ti je dolocen odgovor sicer kristalno jasn, ampak moras vseen vprasat, ker dokler ne vprasas mogoce ne bo res, in se oklepas tega upanja za sveto, ampak slej al prej ne mores vec cakat zato pac vprasas?
in, #aves ono, ko to osebo, od katere hoces odgovor, skoraj na kolenih prosis, da naj bo iskrena, ker to je nekok se edina biljka zaupanja, ki ti je ostala, in ona prikimava z glavo, da bo iskrena, in potem ti servira odgovor in se ti zlaze direkt v faco (figurativno, preko smsa, v oklepaju)?
in, #aves ono, ko par dni kasneje zves popolno nasprotje tistega tako zeljenega odgovora, prav iz njenih ust, sicer ne namenjeno tebi a saj je vedla, da bos tudi ti prebrala tiste besede, in potem si zazelis, da bi se zadnjih par dni zbrisalo iz spomina, ker, roko na srce, saj si vedla, da je situacija med vama bila veliko prevec lepa in njene besede veliko prevec sladke, da bi vse bilo res?
in, #aves ono, ko se zbudis iz prekleto lepih sanj (z njo, kako ironicno) in si zelis, da ne bi bila izrekla dolocenih besed tocno tri ure poprej?
ne?
upam, da nikoli ne izves.

>ko hodi proti meni se ji zacnem nagonsko umikat. sploh ne vem zakaj, zelim si njene blizine. med nekim bednim pogovorom, kateremu ne sledi nobena, to sem prepricana, se pocasi premikam nazaj. naenkrat na hrbtu obcutim dotik hladne stene. prepricana sem bila, da se imam nekaj prostora za manever. tocno vidi, da me je presenetlo, nasmehne se. tudi meni je malo smesno, scena direkt iz kaksnega holywood filma. a se ne nasmejim. drzati moram distanco. hladna moram bit. kaj vec si ne zasluzi.

stojim ob steni, z rokami nerodno delam nekaj po zepih, umikam pogled (kar naenkrat so strop in tla zelo zanimivi) in vsakic, ko jo pogledam, je le se milimeter blizje. zivcna sem. ne vem, kaj lahko naredim in kaj ne smem. v glavi si zacnem prepavat clashovo “should i stay or should i go”, a kaj, ko vem, da je to banalno vprasanje. hocem ostati. hocem videt, kako se bo tole izpeljalo.

v trenutku, ko lahko na ustnicah cutim njene vse bolj plitke tople izdihe zraka, je vse, kar sem sposobna narest, da zaprem oci, poskusam umirit moje dihanje, ga nekako prikrit z dihanjem skozi nos (mogoce pa ne bo opazla, da sem zivcna?), oci mi norijo, kot sredi rem faze ceprav imam v glavi popolno praznino.

ko se s konico jezika dotakne moje zgornje ustnice sklonim glavo, izdihnem kot da sem vsaj par dni zadrzevala dih, in se ji prepustim. vsak njen gib mi je znan, a tokrat potenciran vsaj na tri. roke se mi tresejo, kolena ze dolgo niso bila tako sibka, glava se bolj prazna kot prej (ce je to mogoce), privzdigne mi glavo in rece:

“mijaaaaaaau!”

…upickumaterno, macek, a me lahko pustis, da v miru odsanjam??

>Stvar, ki me se vedno (kljub letom, ali mogoce tocno zaradi tega) najbolj bega, ko se taksna ali drugacna veza konca, so vsa tista vprasanja, ki ostanejo brez odgovorov.

Zjutraj podzavestno preveris njen blog, ce je slucajno napisala kaj “lepega”, se enkrat preberes par sms sporocil prejsnega vecera, ko ti je napisala, da te pogresa, in to si, kljub temu, da ves, da ne pomeni nic, se vedno interpretiras besede na tebi ljub nacin.

Ti vecerni smsi so vedno najvecje barabe. Dan se umiri, misli grejo v nek varen pristan in tam ustvarjajo novo zmedo, povejo se stvari, ki se mogoce ne bi smele, doloceni smsi se shranijo (jebala te taksna cistka).

Zjutraj se vecer in njega zablode pozabijo, ponovno se zgradijo zidovi in distanca je edina pravilna odlocitev. (pravijo.) vseeno ti pogled preveckrat osine mobitel (ne priznam nikoli in nikomur), “mogoce pa sem preslisala opozorilo za novo sporocilo?” (ceprav ves, da nisi), ko si par minut sama se enkrat preberes sms, da te hoce videt naslednji vikend in se nasmehnes sama sebi (“kaj pa ce…?”). V glavi imas takoj miljon scenarijev in se vec razpletov. Bo prisla do mene? Se dobima nekje v centru, nekje na javnem? A bo prisla pogledat macka? Pravi, da ga pogresa. Recimo, vsaj spodaj na klopcah bi lahko bile, da jo lahko v miru pogledam v oci, da jo vidim. Na tisto zadnjo opcijo raje ne pomislis, prevec je preteklo vode in, sej je ze sama povedla, da ji ne dogajas vec na tak nacin…

..potem pa preberes njen zadn post in dobis odgovor vsaj na eno vprasanje;

Caj v centru, torej.

>Talk all the talk with a poet’s style
Tongue like electric
eyes like a child

>a ves, tist filing, ko cist nedolzno sedis na drugi strani kafica, spoznavas neko novo osebo in, ko se le-ta vestno #4sq, med hitrim skeniranje ostalih ljudi na vrtu opazis velike temne oci, ki gledajo direkt vate. zadrzis pogled, se poskusas malo nasmehnit (oziroma, zame bojo rekli, da pogledam stran in se delam totalno nedostopno in “kul”) in ponovno posvetit svojemu sogovorniku. zacne ti razlagat o svojem kelnarskem delu v kaficu v neki vukojebini bliz litije, in res hoces sledit!, a ti tiste oci ne dajo mira. cim bolj neopazno (kar na koncu vedno izpade tako zelo ocitno, da je se slepim jasno) prav moras vsakih par minut (ki se itak zdijo dolge celo vecnost) pogledat tja proti njeni mizi, in istocasno upas, da bo spet prislo do tistga naelektrenga kontakta, ko bi v tistih oceh skoraj lahko vidla bistvo zivljenja. do kontakta sicer ne pride, a se zadovoljis z opazovanjem nje, kako gleda v svojo salcko. espresso pije, pomislis. kar naenkrat te zanima, ce si je kavo tudi sladkala, zato poskusas od nekje povlect dolgoskrito sposobnost supermenovega pogleda in pregledas vrecki sladkorja na robu kroznika. skoraj si lahko predstavljas, kako je odtrgala rob vrecke, stresla sladkor v kavo, odtrgani del previdno vtaknila nazaj v vrecko, jo najprej zlozla na polovico, potem na cetrtino, se enkrat na pol in jo zvila v rolo kot star casopis. z majhno zlicko je pomesala kavo, da se sladkor vsaj malo stopi (ceprav se nikoli ne dovolj), prinese zlicko do ust in ko jo pocasi oblizne si predstavljam, da konica njenega jezika potuje po mojih ustnicah, zadrzim dah, da slucajno ne razblinim te fantazije, na koticku ustnic se mi nabere slina kot petletniku, ko po dolgem casu spet vidi cokoladno torto, in ko si lahko perfektno predstavljam, da se njen jezik koncno dotakne tudi mojega..

mi zazvoni telefon.
d fak!?

tezek izdih, preusmerjena pozornost, in ko se koncno spet lahko posvetim fantaziji, je ze zdavnaj sla.
sranje.

vredu
dober
fajn
super
perfektno
peachy
all good
nikol boljs
fenomenalno
mhm
vse to, in se s cesnjo na vrhu, nisem.

>je rekla, da me pogresa.

je rekla, da se veckrat ulovi razmisljat o meni.

je rekla, da vcasih pogleda svojo roko in se spomne, kako je drzala mojo.

je rekla, da si zeli moje ustnice na svojih.

je rekla, da bi z veseljem prisla v cetrto nadstropje.

je rekla, da se hoce spet zbudit z mano.

je rekla, da bi se enkrat probala.

je rekla, da bo tokrat drugace.

je rekla, da me ima rada.

zadnji teden, skoraj vsako noc okrog 4:50h, si zazelim, da bi vse to bilo res.

a kaj, ko je vse to rekla tudi pred tremi meseci.

>v zadnje pol leta (mater, kak cas leti, ko ti je fajn!) sem post o tej temi zacela za miljonkrat. po disku se mi valja vsaj 5 verzij, a nobene nisem dokoncala. zacela sem s tehnicne strani, nadaljevala na biolosko, parkrat zabredla v levo in desno, nikoli pa ni zvenelo tako, da bi celo imelo nekaj smisla.

o cem razpredam?
o vibratorju.

cez par mesecev bom stara 33 let, za sabo imam maaaanjse stevilo vez (vse, kar je krajse od parih mescov ne stejem tu zram, sorim slucaj.), in v vsem tem casu niti enkrat (res!) nisem imela potrebe po nekem dodatku med mano in zeno, ki je bila v tistem trenutku z mano v postelji/avtu/dvigalu/na stopnicah/na mizi/nekje pac.
vedno mi je bilo njeno telo dovolj. njene roke, ustnice, bedra, rita, prsti, in ja, seveda, jezik. (nocem zdej komentarjev tipa “coj, kak pa se dve zenske sploh data dol? a ne rabta kurca?!” fakof s takimi, idite pogledat kak pornic.)
mogoce zvenim kot neka frigidna zenska, ki noce sprobat nic novega. ni res. imho se da sex popestrit na veliko drugih nacinov. sploh ne pravim, da kaj tazga ne bi probala, samo mislim, da je za to potrebno neko zaupanje, ki ga pa do sedaj nisem imela velikrat. te osebe lahko prestejem na prste ene roke. na mojo/najino zalost pa se je stvar tudi vedno koncala se preden sma karkoli sprobale. tajming ni glih moja vrlina, izgleda.

potem pride pa ta.
sex z njo je fantasticn, lahko ste mi faus. ne bi je zamenjala z nobeno drugo.
dogaja totalno, zna pritisnat vse taprave gumbe, sosedi tolcejo po stenah, da naj se neham dret, in prejsn dan je bilo potrebno kupit novo rjuho, ker sma mogoce mal pretiravale. faking fenomenalno, torej.

in sma probale.
presenecenje je bilo totalno (sploh nisem vedla, da je zadevo prinesla zram), zacetni obcutki malo zmedeni (“the f0ck is that, mate?!”), ampak zena se na stvar spozna tako da je bil konec.. hja, sej vemo.
me je pa vseeno pogledala zelo zacudeno, ko sem ji povedla, da je men se vedno veliko ljubsa “ona”. vse njene prejsne so namrec bile navdusene nad igracko in so jo skoraj posvojile, mu dale ime in posvetile ves svoj prosti cas spoznavanju. (a nismo vsi isti pri novem gadgetu?)

in kaj nardi ana namest, da bi se spravla v prvi venera shop in nakupla celo 2011 kolekcijo?
nos do tal in manjvrednostni komplex.
kak TOCNO naj tekmujem z neko stvarjo, katero lahko (najverjetneje, baterije so drage) se prikljucis na elektriko in se nikol, ampak res nikoli!, ne utrudi?! ajde, dobro, ustnic nima. tle recimo, da imam mogoce se sanso. (po glavi mi gre serija “love bites” in tiste velke googly eyes carterja, ko pride v sex shop.)

ne me narobe razumet, zena me v nic ne sili (hvala, mala :*). samo (v moji glavi vsaj) je nekak logicno, da ji hocem to, kar ona dobi od vibratorja, dat tudi jst. oz. da dozivi tisti fenomenalni orgazem, ko se zadere “faaaaaaak!” tudi ko jst na njej uporabim vibrator.

in tle jst ratam zivcna. (lahko bi rekla, da mi je tle na ego udarl, ampak to je nekok ze jasno, ne?)
kak tocno naj ne bom?! v zivljenju sem vibrator imela v roki glih dvakrat. (ce ne stejemo tistih hihitajocih obiskov venera shopa, ko jih s kolegico gledas, primerjas, si predstavljas scene v glavi in se cudis nad barvami, velikostjo in izgledom drugih.) ona pravi “obrnes gumb in ta-daa, je prizgano.” recmo, da nisem glih cist najvecji idiot, prizgat ga bom pa ze znala! vsa nadaljna uporaba me mal matra.

kaj ce ne bo tak dober?
kaj ce se ne bom znasla sploh?
kaj ce potem ne bo rabla mene?
kaj ce se bo men to zacel prevec dopadet?
kaj ce..

aaaaaaaaaaaaaaaaaa!
ne maram vprasanj.

izgleda bo treba nardit, tko kot pravi kolegica: “rokavcke gor, skoci v vodo in plavaj.”
mala, a grema na morje? 🙂

>zadnje tedne imam obcutek, da se obnasam tocno tako kot pise na sliki.
sploh me ne preseneca, da mi je vseeno.