med selitvijo sem nasla se par stvari, ki niso moje, so pa vcasih bile v lasti kaksne od mojih bivsih. ena je pri meni pozabla (pustila?) hlacke, spet ena druga tshirt, se vedno imam zapestnico ene, ker mi jo je posodla par dni preden sma sle narazen in ji se nisem imela priloznosti ji jo vrnat (stanuje na drugem koncu sveta).
osebno ne dajem veliko pomena predmetom in sploh me ne moti, ce ima moja trenutna punca obleceno majco, ki jo je dobla na potovanju po grciji z bivsim/bivso. kdo bi si mislil, vsi imamo neko preteklost in popolnoma logicno je, da nam od preteklosti ostane kaksen spominek. pa ce smo ga sami spakiral, ko smo odhajal, ali ce je preprosto ostal v opozorilo.
seveda sem naletela na punce, ki se s tem misljenjem niso strinjale niti pod tocko razno. npr: tshirt je imela oblecen vsaj 48 ur, se spala je v njem, a ko ji omenim, da mi ga je dala bivsa se zacne obnasat kot da je tshirt iz gorecega jekla in ga ni mogla slect dost hitro. zavijanje z ocmi je bila moja edina logicna reakcija.
in glede na to, oz. mogoce tocno zaradi tega?, da predmetom ne dajem velike vrednosti, so tudi darila z moje strani dokaj poredka.
ce dam kaj, potem dam to iz srca. pa ceprav to ni najbolj romanticno darilo in preprosto nekaj, kar ona potrebuje in si mogoce v tem trenutku ne more privoscit. ali pa je to rdeca zapestnica, ki izgleda kot del vezalke in sploh ne fancy, ampak mi ta oseba veliko pomeni in bi rada, da ima na sebi nekaj, kar bi jo mogoce spomnilo name. (niso tatuji za vse.) (zalosten podatek: to rdeco zapestnico sem dala stirim osebam; ena jo je vrnila, drug jo je izgubil, tretja jo je nekam zalozila in cetrta jo je dala dol, ker ji ni vsec obcutek, ko je zapestnica mokra.)
poanta posta:
zakaj ljudje tako radi vracajo stvari, ki so jim bile dane iz srca?
v trenutku, ko je bila stvar podarjena, je bilo med nama vse vredu. ti si imela rada mene, jst tebe, v tistem trenutku je to bila moja gesta, da ti te obcutke tudi pokazem. samo zato, ker so se obcutki cez cas spremenili, to se ne pomeni, da so vsi pretekli trenutki zbrisani. mogoce sem naivna ampak res ne razumem taksnega obnasanja. kaj tocno dobis od tega, da das stvari v vrecko in mi vrecko pustis pred vrati? ce bi jst te stvari hotela nazaj bi ti bila rekla, se ti ne zdi? torej, ali jih obdrzis ali pa vrzes stran, ker jst jih res nocem.
ce pa se ze gremo to igrico vracanja stvari, potem pa bodi vsaj tolko in vrni res cisto vse, ne samo tisto za kar nimas vec potrebe.

preseljena.
faking koncno.

te zbudi iz popoldanskega pocitka s fenomenalnim orgazmom, potem pa skoraj zaspi nazaj, ker je se sama komaj bila budna?
no, to…
je
ful
faking
dobro.

to je tista ena in edina stvar, ki jo imam vedno pri sebi, ko grem iz stanovanja. v desnem zepu hlac. vedno.
ko sem doma ga imam vedno na dohvatu ruke. najveckrat v zadnjem zepu hlac.
moj telefon je skoraj moja druga desna roka.
v telefonu imam zapisane rojstne dneve prjatlov, miljon osnutkov za na blog, seznam stvari za v hladilnik, datum in ura naslednjega sestanka, zaprasena stevca kalorij in izdatkov, njen zadn msg s smajlijem in fotka njene medenice. hudica, brez telefona ne bi niti vedla, kdaj lahko pricakujem menstro.
in v telefonu imam skrivnosti. moje “kaj pa ce” misli. slike tistih, ki so samo moje. stevilko tiste, ki nikoli vec ne bo moja.
v telefonu je velik del mene.
redki so tisti, katerim pustim moj telefon prijet brez dovoljenja.
redki so tisti, ki me poznajo v srz, in telefon je prva stopnicka.

najprej je bil yahoo messenger, na racunalniku v dnevni sobi. na tisoce sob, neki moderatorji, prepovedane kletvice in vsi so se menli o sexu. zabavno, ni kaj. sploh za 14letno mene, ki je bila v DNEVNI SOBI.
potem je bil irc in veliko prevec zagonjenih ur v racunalniski sobi na faxu, kjer bi tist racunalnik v kotu skoraj ze lahko bil moja last. med klamfanjem bedarij smo se naucil slepo tipkat in miljon zabavnih odgovorov na “a/s/l?”.
sledil je icq, zelena rozica poleg moje uin stevilke (katero mi je vedno uspelo pozabit), in fenomenalna nova funkcija, ki je pokazala, kdaj je druga oseba tipkala. tu je tudi prislo do tistih zmedenih misli, “caki… XY tipka ze vsaj 10 minut… a ne najde tipke enter? … ziher je to.. al pa pise esej.. pa samo vprasala sem jo, kako je blo vceraj.. mogoce pa je umrla” to zadnje je bil edin logicn zakljucek.
kmalu zatem se je pojavil msn messenger, video pogovor, in sele pred kratkim sem ga zares nehala uporabljat. ne zato, ker ne bi hotla, msn mi je se vedno eden boljsih chatov, samo vedno manj ljudi je bilo online, da bi opraviclo konstantne apdejte, cudne postavitve elementov in faking velike crke, ki so prisle z metro winsi. tudi messenger plus in downgrade na verzijo 9 nista pomagala.
ves ta cas je nekje v ozadju bil tudi skajp, katerga pa nikol nisem rada uporabljala. stvar je tako faking tezka, vsak nov apdejt prinese se slabso kvaliteto slike (edini razlog za uporabo, imo), in vedno veckrat ugotavljam, ce je na sliki moja zena al nek kaktus sred shopping centra.
trenutno zmaguje, in drzi veliko prednost, google talk.
simpl, clean, sicer tecn, ker hoce bit z vsakim novim sporocilom aktivno okno (obssessive much?) in vcasih mi s tem drama queen obnasanjem ornk zjebe workflow, ampak ajde, naj mu bo. cakam na apdejt, kjer bo vec opcij v nastavitvah, in ne, ne mislim se povezat z orkut (wtf je to?).
a sem v vseh mojih letih online chatanja slucajno zgresila kaksnega?
* bitni pogovori je drugace “podcast o applu, tehnologijah, gadgetih, produktivnosti in sploh vsem”. sori nejc, cist mi je uslo iz spomina.

ena najboljsih stvari v vezi je skupno zapravljanje casa. tisto zapravljanje casa, ko si nekje globoko v sebi totalno pomirjen, ko ti ne manjka nic, ko ni nicesar prevec, ko je vse tocno tako kot mora biti.
moje najljubse zapravljanje casa je seveda ob kavi.
ko imam roko na njenem desnem stegnu, pred sabo salco sveze kave, kozarec vode z dvema rezinama limone, pravkar kupljen casopis…. in tisina. nobenga nepotrebnega pogovarjanja, nobenga tecnarjenja kaj delam, kaj berem, zakaj se ne pogovarjam z njo, nobenih bednih pogovorov o vremenu, zadnjem uspehu tine ali o tistem stavku, ki ga je imela predrznost izrect sajveskatera o sejveskomu.
mislim, da bi to lahko bila moja verzija litmus testa.
ce sem z njo na nek len sobotni dopoldan in mi je uspelo prebrat vsaj pol casopisa v miru, potem je ona zame.
in ce mi je v tistem trenutku res fajn bom hotla na trajno izposojo vzet zlicko od moje kave.

se vedno mi je fascinantno, ko mi nekdo poslje email, da bere moj blog.
zakaj bi kdo bral te nebuloze, polne slovnicnih napak, neuporabe rodilnika in ignoriranju sumnikov?
mislim, zelo pase prebrat taksen email, in obcasni izpadi kolegice, da je ona na najini prvi kavi imela v glavi samo “jst sem na kavi z ratoncrack!!”, mi seveda laskajo.
ampak.. zakaj tak hupla glede MOJEGA bloga? ajde, da si na kofeju s pengotom, centrifuzijo, rentonom, sardelo ali pepermintovo, to bi se nekok razumela. razumela bi tudi, ce bi bilo govora o malem morju drugih slovenskih blogerjev, ki pisejo o trenutno zelo popularni politicni situaciji v bananastanu, o maljon nacinih nanasanja laka na nohte, o fotografiji ipd. in dam roko v ogenj, da imajo veliko vec dnevnih obiskov kot jaz, ki sem jih enkrat po cisti nesreci fasala malo vec kot 300, drugace pa se stevilka ob mrtvih dnevih vrti pri fenomenalnih dvajset (kiss ALL the people!).
ne razumem pa zakaj bi kdo bral moje bedarije. vecino teh sem ze sama pozabla, ker so ble tok bedne. in ko na statcounterju vidim, da je nekdo spet zacel brat moj blog cisto na zacetku, aprila 2006!, grem se sama prebrat o cem sem pisala takrat.
koleg…nay…zelo dobra pr’jatlca je rekla, da moj blog bere, ker je “sexual”.
pa sej obstajajo se drugi! mislim, zdajle se nobenga ne spomnem, ampak ziher obstajajo se drugi. … morajo!
aja, eno vprasanje:
a se tumblr smatra kot blog?
a ni poanta bloga, da je na njem nek original content, ki ni bil drugje po internetih objavljen ze 1590-krat?

ni mi cisto jasno kako sem prisla v tole zmedo, ampak maia me je tagala, da morem o seb napisati sest stvari, katere se nihce ne ve.
tu pridemo do manjsega problema;
zakaj bi napisala nekaj, kar nihce ne ve? zakaj bi napisala/razkrila skrivnost? potem nekako negiramo pomen besede “skrivnost”.
tako da sem se odlocla, da ne bom napisala skrivnosti ampak par totalno banalnih stvari, katere mogoce nihce niti ne rabi vedet.
1) ne maram pese. v kakrsnikoli obliki. tudi najmanjsa kapljica pesinga soka sprozi moj gag reflex.
ko sma s sestro bile mlajse in sma pri kosilu se dobivale vsaka svojo skledo s solato sem vse liste zelene solate, ki so bili malo na roza/vijolcno obarvani, pustila v skledi.
in v skledi so ostali nekje do pozno zvecer, ko se me je ati koncno usmilil in rekel, da lahko grem stran od mize.
2) ne maram ljudi.
oziroma, ne maram hrupa, ki ga en kolektiv naredi med delom. obcutek nervoze, ki ga dobivam te dni, ko se zjutraj spomnim, da moram za osem ur v pisarno, kjer bodo telefoni zvonili z glasnostjo, ki bi se tako gluhi macki povzrocilo traume, ko slusalke ne pomagajo vec pri zmanjsevanju hrupa in bi glasnost racunalnika nujno rabila se par stopenj… ai.
3) med hojo imam iztegnjen desni kazalec.
nimam pojma zakaj. mogoce zato, ker skoraj vedno drsim s prstom po steni, ograji.
4) ce je le mozno spim na tisti strani postelje, ki je stran od stene.
ponoci grem vedno na wc in se mi res ne da plazit cez osebo, ki spi poleg mene. nekatere so tecne, ce jih zbudis.
5) skampi. skampi. skampi.
moja najljubsa jed. ever. ni je boljse. mogoce zato ker jo jem 1x na leto. ::sad face::
6) nimam problema it na wc sred najbolj zagamanga kluba na metli, a ni ga hujsega ce najdem las v odtoku umivalnika. nutello lahko jem z zlico, sladoled bi najraje najprej stopila in ootem popila. lahko spijem mnogo laskih (sposobnost koherentnega pogovora po petem je sicer dvomljiva), a deci vina bo sel iz mene po parih minutah in preostanek vecera bom prespala na klopci ter klela vse po spisku…
—-
so rekli, da morem napisat se dva blogerja, ki bosta nadaljevala verigo: nina in manja.

susi je ena izmed tistih stvari, ki ali so ti vsec ali pa ne. ali ga ljubis ali sovrazis. ali se ti zacnejo cedit sline ali si malo bruhnes v usta.
jaz, hvala bogu, spadam med tiste prve.
med tiste, ki si susi sicer privoscijo zelo poredko, ampak takrat uzivajo do konca. do konca pomeni, da vsak mali rizek namocim v sojino omako, katero vcasih zmesam z wasabijem (ne me kamenjat, vem, da se to kao ne sme), vsak koscek tune in avokada si najprej podrobno ogledam in pojem s se vecjim veseljem, na koncu pa si privoscim se tisti koscek ingverja, katerega ne maram sploh (ce je restavracija tok faca, da ti ga privosci brez odvecnih pripomb).
ko se je po civkajocem omrezju zacela siriti novica, da obstaja ena talentirana oseba (z imenom Megumi Yoshida), ki se ukvarja z umotnostjo, ki je susi, in svoje izdelke licno zapakirane za male pare ponudi tudi ostalim smrtnikom, sem seveda takoj zagrabila. kaj cem, restavracije so fajn, a se boljse je doma v stari raztegnjeni trenirki jest in ne razmisljat, ce prav drzim palcke in sranje, spet mi je ena padla v sojino omako.



ce bi tudi sami zeleli poskusit to fenomenalno zadevco si dajte frazo #megumisushi med priljubljene in sledite pogovoru. japonska delikatesa bo kaj kmalu (upajmo) spet na voljo.

nimam avta, na kolesu nisem bila ze ohoho let, taxi ob posebnih priloznostih (ponavadi po placi, ker takrat imamo vsi obcutek, da smo totalno bogati) in ce se od tocke A do tocke B ne da pridet v nekem sprejemljivem casu pes pride na pomoc javni promet.
ceprav ta pomoc je vsake tolko ornk dvorezni mec. obstajajo namrec neki tipicni uporabniki LPPja, ki nam popestrijo tistih par minut temperaturnega in prostorskega mucenja (linije z najvecjim stevilom potnikov ob najbolj prometnih urah dobijo vedno najmanjse avtobuse, in v teh se skoraj vsako poletje greje kot za stavo).
1. tecne babice
babice, ki svojim necakom ob vsaki druzinski vecerji povedo, da so v svoji mladosti morale vstat ob 5h zjutraj, skuhat zajtrk in kosilo, le-to potem bose (in v snegu!!) nesle na drugo stran mesta, kjer je v rudniku delal njihov ata, in da je njim zdaj tako zelo lepo in da si tega niti ne predstavljajo. (da nam je veliko lepse kot je bilo njim se popolnoma strinjam, in slava vsem, ki so takrat ziveli.) AMPAK ce je na busu sto sedezev, a moras res pridet tocno do mojega, me grdo pogledat, ker me pac ni katapultiralo iz stola, da ti dam prostor, in potem se glasno zahtevat, da se umaknem, ker danasnja mladina je res tako grdo vzgojena, in da te bolijo noge, sklepi, hrbtenica, glava in jezik, in da ta sedez pripada tocno teb, in zakaj jo se vedno gledam kot tele v nova vrata in se ne umaknem?!
nikoli nisem imela problema se umaknat. tako so me ucili, starejsi imajo prednost. ampak zarad taksnih tecnih bab se vsake tolko veliko raje skozi okno zagledam v neko tocko v daljavi in se delam, da te ni. ce se bos se veliko prirozevala bom dala v usesa slusalke, glasno na max, ti pa se pritozuj folku okoli sebe kolikor se hoces.
2. pubertetniki s prevelkimi jajci
najveckrat je to skupinica pubertetnikov (ali tipov med 20 in 30 leti, ki iz zivlkjenja niso naredli nic razen sranja), kjer se vsi pocutijo extra mocne, oblecenih po zadnji fuzinski modi; prekratke trenirke, bele teniske in fejk louis vuitton pedertasna, katero bi si najraje obesli okoli vratu, ampak moda se ni prisla tako dalec. zasedejo celotno polovico busa, vsak sedi na dveh sedezih, noge dajo bolj narazen od najvecje porn zvezde, vsake 5min si popravijo jajca, govorijo glasno, po moznosti se spukajo, in ogovorijo vsako punco, ki gre mimo.
tu se gre za preprosto mob mentality, kjer so vsi skupaj extra predrzni in en je vecji jebac od drugega. sami bi najverjetneje sedeli nekje v zadnjem delu busa in na svoji stari nokii igrali kaco.
3. novopecene mamice **
obstajata dva tipa: tiste z vozickom in tiste z otrokom, ki ne utihne.
prve v ze itak prenatrpane trole rinejo s svojim Extra XXXL Fensi Smensi Vozicek, zasedejo celotn sredinski del, in ko se na postajah odprejo vrata ne premaknejo niti mezincka. kaj sele, da bi mogoce malo premaknale vozicek, s katerim si mi ze 3x zapeljala cez nogo, ko si iskala kekse za otroka. ta druge pa so tolko face, da ne pridejo na trolo z vozickom, ampak s kricecim otrokom. in medtem ko tamala oseba izkasljuje pljuca in se dere na vse in vsakogar, ona mirno sedi, gleda skozi okno, sanjari o casu, ko ji ni bilo potrebno konstantno pospravljat za malim demonom.
verjamem, da je zivljenje z malo osebo extra tezko. in ja, tudi mi je jasno, da taxi ni najbolj poceni, ampak ce ze moras it na bus, a lahko vsaj probas zasest manj prostora kot tovornjak? ce ti to ne uspe a se lahko vsaj pretvarjas, da ti ni vseeno za folk okoli tebe in se vsaj delas, da bo zaleglo ce tamalemu 10x reces, naj bo tiho? obljubim, da se ti bomo vsi umaknal in socustvoval s tabo, ce se le ne bos obnasala kot stuckup bitch, ki misli, da je tisti del avtobusa samo njen.
** res je, nimam otroka, in ne vem kako je, ko imas to malo osebo konstantno zraven. in ja, necaka z veseljem dam nazaj sestri ze po parih minutah. ampak zgornji odstavek se nanasa na tiste mamice, ki mislijo, da glavne na troli. vsem ostalim pa klobuk dol za vse zivce, ki jih se imajo.
4. 72 urni deodorant
edini nacin, da bi slogan vseh teh reklam za deodorante veljal je, ce se oseba celih 72 ur ne bi premaknala niti za 5 cm. na zalost pa deodorante s 72 urnim delovanjem uporabljajo ljudje, ki 14 ur na dan delajo na gradbiscu, pri temperaturah krepko preko 30°C. in dam roko v ogenj, da se bo en vedno nasel nekje v moji blizini, po moznosti tocno pred mano in se drzal za drzalo nad glavo.
sploh pa, ce se ze tri dni nisi stusiral ti tudi deodorant ne bo pomagal.
5. pink tv playlista
v to alinejo spadajo tisti, ki se najveckrat vsedejo cisto zadaj (najbolj drzni tudi v sprednji del avtobusa ampak ti so preveckrat delezni grdih pogledov, tako da se temu delu najraje izognejo), od ene do druge postaje vedno glasneje demonstrirajo znanje crke Ł in imajo zvocno spremljavo direktno iz zvocnikov svojih mobilcev. ne me narobe razumet, proti lepi breni, karleusi in ….*gre na pink tv stran, ker se ne spomne drugih*…..dzenanu loncarevicu nimam popolnoma nic, ampak a mora to res bit tako zelo naglas?! tudi metalci in tehno friki se vozijo z lpp ampak njihovo glasbo slisis le iz luknje v njihovi glavi, ki jo je naredla previsoka glasnost glasbe na mp3 predvajalniku.
hm, kaj pa ce so oni v bistvu pink tv angeli? res je, vsi nimam tvja ali ne gledamo tega kanala. in kako drugace bo najbolj kvalitetni predstavnik turbo folk glasbe prisel do nasih uses?! res, hvala vam za to darilo. cenim.