“missed connections.”
veliko razmisljam o tem. mogoce zato, ker mi je fantazijski svet ljubsi. vem, ni najbolj pametno, ampak tam je vse po mojem. ona naredi tocno to, kar si jaz zelim, pove mi tocno tist odgovor, ki ga zelim slisat, in z mano je tocno takrat, ko si jo zazelim.
jebiga, racio je pri men na tankem ledu.
v fantazijski svet spadajo tudi vse tiste odlocitve, v katere nisem v doticnem trenutku bila stoprocentno prepricana. ko sem se mogla odlocit med zadevo A ali zadevo B, iti levo ali desno, reci necemu/nekomu ja ali ne. ko sem se se pred spanjem sprasevala, ce sem nardila prav, ce bi mogoce mogla drugace reagirat, ce bi ji mogla prisluhnit se dodatnih pet minut, ker, kaj pa ves? mogoce pa bi takrat vidla v njej nekaj drugega, nekaj lepsega, nekaj boljsega, nekaj, kar si spet zelim, nekaj, kar si zelim nazaj, nekaj, na kar ne bi pozabla takoj, ko sem zaprla vrata njenega stanovanja.
ali ko sem se med tusiranjem sprasevala, kako bi bilo s tisto natakarco iz stare ljubljane, ki mi je dala svojo zapestnico, ampak kaj, ko mi je v tistem momentu bilo malo nerodno in ji nisem rekla za telefonsko stevilko.. in zakaj res ne povabim na pivo tiste, ki jo imam v imeniku shranjeno kot “lepe rjave oci, celje”.. in ko grem naslednjic v maribor mogoce res poklicem tisto, katero poznam samo po nebroju nocnih sporocil in zelo lepih ustnic na profilni sliki… in zakaj nisem tisti iz bleda takrat dovolila pridet v ljubljano, pa ceprav samo na sex in bemti ana, zakaj si tako neodlocna!
in ko se spusti vecer, pri tisti mizici ob ljubljanici, in nama pogovor vedno pogosteje uide v pretekla leta, v skupne izkusnje, v noc v zagrebu v hotelu z rdeco lucjo v kopalnici in eno jabolko na steni ter pollitrskimi mojitoji na plocniku ob cesti, takrat me pogleda v oci, drzi pogled, se malo nasmehne, ugrizne v spodnjo ustnico, obema je jasno, da razmisljava o isti stvari, rece “hej..” in dovolj je, da pokimam in recem “m.”.

imam en ritual. eno stvar, ki me vedno pomiri, sprazni glavo, zbistri misli, pa ceprav samo za tisto urco in pol. ne, ni joga ali pilates (jst? resno? daj no.), ni tek od tocke a do tocke b in nazaj do tocke a, tudi ni udarjanje zogce ob steno.
voznja z avtobusom.
tisto, ko se vsedem na prvi bus, ki pripelje na postajo, in ce imam sreco me ne odpelje v smeri sihta. na tisti poti poznam ze vse jumbo plakate, vse trgovine in pekarne ob cesti, in sanse so velike, da bom na tem istem busu srecala tudi koga, ki vsak delavnik ob 8h zjutraj isto zalimano in zmackano gleda skozi okno, tiho opazuje promet in iskreno upa, da ne zaspi do zadnje postaje.
tokrat sem presedela 7x, playlista na telefonu se je ponovila vsaj 12x, kontrolorja urban sta mi po tretji kontroli samo se preseneceno mahala, in spet mi je bilo dokazano, da je ljubljana lepa, pa ce sem zadeta ali ne.

te dni mi med malco druzbo dela vijolcno-oranzen 10-delni vijugast kavc. pol metra visoka zadeva, dolga cca 15 metrov. kaj veliko ne mora doprinest ambientu stavbe; popackan od hrane in pijace, ocistili ga najverjetneje ne bodo se zelo dolgo, ob straneh iz sivov gledajo nitke in na enem koncu je nekdo ven potegnil filo. pa tudi udoben ni.
ampak kar ima, je celodnevno kopanje v soncu. namrec, po celotni dolzini stavbe so okna.
(begin rant)
okna, ki se jih sicer ne da odpret.
kdorkoli je naredil dizajn za to inteligentno stavbo (in za to dobil nagrado! wtf?!) je kraljevsko zajebal. luci se prizigajo preko interneta, prezracevanje ima samo dve stopnji, mrzlo in vroce, reguliranja ne poznajo in na stenah visijo grozne grozne (grozne!) slike. 
(end rant)
in skoraj vsak delavnik nekje okoli poldneva si tu grejem noge. sedim v fotelju grde svetlo roza barve, popackan od polite pijace, a zelo udoben, ce se resnicno potrudim. pojem solato z jogurtovim prelivom, zraven kos crnega kruha, in v narocju telefon. (pravi, da sem prilepljena nanjga.)
..in zelena lucka, ki ne utripa.

te dni se je v pogovor ze parkrat prikradla prispodoba, da je sex kot pizza; tudi ce je slaba, je dobra. mogoce zato, ker se vecino casa pogovarjamo o sexu (ce ze ne prakticiramo lahko vsaj teorijo apdejtamo), ali ker je pizza te tedne pogosto na jedilniku. nihce ni rekel, da zivimo zdravo.
prisli smo do tega zakljucka:
margarita: nekaj stalnega, kar imamo vsi radi, vemo, da brboncic ne bomo presenetli ampak nudi tisto neko kratkotrajno potesitev. aka misijonarski polozaj.
stirje siri: zmedena stvar, ker je vse pomesano med sabo in ne ves, kako se lotit stvari. ves, da bo cudno, ampak vseeno hoces sprobat.
aka 69.
stirje letni casi: vsega po malem. pri nobeni se ne zadrzis dolgo, ni nujno da te sploh katera navdusi, okusov je prevec, noben ne prevlada. skratka, zmeda.
aka grupni.
s hrenovko: nekaj, kar ne bi sploh smelo bit na pici, tam nima veliko iskat, k okusu same pice ne prinese popolnoma nic.
aka strejt sex (ha!).
mehiska: zacne se dokaj nedolzno, potem od nekod pride tisti pekoci filjng cilija, ki te za par trentkov utisa, potne kapljice ti zacnejo tect po celu, tvoje dolge crne lase ovije okoli svojih prstov in z vsakim gibom njenih bokov ti glavo porine se bolj ob steno, in ko koncno zacutis njen jezik med svojima nogama se…. ahem.
aka s&m.
…hm. zdej se mi pa pice lusta.

pridi, grema na kofi. na oni najin kofi. jaz bom narocila kavo z mlekom in kozarec vode z limono, ti makiato in deci dzusa z vodo. pogovarjali se boma o banalnih stvareh, ki so v tistem trenutku pomembne samo nama. ti mi bos pravla o dolgih urah v sluzbi, o projektu, ki ti ne gre iz glave in o sodelavcih, ki ti vecinoma niso ravno v pomoc. vprasala te bom, kaj se dogaja na romanticni plati tvojega zivljenja. nekaj, kar se mi zdi, da moram naredit, ce druga ne, da zbrihtam samo sebe in se postavim na realna tla. ker, roko na srce, spet plavam tam nekje visoko. ti bos zavila z ocmi, ker, vedno ti uspe se spravit v taksno ali drugacno godljo. v tem ti res ni para. vidle se nisma ze vsaj par tednov, veliko je za povedat. ko bom spila kavo in razmisljala o pivu, ti bom se enkrat razlozla, da se hocem preselit v neko betonsko dzunglo. na obraz se ti bo narisal en velki nasmeh in trenutek kasneje bos vprasala, kam grem in ce bom imela kavc na voljo zate, ko prides na obisk. igrala se bos z lasmi, jst vsake tolko ukradla pogled na tvoje ustnici, ki me vedno znova popeljejo tja nekam, v svet fantazije in spominov.
in potem se boma poslovile, vedno se ti mudi nekam it. dala mi bos hitrega lupcka na rob ustnic, ravno tolko da si bom zaselela se vsaj osem njih, svecano si boma prisegle, da naslednjic pa ne boma rable vse te procedure in da se boma dobile spet zelo kmalu.
naslenji teden?
ne, kar cez par dni.
pojutrisnjem?
kaj pa jutri?
ja, jutri!
(say yes.)

internet je poln komentarjev tipa “FIRST!!!111”, vsak dan je na tvju neko tekmovanje, vsako stvar radi markiramo za svojo, zastave nosimo v zadnjem zepu (“kaj pa ce slucajno odkrijem novo drzavo?!”), in vsi moski sanjajo o razdevicenju svoje punce. ce bi ta imela sestro dvojcico, ki je tudi se vedno devica, in bi lahko v isti noci razdevicil tudi njo, bi najverjetneje umrl od navdusenosti. se preden bi se karkoli zgodilo.
najveckrat ne maram bit prva punci.
ne da se mi skozi vso tisto proceduro, tistih miljon vprasanj, ker je kao vse novo in kar naenkrat pozabi kako se obnasat (skoraj tako kot folk pozabi znat vozit, ko zacne dezvat). nocem bit tista, ki ji bo med sexom govorila kam naj da roko in kaj pase. kako za bozjo voljo ne ves tega ze od prej? sej nisi ne nuna in ne devica!
v taksnih situacijah imam raje, da je bila v casu faxa znana za “druzabno”. nekaj se je morala naucit v tistih letih.
vseeno, stevilo strejt punc, katerim sem jst bila “prva”, je impresivno. tudi meni, ce sem iskrena. “nehaj bit s strejkami, ker se vse zatrapajo vate in potem je stala.” to sem slisala ze preveckrat.
prejsn dan mi je ena, medtem, ko me je gledala direktno v oci, rekla, da bi pa ona probala z zensko, prvic.
odgovorila sem ji, da naj me poklice, ko se bo to zgodilo, in pove, kako je blo.

najboljsi msgi so tisti, ki te spustijo blizje k osebi. tisti, ko “naglas” priznas stvari, ki jih ob popoldanskem nalivu sele sam dojemas, in tisti, ki ob stoprocentnem delovanju mozganov ne prestanejo testa racionalnosti. tisti, ki ti narisejo nasmeh na obraz.
najboljsi msgi pridejo ponoci. nekje sredi noci, takrat, ko je ze vse temno zunaj. macka sta se umirila, edina svetloba je od levega monitorja, ki se vedno vztraja in se vedno ugasne zadnji.
in potem, ko sem ze nekje na pol poti v sanje, zaslisim tistih pet tonov za nov msg. previdno pocasi odprem oci; najprej desnega, ker levi uc je bolj lene sorte. v totalno zatemnjeni sobi svetloba s telefona zbudi tudi mrtvega. malo se poblinkam z ocmi, ne cist prepricana, ce sem sanjala… in vidim modro led lucko, ki potrpezljivo utripne vsakih par sekund.
“Hej :)”

prejsn dan sem sla do galerije skuc na “10. večer lezbične in gejevske literature”. seveda sem ime dogodka prebrala narobe in sem bila prepricana, da grem na branje poezije. mogoce sem bila malo presenecena, ko se je vecer zacel z branjem dveh proz.
o dogodku samem nimam veliko besed, ker so mi vsi ti veceri podobni, in ce ste bili na enem ste bili na vseh; visoki stropi, bele stene, vrste lesenih stolov, spredaj miza z mikrofonom in povezovalko vecera, levo miza s kozarci soka in rdecega vina, in nekje zadaj zastonj knjige. zvrsti se mala cetica ljudi, vsak s svojimi listi naprintanih besed, nekateri berejo brez napak, druge bi najraje poslala nazaj v osnovno solo, eni so to delali ze kdaj prej, drugim je prvic in mogoce zadnjic, vsem pa je skupno eno: imajo jajca skupini neznanih ljudi predstavit del sebe.
od tega dogodka sem odnesla samo dve stvari:
1) po 22h v bliznjem kaficu ne strezejo vec kofeja, in 2) resnicno ne razumem poezije.
spodaj meni najljubsa.
i like my body when it is with your
e.e. cummings
i like my body when it is with your
body. It is so quite new a thing.
Muscles better and nerves more.
i like your body. i like what it does,
i like its hows. i like to feel the spine
of your body and its bones, and the trembling
-firm-smooth ness and which i will
again and again and again
kiss, i like kissing this and that of you,
i like, slowly stroking the, shocking fuzz
of your electric fur, and what-is-it comes
over parting flesh … And eyes big love-crumbs,
and possibly i like the thrill
of under me you so quite new
 
ps: mednozje misli je naslov knjige petre hrovatin.