1) zakaj je vedno tako vroce?
vcasih se mi zdi, da je odgovorni za gretje malo prevec sezonsko naravnan. poleti je temperatura v vagonu ista (vcasih skoraj ziher visja) od tiste zunaj, vecina nas sedi cim dlje stran od grelnih naprav zaradi nevarnosti, da se nam podplati cevljev stopijo, in ko se na postajah odprejo vrata se nam pogosto prikaze marija. pozimi ne pomagajo vsi puloverji, ki jih lahko navlecemo nase, ker se vagoni zdijo kot premikajoce zmrzovalne skrinje, in naj vas ne preseneti, ce boste kdaj na mednarodnem vlaku od kopra do maribora na eni izmed treh postaj naleteli na skupino nagih ljudi, ki se stiska v kotu kupeja; pravijo, da je clovesko telo najboljsi prevodnik toplote.
2) zakaj je vsakic, kot da bi bilo prvic?
glede na to, da se peljem s potniskim vlakom, so postaje pri cisto vsaki japki. med eno in drugo postajo vcasih ne pretece niti en tina turner komad. zakaj me potem vsakic znova pogledas, kot da me vidis prvic, in vprasas, ce sem “na novo” ? obljubim, se vedno hocem do laskega in se vedno imam karto v zepu.

ugotavljam, da v kino hodit sploh ni vec tak “feeling” kot je bil vcasih.
spomnim se, ko sma bile s sestro se male in so naju peljali gledat prvega osmega potnika. kino metropol, ze takrat smatran za starejsega brata kina union. pred vhodom v kino dvorani majhen kafic, z lesenimi stoli, klientelo, ki je ze leta tam pila spricer in se ni pustila motit za vikend, ko je okoli njih skakala mnozica otrok in pubertetnikov na prvih zmenkih.
stali smo v vrsti pred masivnimi vrati, katere je odprl mozakar nasemljen (tako se je meni takrat zdelo) v rdec reklc, crne hlace in pristrizenimi brki. pregledovanje in trganje kart je vzel kot resno delo, brez karte noter ni mogel nihce.
dandanes te pred vhodom v eno izmed mnogih dvoran pricaka studentka, kateri je mucno tam bit za 3€ na uro in bi veliko raje bila doma, kot pa trgala karte folku, ki se kljub ostevilcenim sedezim MORA stlacit na zacetek vrste, da se prvi vsedejo, in se potem glasno pritozuje, ko gredo drugi mimo njih do svojih sedezev.
spomnim se tudi balkona (a pri nas se obratuje kaksno kino z balkonom?), kjer sma se s sestro skrivale med tistimi grozljivimi prizori. zatohli vonj zametnih bordo sedezev, ki so sicer ze videli boljse dni a so vseeno imeli nek car. pomesan z vonjem kokic je bil takrat presenetljivo domac in pomirjujoc. dandanes se vse vrste koloseja bohotijo s sedezi s strgano prevleko, tla so polna kokic, vcasih se najde tudi polita pijaca. menjava sedeza? pocakaj na zacetek predstave in upaj, da bo kaj prosto.
zacetek filma je bil najveckrat tocen, pred filmom se je odvrtelo tisto vsem znano crnobelo odstevanje zadnjih petih sekund, in vsi smo vedeli, da bo za levom koncno prisel na vrsto film. na trenutke meglena slika, vcasih zvok samo na eni strani dvorane, in parkrat se je tudi utrgal trak ampak smo z veseljem ploskali, ko se je par minut kasneje film ponovno zacel. dandanes se pred zacetkom filma odvrti nebroj trailerjev, en bolj glasen od drugega. slika je najveckrat enaka (ali slabsa!) dvdripu, kterga bi si lahko pogledala doma na kompu in prihranla denar. poskakovanje slike, izginjajoc zvok, in besno tipkanje punce v vrsti pred mano, ker izgleda ne more zdrzati ure in pol brez fejsbruha.
…
in ko dandanes po koncu filma stopis skozi vrata dvorane in te tam pricaka 10 velikih crnih vreck smeti, smrdeco stranisce in ob steno naslonjeni zaposleni, potem te resnicno mine, da bi se kdaj sel pogledat kaksen film v kino.
dragi kolosej,
ce, iz seveda popolnoma patriotskih in druzbenodobrih razlogov, in sploh ne zato, ker za vsako karto dobite skoraj 6€ in se vsaj 2x toliko za kokice in pijaco, dnevno zavrtite 11 projekcij enega filma (skyfall), ker ves, da bo folk navalil, in istocasno vrtis se puno projekcij drugih filmov, a se vam ne zdi vredno za teh par dni zaposliti par studentov extra? a ste res tok skrti? verjamem, da ste kar veliko denarja dali za licenco predvajanja, ampak a vas sploh ni sram, da vase dvorane izgledajo slabse kot v hlevu? vas sploh ne gane, da hodniki izgledajo kot zbiralisce vrec za smeti? (sklepam, da za recikliranje se niste slisali. ja, vem, tudi obiskovalci so lahko nemarni prasici. nekaterim je pac vseeno, in tem ljudem bi bilo potrebno prepovedat vstop v dvorane.)
mogoce za kvaliteto filma niste krivi sami, ste pac odvisni od distributerja (mogoce bi ga lahko ze zamenjali, a?), za nered pa ste krivi vi. sploh se ne izgovarjat na frekvenco projekcij in da zaradi tega usluzbenci nimajo casa vsega pospravit; urnik ste si napisali sami.
in ceprav vem, da se mojih obcasnih 6€ v vasi blagajni ni poznalo, jih od danes naprej ne bo vec.
grem raje h konkurenci. tam se dajo nekaj na kvaliteto.

ne maram grozljivk. to sem enkrat ze pravla, in vedno znova, ko ima moja kak zelo fantasticen predlog za film v soboto ob polnoci, ji povem isto. ne mislim gledat grozljivk. pika. konec debate. to pac ni zame. kar nama drasticno zmanjsa opcije filmov, ker se je holivud v zadnjih letih izgleda spravil delat samo trilerje, grozljivke in filme, kjer je popolnoma normalno, da med pitjem jutranje kave nekomu prerezes ahilovo tetivo. ker, d0h!, all the cool kids are doing it!
poleg tega, da se ZELO hitro ustrasim (cvikam tudi med gledanjem oddaje o duhovih), pa imam pri grozljivkah (ko le prevlada radovednost) vedno ena in ista vprasanja:
1) v vseh filmih je nekje na podstresju kak pokvarjen gramofon, ki vsakega 13ga oktobra ob 22:13 zaigra eno totalno creepy pesmico na nevidni plosci.
ZAKAJ TOCNO SE IMAS TA GRAMOFON DOMA?! VRZI STRAN!!
2) al pa recimo, da slisis nek totalno nenavaden zvok ob 3h ponoci in je najbolj pametna ideja ta, da gres pogledat, kaj se dogaja.
ZAKAJ?! vcasih je fajn ne vedet.
3) ajde, gres res preverit stanje in to se najboljs nardi ob ugasnjenih luceh.
PO KTERI LOGIKI?!? se v hladilniku se ti luc prizge! prizgi popolnoma vse luci, katere imas na razpolago, daj na glavo tisto rudarsko lucko, v roko se eno baterijo IN POTEM pejt pogledat.
4) ta nenavadni zvok naenkrat izgine in kot vedno, ko hoces nekaj slisat, uho prislonis na zid.
ker smo se v soli naucil, da so zidovi najboljsi prevodniki nenavadnih sumov? v bistvu pa kr prosis, da te bo nekdo pribil na zid z 20cm nozem. idiot.
5) ko bezis pred nekom, probaj se spomnit kako se dela ta rec, ki ji recemo “laufanje”.
resno? SPET si se spotaknala? kako je lahko tvoja hisa naenkrat polna nekih nevidnih preprek? a si slucajno zavandrala na olimpijsko stezo duhecov za tek cez ovire?
6) okej, mogoce se skrivas pred nekom. in imas zraven neko tecno sosolko, ki ne more utihnat in se joce in na glas recitira hamleta.
kljucna beseda: TECNA sosolka. zrtve morajo bit. mogoce tako pridobis par minut in lahko zbezis skozi zadnja vrata.
7) recimo, da ti le uspe prezivet, sovraznika imas pohabljenega nekje v kotu, v roki imas bazuko, vse, kar moras nardit je pritisnat na gumb in PUF!, ne bo ga vec. tebi pa se zdi, da bi tole bil fenomenalni trenutek, da mu poves SVOJO ZIVLJENSKO ZGODBO.
ja, daj mu sanso, da pride k seb, iz zepa potegne motorko in te razreze na miljon kosckov.
TIHO BODI in pritisni na gumb. veckrat.
8) mogoce nimas bazuke, mogoce hoces, da gre ta posast od cloveka v zapor, kjer bo lahko do konca svojega zivljenja planirana mascevanje, ampak ti globoko v sebi ves, da je on v bistvu cudovita oseba in da si zasluzi se eno sanso.
NE! UBIJ GA! TAKOJ ZDAJLE! VSEEN KAKO! na planetu nas je ze itak prevec, ena oseba manj se ne bo poznala in ziher sem, da se lahko sklicujes na samoobrambo.
aja, in se nasvet:
ubij ga se enkrat. za ziher. enkrat za sestro, enkrat za babico, enkrat za atija, enkrat za sosedovo teto. kot so nam rekli, ko smo bli mali in nismo hotel pojest spinace. ker kljub temu, da si mu dal bombo okol pasu, podgane v hlace in privezal na giljotino, verjami, da je tip se vedno ziv. obljubim.

ena bolj preprostih zadev za nardit, ce nimate casa kuhat in ste ze navelicani dostave, je seveda solata.
ko kdo rece solata najprej pomislim na navadno zeleno solato, ampak komu pa se da solato najprej umit, s pinceto dol pobrat vse musice (domace, domace) in strebit? zapakirana mi tudi ne pase (plus, draga je!), zato sem nasla drugo, bolj zabavno, opcijo.
predstavljam,
preprosta solata iz paprike, cicerike in jajcem.
cebule naseckate, preprazite, dodate narezano papriko (rdeco ali zeleno, vseen, odvisno od okusa), posolite in popoprate (jbg, neki kick mora bit). medtem odcedite ciceriko iz konzerve (sej niste resno mislal, da jo bom sla kuhat, a?), stresete v skledo, vmesate papriko in cebulo. jajca so do zdej ze ornk trda, olupite in narezete k ostalim sestavinam.
po zelji dodate olivno olje ali kis, ampak mislim, da ni potrebno.
ta-daaa!

bitka in kreganje med developerji (ajde, recmo jim programerji) in dizajnerji se vlece tako dolgo kot smrkelj 4letnega soseda. dizajnerji hocemo, da se vse bliska, premika, in to je itak simpl, bos nardil v petih minutah, a ne? aja, ne, nisem poimenovala nobenga od 50.000 layerjev, sej je vse jasno, ko odpres. pa kaj teb ni jasn!?
vem, da zna to bit nadlezno in vsa slava tistim (programer, dizajner, wizard of css, kakorkoli si ze recejo), ki znajo iz ene ideje v psdju postavit pejdz, ki deluje na vseh brksalnikih, na maljon velikostih in ki zaprejo vse tage (kljub temu, da dolocene ni potrebno vec zakljucevat. kdo bi si mislu.). *bows*
AMPAK!
bi pa postrelila vse tiste itjevce, ki se obnasajo, kot da so boga za jajce prijel, in ki z najvecjim veseljem pokazejo, kaj je njihovo delo in kaj ne. ceprav to pomeni, da je tako meni kot njemu ena mala stvar vzela 3x vec casa, kterga itak nimava.
npr, pred parimi leti sem delala v pisarni se z dvema programerjema. z enim se niti nisma tako dobro razumela, tip je bil malo prevec asocialn za moje pojme. drugi je bil pa car, se vedno je, in se vedno popricamo na vsake kvatre. skratka, dober karakter.
dober karakter s to napako, da se mu dolocenih stvari preprosto ni dalo naredit, ker “to ne spada v opis mojih del”.
in tako se je en dal zgodilo, da je bilo potrebno spremenit barvo nekega gumba. iz oranzne na modro. dokaj preprosto, vse gumbe smo imel v enem psdju, vse se je dalo s parimi kliki priredit po zelji. (doticni programer ima tudi nek adobe nekajnekaj certifikat, tako da mu PS ni tuj.)
na hodniku slisim sefa narocit to nalogo temu programerju in 20min kasneje se mi je oglasil zvok za nov odprt ticket; “spremeni barvo gumba”.
ne me narobe razumet, ni mi problem parkrat kliknat. sploh ne! moti me samo ta odnos, da ce ne rabim tega nardit, potem ne bom. bom raje brskala po colourlovers in iskala lepo nianso modre barve, naredla screenshot palete, v photoshopu naredla en velki krog okol gumba, zraven napisala “tole modro bi”, dodala se kak smajli (za dobre odnose, a ne), vse skupi zapakirala v .zip, odprla ticket in napisala svoje zelje v taksnih detajlih kot da se gre za najbolj zakompliciran operacijski poseg na mozganih.
takoj, ko sem z obraza spravla tisti “what in the actual fuck?!” izraz sem ga vprasala zakaj ni sam tega nardil.
“ker nimam casa.”

po letih in letih freelancerja sem bila tudi jaz primorana vzeti sluzbo v pisarni. recesija, pac.
najbolj pogost komentar je seveda “ha ha, zdaj pa ne mores vec spat do popoldneva!”
vstajanje zgodaj sploh ni tocka v tej spremembi bioritma, tudi prej sem vstajala okoli 8h. razlika je le v tem, da sem se prej zbujala cca 2h. najprej trikratno snoozanje budilke, pocasi do kopalnice umit obraz, zobe, se naredit kao dostojno, nastimat masino za kofe, mogoce kaj za jest, futranje sestradanih mackov (ziher nista, a dereta se tako kot da ze tri tedne nista jedlan) in pred zacetkom dela se pol ure na straneh, ki nam vsem pozirajo prevec casa.
trenutna rutina se je skrajsala na trikratno snoozanje budilke, obisk kopalnice, 15sekundno stanje pred omaro, futranje sestradanih mackov in na bus. zbujam se ob cudovitih zvokih in vonjavah ljubljanskih trol, ter ob jutranjem prometu, ki je za sedaj se kao tekoc. cez en teden se vrne folk z dopustov, mesto bodo preplavle trume studentov in srednjesolcev, in spet se ne bo dalo nikamor brez polurnih zastojev.
nekje sem prebrala, da moram za boljse jutro spremeniti te moje jutranje rutine.
nasvet ena:
zamrmraj si, da bo danes oh super truper fajni dan in da bo vse slo po moje in joj, kako je cudovito!
trenutna situacija:
ze navsezgodaj preklejem vse osebe, ki si drznejo mi prekrizat pot.
nasvet dva:
jej zajtrk.
trenutna situacija:
zbudim se dve sekundi preden moram it in laufam do busne postaje. jem sele okoli poldneva.
nasvet tri:
za vsako opravilo v kopalnici si vzami cas.
trenutna situacija:
tko kot pade, pade.
nasvet stiri:
za jutranje novice ne uporabljaj druzbenih omrezij.
trenutna situacija:
ze med cakanjem scrollam po twitterju, odprem dolocene linke, se zgrazam na nebulozami ameriskih kvazi kandidatov za predsednika, in umiram ob branju komentarjev na redditu.
nasvet pet:
ne pij kave. raje pij caj.
tu sem jih poslala v tri pm, zaprla tab s clankom in sla nardit novo kavo.
idioti.

vsaj zdi se mi, da je to misljenje dolocenih ljudi.
drugace si ne znam razlagat vprasanja “je kaj novega?”. sploh ce je od sosolke v srednji soli, katero sem nazadnje vidla nekje ob prejetju rezultatov za maturo. pred petnajstimi leti!
vem, da je to samo stavek, ampak ce se ze pizdimo glede rodilnika (no, ne jst), prekomerne uporabe vejc in ignoriranje dvojine zaradi veliko bolj razpasene mnozine, zakaj potem ne pazimo tudi na tale stavek? itak ga vsi izrecemo, v tej ali kaksni drugi obliki, vsaj petkrat na dan.
zakaj me ni raje vprasala “kaj je novega?” ? povedla bi ji popolnoma vse, kar bi se v tistem trenutku spomnala. da sem teta dvema hiperaktivnima necakoma, da imam dva stirinozna idiota, da stamnujem v prestolnici, mogoce ze malo zavijam po lublansko a to vztrajno zanikam, da sem bila kar nekaj let v tujini in da, na zalost, razumem, koga tocno hoce oni michel peglat, da se vedno ne uporabljam avta, delam na malih oglasih in da ja, res imam dva pirsa pod majco. mogoce bi ji preprosto dala link do mojega (zadnje case dolgocasnega) bloga, kjer se najde kar nekaj let.
tako pa me resnicno zanima le, ce je ona res mnenja, da se vedno stojim pred hotelom union v celju, na plocniku, kjer sma si nazadnje segle v roko, v tistih istih oblacilih, ki so sedaj ze dokaj zjebana od vremena, z zalostnim izrazom na obrazu, ker bi rada, da se zena koncno ze pojavi nekje izza ovinka, da ji lahko na dolgo in siroko povem, da se ni zgodilo ama bas nista.

pred parimi tedni se je maljon sportnikov s celega sveta odpravilo v london na tridesete olimpijske igre, ki so se konec prejsnega tedna tudi uradno zacele. z manjso pomocjo kraljice in mr. beana.
16 dni bo vecina svetovne populacije s prevec prostega casa prilepljene na tv zaslone.
pravice prenosov gredo v vecmestne stevilke (NBC naj bi placal vec kot miljardo dolarjev, kolkr pac to je), in kljub dandanasnji krizi je ta stevilka kar naenkrat sprejemljiva. RTV slovenija je pred nekaj casa odpuscal folk v skladu z nekim varcevalnm programom, olimpijske igre pa pod nujno v vsako vas. juhej. vse to za fenomenalni sportni dogodek, ki mu ni para nikjer na svetu. (vsaj za naslednja stiri leta, potem bo popularna brazilija.)
ce sem cisto iskrena, moja prva asociacija ob besedi “sport” ni avtomaticno sinhronizirano plavanje ali ritmicna gimnastika. ajde, olimpijske igre imajo tudi tek cez ovire in kolesarjenje, ampak imajo tudi dresurno jahanje (z najstarejsim tekmovalcem tokratnih iger, ki ima preko 70 let!). ce bi na hitro pogledali vse kategorije, kjer bodo podeljene medalje, lahko v zimskih xxx igrah najdete veliko vec sporta per se, in na tem tekmovanju je glavna panoga skakanje z motornimi sanmi skozi ognjeni obroc.
glede na to, da ze bomo tolko casa preziveli pred tv zasloni, ter bomo kar naenkrat vsi struckoti za vse prej neznane olimpijske panoge (o nasih uradnih oblacilih se itak zmrdujemo ze od predstavitve, to je ze stara novica), bi bilo pametno, da se vprasamo, kaj tocno je sport?
in slej al prej bomo ugotovili, da ni nekega definitivnega odgovora.
v slovarju slovenskega knjiznega jezika v definiciji besede sport pise tole: “po ustaljenih pravilih izvajana telesna dejavnost za krepitev telesne zmogljivosti, tekmovanje, razvedrilo”. ne najbolj natancno. po tej definiciji je tudi pijancevanje sport.
prav tako cunnilingus.
olimpijski komite mora najti boljso definicijo za sport. ali vsaj imeti neko skatlo za predloge novih sportnih panog. napovedujem veliko zabavnih sportov.

prakticno nic me ne zanima dovolj dolgo, da bi celo prebrala do konca. ce se ze pogovarjamo o knjigah in omenim prejsni stavek, se vedno najde nekdo, ki mi lahko z vrha glave zrecitira vsaj dvajset predlogov. prvih pet bi si se zapisala, ampak ne garantiram, da jih bom prebrala. mogoce v penziji.
police in samsungova tablica so polne knjig, katere sem zacela brat, prisla nekje do 40. strani, in odnehala. prvih par poglavij je super, za to dam roko v ogenj. kaj se zgodi na koncu bom zvedla samo, ce prelistam do zadnje strani.
spomnim se vseh knjig, katere sem v zadnjih letih prebrala. nastejem jih lahko na prste ene roke. zadnja knjiga, ki sem jo z uzitkom prebrala, je bila nek nemski triler. 860 strani je slo v dveh dneh. enkrat leta 2005.
nisem butasta. rada berem. cez vikend berem casopis, cez teden velikokrat preklikam wikipedio (ni mi se uspelo priti do filozofije.), preberem vecino komentarjev na redditu in sem na tekocem z rss-jem.
a knjige, knjige pa me dolgocasijo.
mogoce je moja domisljija sla na pocitnice. (kar je razvidno tudi iz mojega bloga. sameva.)
na drugi strani pa je moj twitter timeline poln ljudi, ki za dobro jutro, se pred prvo kavo, preberejo novelo s 600 stranmi. in, kljub temu, da se najveckrat gre za se eno zgodbo o vampirjih v modernem svetu, bi jim najraje vsakic cestitala na dosezku.
kje najdejo toliko kondicije in navdusenja nad neko temo, da lahko v enem popoldnevu preberejo celo knjigo? a dobijo radovednost v kompletu z markerjem z vsako posiljko od bookdepository?

tvoja definicija besede “blizu” al moja definicija besede “blizu”??
to je blo moje prvo vprasanje njej, ko je rekla, da je roznik blizu.
“zena, ti si bla v vojski. ti si 100 kg nesla 50 km. najini definiciji te besede se ORNK razlikujeta!”
prav tako ji nisem verjela, da se od onga krizisca (moj nickname tistemu kriziscu pohodniskih poti nad tivolskim gradom je “gora”) do roznika gre vecinoma samo se dol ali po ravnem.
kako tocno?!
a ni roznik kao nek hrib? na hribe se ponavadi gre gor. ne dol ali po ravnem!
ne verjamem.
…in sma sle nazaj v dolino.
nisem jaz za sume in hoste.
jaz sem za izpusne pline in beton. ce se me vprasa, ce grem na sprehod, bom najprej pomislila na staro ljubljano. tja grem zelo rada na sprehod. v tivoli veliko manj.
mislim, da mi je to ostalo iz otrostva, ko smo s familijo hodli v gozd po gobe. oni so vsi navduseni pogledal pod vsak praprot, jaz sem se kot megla vleka za njimi, brcala v musnice in komaj cakala, da bodo vidl moj zdolgocasen obraz in rekli, da gremo domov.
seveda je za vecerjo po celem stanovanju bil tisti nazgravzni vonj jajc z gobami. na lestvici nazgravznih vonjav, iz kulinaricnega sveta, se s tem vonjem kosa samo se vonj kuhanja vampov. *bruh*
lagala bi, ce bi rekla, da se grem tale urbani alpinizem iz dobre volje in zelje po kondiciji. nimam problema s tem, da bi si v drugem nadstropju bloka najraje naredila postojanko, spila kaksno kavo in sele potem nadaljevala do stanovanja v cetrtem nadstropju. ampak za check-in doma dobim samo eno tocko in tle sem itak jaz zupanja.
tako je, govora je o foursquare aplikaciji.
moja ni navdusena, ko sekundo po prihodu gor ze iscem mobitel po zepih in klikam ikonco za #4sq.
“a dej no, a res?”
ja, totalno res! neka nagrada mora bit, da sem spet prisla na tole goro!
in mogoce mogoce mogoce me malo veseli, ko vidim, da sem samo se stiri dni stran od zupanovanja na rozniku. (aja, in pet dni od zupanovanja v gostilni na rozniku.)
sploh pa, a ni boljse imeti vsaj neko motivacijo za zacetek, pa ce je le-ta se tako bedasta, kot je #4sq?!
vsako 150-letno zenico, ki mimo mene primasira v prelepem adidasovem “mogoce bom na poti gor umrla, ampak ni ga vraga, da ne bom izgledala super!” kompletu v glavi preklejem kot da smo v nacisticni nemciji in me je izdala kot vse ostale zidske sosede. in ko na naslednjem ovinku pred mano zagledam tipa, ki gre – “malo za razvedrilo.” – na roznik po rokah, najprej zaprem usta, da ne slisi kako spuscam duso, in ko ga koncno le prehitim v glavi zaplesem manjsi zmagovalni ples.
a jeba, mogoce sem jim res faus, da lahko se pred prvo jutranjo kavo trikrat laufajo do smarne in nazaj, ampak povedat jim pa tega res ne rabim! *pouts*
druga aplikacija, ki me (trenutno se) fascinira je endomondo.
sicer je bila primarno narejena za tekace, in to jst nisem niti pod tocko 12.3.4.1.2 Razno. ce kdo pri njihovih serverjih spremlja moje stevilke, potem so me ziher dal v kategorijo “preseneceni smo, da se sploh premika”.
mi je pa kul, ker mi pove, koliko casa sem rabla, da sem naredla tist krog od doma do roznika in po drugi strani nazaj domov. sicer pise tudi koliko kalorij naj bi bla porabla za ta moj podvig, ampak temu ne verjamem. sploh zato, ker vse te kalorije nazaj spravim, ko se ustavim v gostilni na rozniku in spijem limonado. mi je pa zabavno gledat pot, ki jo endomondo registrira. namrec, povezan je z gpsom in sproti izrisuje pot. CE je povezan z gps. vsake tolko mu povezava pade (se nisem nasla zepa v katerem bi stalno imel povezavo) in potem do naslednje tocke udari kar ravno crto. ze parkrat sem, glede na izrisano pot, sla od doma do roznika v POPOLNOMA ravni crti. bemtis, velik casa sem porabla za tistih 800m.
in ja, res ga ni boljsga filinga od onga, ko stojis zmatran pod mrzlim tusem, sanjaris o kofeju in se zavedas, da si danes pa ze bil na sosednjem hribu. za nekoga, ki gre veliko raje nekam z avtom, kajakom, kolesom ali pogo palco, je tale fejk alpinizem nekaj novega.
upam, da se me se nekaj casa drzi.