sem debatirala sama s sebo, ce sploh odgovorit (ce ta oseba ve, kdo sem jaz, potem bi isto obnasanje pricakovala od druge osebe. pa je sla kredibilnost po gobe.), sem se spomnila na cas srednje sole. takrat, v srednjem veku, ko smo si med solskimi urami preko drugih sosolcev posiljali sporocila v zmeckanem koscku papirja in upali, da nas tocno sredi predaje ne bo zalotla prfoksa. v tem primeru je potem ponavadi sledil banaln dialog o tem, od koga in za koga je sporocilo, in ce mogoce nimamo dovolj domace naloge, za kar se je do konca ure poskrbelo trikratno.
najveckrat so bile na papirju zapisane bedaste stvari o pocetju po koncu pouka, ali kam se gre med malico, ce ima kdo reseno nalogo za naslednji predmet, vsake tolko pa so se nasli kaksni biseri tipa “ti si pa men vsec..” ali “a bi bla z mano?”. in vedno je bil nek poseben obcutek dobit taksno malo gmoto papirja. ce ni bilo podpisa pa sploh.
nekaj teh papirckov se imam doma. nekje. v neki mapi.
smsov ne shranjujem vec.
#fakicZA
da je druzinski zakonik padel vemo ze vsi.
da, izgleda, se vedno zivimo v srednjem veku tudi.
da nas se vedno zmerjajo je del vsakdana (k sreci ne mojega) in moramo to pozret. (“ce lahko kurac bos pa se to, ritopik jedni!”)
in ja, kljub temu, da sem sama glasovala ZA zakonik, se popolnoma strinjam, da ima vsak pravico do svojega mnenja.
sto ljudi sto cudi.
pri vsej tej kolobaciji z zakonikom in referendumom pa me je najbolj razocaralo to, da je glasovalo bogih 30% drzave.
trideset procentov!
in ker se preostalih 70% ni moglo spravit s kavca, ali pa so raje sli na zbilje in tam preziveli popoldan v soncku ter pametovali o zakoniku, imamo tak rezultat kot ga imamo. da se bomo prav razumeli: ne recem, da bi zakonik sel naprej, samo pravim, da bi bila slika veliko lepsa. takrat bi se vsaj vedlo, da je celotna slovenija sodelovala pri tem, in ne samo 10% lgbt populacije plus ruralna slovenija, ki je prisla direkt z mase.
pravijo, da je zakonik padel ravno zato, ker se je homoseksualne osebe tolko izpostavljajo.
glede na to, da sta ravno dva clena (ce sem prav prestela) od tristodevetih imela kakrsnokoli vezo z homoseksualci in ker so se nasprotniki zakonika obesli tocno na ta dva, ja o cem pa naj bi se potem pogovarjali?? ta tema je bila konstantno na mizi in tocno o tej temi se je troslo najvec neresnic in grdih lazi. se dobro, da so se potem tudi zagovorniki obesli na to in vsaj poskusali ljudem dopovedat, da je vecina od nasprotnikov izrecenega laz.
NIKOLI nisem zase trdila, da sem aktivistka. sem zelo dalec od definicije tega pojma.
tudi na parado ponosa nisem sla velikrat. najveckrat sem se ji na dalec izognala. kaj pa vem, “kjer moški nosijo roza modrce in tangice, ženske pa so našemljene v moške, imajo pobrito glavo in jezen pogled v oceh, vsi skupaj pa puhajo v pišcalke in se poljubljajo vsi med sabo pred vsemi ostalimi” (vir) zame niso ravno najbolj pametna predstava lgbt populacije v sloveniji.
(ali kje drugje!)
na jetra pa mi gre folk, ki zdaj po rezultatih pametuje, da so oni itak vedli, kaksen bo rezultat, da kaj si upa nasa cerkev, ki je svoje ze itak zmedene ovce se bolj zmedla oz. jih s sovraznim govorom in lazmi spravla na volisca, in da bi se oni najraje izselili.
kolegici sem ze vceraj rekla, da mi ni vsec dejstvo, da ni sla glasovat. njena odlocitev, pac. zelo lepo od nje, da se je aktivirala in vzpodbujala svojo druzino, da so tudi oni sli. mogoce bi to moglo odtehtat njen glas. mogoce, ne vem.
vem samo, da so se mi vceraj bolj kot primcevi jezdeci teme zamerli tisti, ki niso sli volit.
potem pa v tej moji izjavi njen tip najde nekaj grdega, mogoce zaljivega. ne vem tocno kaj, in me tudi ne zanima. njegov odgovor je bil citat nekega ameriskega okultista o neumnosti in obtozba, da sem zaradi mojega (zgoraj opisanega) mnenja nestrpna.
a da sem nestrpna, ker se mi neko obnasanje ne zdi fer?
ajde, pa sem.
kaj vse bi, ce bi lahko, ampak ne morem, tako da ne bom.
stojim pri sanku in si brundam neko evergreen klasiko, ki jo slisim iz tifle. tale v monoklu je preglasna, da bi se dalo v njej ornk uzivat, so pa zato vsaj stene tanke. delam tisto, kar najraje pocnem; opazujem ljudi in njihovo obnasanje. obiskovalci teh dveh lokalov so me vedno fasciniral, in ne nujno vsi v pozitivnem smislu te besede.
tokrat pri steni takoj levo od vhodnih vrat zagledam tisto tipicno “pokazi mi svoje in ti mogoce pokazem moje” situacijo. ko se dve osebi rajcata brez kakrsnih dotikov in ponavadi je govora o kaksni banalni stvari. pri teh dveh je napetost bilo mogoce cutit tudi na drugi strani lokala.
slonela je ob steni, ko pride mimo ona, roko polozi na njen bok in jo narahlo povlece blizje. kar ji mora povedat je izredno pomembno in ne more pocakat niti minuto dlje. drugi ni bilo veliko jasno, videlo se je, da od nje ni navajena taksnega obnasanja, dotikanja. pribliza uho njenim ustom, zaradi glasne glasbe je bil pogovor skoraj nemogoc. trudila se je poslusat, ampak po parih stavkih je bilo jasno, da je pogovor ne zanima. zaprla je oci in sledila njeni topli sapi na usesu in vratu. bolj kot se je trudila govorit glasneje, manj jo je slisala in bolj se koncentrirala na valove sape na vratu. mravljinci po rokah in tilniku so stvar samo se otezili. njen zmedeni “kaj?? ne slisim te!” so slisali vsi okoli. z roko se opre na njeno ramo, totalno nonsalantno, samo dve prijatelci med pogovorom. prepricana sem, da je v tem momentu dala skozi ze vse mozne scenarije, in vse trenutek kasneje zignorirala. domisljija si je dala prosto pot, prevec svobode za njen okus. objame jo cez ramena, pusti, da ji roka pade nizje do sredine hrbta, povlece njeno majico v pest, se odmakne, pogleda v oci in nagne blizje.
med njunimi ustnicami so trije milimetri.
trije jebeni milimetri!
v taksnih trenutkih si zazelim, da bi kadila. po taksni predigri ze vse v meni krici “pa daj poljubi jo ze, no!”, kaj mora sele njima delat.
potem pa mi natakarca preusmeri pozornost s svojim “evo, eno lasko, 2 eura pa pol” in ko se obrnem nazaj proti vratom tam stoji samo se ena.
eh.
paging dr. greenthumb… direkt na tir 8.
slovenske zeleznice mora bit podjetje z najvecjim stevilom zaposlenih, ki bi padli na iq testu. vsaj kar se tice sekcije “temperatura. ali vsi vemo kaj to je?”. ali pa imajo vsi, ki imajo kakrsnokoli tezo pri odlocitvah, zjeban cut za hladno/toplo.
o tem, da so slovenske zeleznice v minusu se ne bomo menli, ker o tem nimam pojma. pustmo to za financnike in bankirje, ki terjajo svoj denar. res pa mi ni jasno, zakaj vztrajajo pri tem, da je termostat centralnega gretja nastiman na isto temperaturo kot je zunaj.
veliko preveckrat se je ze zgodilo, da je bila sredi poletja, ko je bilo zunaj 30° C, prizgana tudi centralna. seveda se mi je do laskega stopil podplat na cevlju. mogoce pa nas sprevodnik vidi v kratkih rokavih, s potnimi kapljicami na celu in si misli, da imamo vsi hudo vrocino in da se hocemo do nase koncne destinacije totalno spotit? al pa, in to se mi zdi bolj verjetno, nas vidi v majicah s kratkimi rokavi in je preprican, da si kaksne mikice ali jakne ne mormo privoscit, da se doma pred blokom stiskamo s sosedi ob taborniskem ognju, si delimo se zadnjo konzervo eva sardelc, in madona, da bo vsaj on nam naredil malo bolj udobno voznjo, ce nas ze zivljenje jebe direkt v mozag!
vsi se seveda zavedate, da sredi zime zmrzujemo, ker je centralna izkljucena. sprevodnika pac ne zebe, ko se sprehaja po vagonih v bundi, na koncu pa se spocije pri soferju, ki ima – dam roko v ogenj – perfektno nastiman termostat.
default fotko smo vsi ze vidli, njenih bradavick pac ne.
zivljenje na internetu je zanimiva rec.
to je svet, kjer je prvi vtis zelo pomemben. 50 x 50px prostor moramo zapolnat z nasim obrazom, delom telesa ali neko predstavo, ki naj bi jo ljudje na prvi pogled dobili o nas.
tiste ta najbolj zeljne pozornosti ta prostor zapolnejo z joski ali ritjo, in vecina se nas niti ne zmrdne ob tem veliko prepogostem pojavu. sploh zato, ker najveckrat te osebe niso niti zanimive, torej se z njimi ne ukvarjamo.
bolj avanturisticni od nas zahtevajo, da se poblize spoznamo z monitorjem, uporabimo zoom funkcijo in si prosto po picassu poskusamo predstavljati, kaj tocno bi lahko pomenli tisti kvadratki.
poznamo tudi tiste, ki so koncno spoznali funkcijo filtrov pri photosopu in se jim zdi extra uiber fino fajn, ce vseh miljon filtrov uporabijo na eni fotki. na koncu je fotka tako zjebana, da se jih ne prepozna vec, in oni to potem shranijo v mapico “umetnost”.
in na koncu, v sami kanalizaciji interneta, je tist folk, ki se vedno uporablja default fotko. ni mi problem priznati, da nocem in ne bom sledila folku, ki bo uporabljal default profilko. (na twitterju mi sledi kar nekaj jajc. pejte se solit.) ne recem, da je moj cas vreden maljarde ampak vsaj za ogled profila bo veliko vec sans dobila “sramezljiva” kurbica (ki bo najverjetneje v vsakem tretjem twitu/statusa napisala, da kako je lajf nefer in da se jo ocenjuje samo po izgledu, prasci kako si upate?!).
fraza “manj kot se te vidi na profilki, slabse izgledas.” se mi zdi super. skoraj sem se ze strinjala, potem pa sem se spomnala, da se na fb profilki vidi samo pol mojega obraza.