>sploh ne vem, kdaj sem prvic slisala tale komad. mislim, da sem bila na tyrsevi (dom 3) in cakala na se en vecurni msn pogovor z njo. med cakanjem sem najveckrat sedela za mizo, poslusala glasbo in se sprehajala iz enga irc kanala v drugega.

ja, #slovenia je bila popularna takrat, prav tako #celje, dokler ga ni siol spucal. vecina se nas je (ja, jaz tudi) konektala preko arnesa (ali preko dunaja, ce sta link.si in uni-mb.si dol padla) in z ukradenimi racuni. mislim, da smo do danes ze vsi poplacali dolg skupnosti in tistim podjetjem z neomejenim dostopom in mesecno pavsal ceno.
prav spomnim se tistega petkovega popoldneva, ko sem sedela v atijevi pisarni, pridem na #celje in namesto 100 folka jih vidim maximalno 20. vecina seveda botov. hitro se je zvedlo, da je policija prisla trkat na vrata, da je par ljudi stisnalo prpo in so izdal se nas ostale. k nam so prisli naslednje jutro. nasa telefonska linija je sicer bila registrirana na staro mamo, ampak ona racunalnika se prizgati ni znala, kaj sele, da bi vedla, kaj je to irc. naredila sem se totalno budalo, da kao res nisem imela blage veze kaj sem naredla, da tega ne bi nikoli, itd. ven se je bilo potrebno spravit.
par tednov po tem kratkem pogovoru v kuhinji sem se vedno imela prepovedano uporabo racunalnika in domov sem dobila vabilo na sodisce. poloznico smo placali, v dosjeju ni nic, uradno opravicilo je bilo napisano in podpisano, vse je slo v pozabo.

komad mi je v zadnjih letih prerasel iz “se en komad fenomenalne pevke” v “gremo izklopit mozgane”. trenutno ga imam na repeat ze uf-dolgo in stop gumb me sploh ne mika.

Give me release
witness me
I am outside
give me peace

>to je en izmed najboljsih stavkov, kar sem jih kdajkoli a) slisala, b) vidla uporabljenih na meni, in c) uporabila sama. (fail-proof.) ko se gre za “sklepanje poslov” se meni najbolj dopade direktnost. ne, res se mi ne da it petkrat na neki kao zmenek, na neko kvazi kavo, na neke sprehode do tivolija in nazaj, ki bodo polni dolgih pogovorov, cisto slucajnih dotikov in ukradenih pogledov. ja, je kjut in so situacije, ko to pase tudi meni. ampak veliko raje pa vem pri cem sem in kaj, ce sploh karkoli, lahko pricakujem od ta druge osebe. vem, najveckrat je tezko povedat, ker nimamo se vseh odgovorov, veliko vprasanj se itaq porodi sele kasneje.

in ko mi je danes rekla, da bi mi najraje iz besednega zaklada vzela besede “want”, “tongue” in “taste”, sem ugotovila, da bi s tem sla tudi moja dva najljubsa stavka. ta iz naslova posta, in “i want to know what your lips taste like.” za trenutek nisem vedla, kaj ji naj odgovorim. zakaj? ker res ne vem, kaj bi naredila, ce bi ostala brez teh treh besed.

namesto “want” bi sicer lahko uporabljala “wish”, ampak to ni isto. niti priblizno. ce recem, da si zelim necesa, to se ne pomeni, da bom karkoli naredila glede tega. najveckrat zacne vse skupaj stagnirati, dokler ne pozabim. ko pa si v glavi poslihtam zadeve in si recem, da nekaj/nekoga hocem, takrat pa se zadeva spremeni. takrat namrec vem, da mi bo dovolj le ena priloznost.
“tongue”. mmmm. ta beseda mi je skoraj kot desna roka. brez te ne morem. jezik mi je, takoj po vratu, najbolj sexi del zenskega telesa. ze sama izgovorjava te besede me lahko zrajca. ce so usta cisto malo odprta, ravno dovolj, da se vidi konica jezika, takrat sem jaz v nekem svojem svetu. takrat mi gre po glavi maljarda scenarijev in, prosim prosim prosim, ne me zbudit!
kar se tice “pomembnosti” nasih cutov naj bi okus bil sele na tretjem mestu, ampak vemo, da se ta lestvica spreminja glede na situacijo. in glede na temo posta nam je vsem jasno, da pride okus bolj do izraza kakor dotik. njenih ustnic se lahko dotakne, na tak ali drugacen nacin, veliko ljudi. okusijo jih lahko le dolocene, z njene strani izbrane osebe.

aja, kaj je bil moj odgovor? prepricala sem jo v nasprotno. fail-proof.

Tie me up tie me down
Make me moan real loud
Take off my clothes
No one has to know

>@illegaldrum je linkal priredbo “too drunk to fuck”, original je od the dead kennedys. originala ne poznam, priredba sploh ni slaba, in spomnila sem se na tista dva dogodka, ko sem tud jaz rekla “ne”.
no, ne me narobe razumet, smo ze kar parkrat rekli ne, iz tega ali drugega razloga. najveckrat, ker mi ni pasalo (ja, vem, sokirani ste, tisina), ali ker sem bla prevec zaspana, ali pa ker se mi preprosto ni dalo. bodimo iskreni in si priznajmo, da cisto vedno se nam pa ne da skozi vso tisto proceduro, ter se raje zleknemo na kavc z daljincem v roki in odklopmo mozgane.

ta dva dogodka pa sta mi ostala v glavi zato, ker a) se se vedno po glavi tolcem, zakaj tocno mi je blo tega treba in kaj tocno bi bila najbolj primerna kazen za taksne bedarije?? in b) je vedno bilo z isto osebo. (upam, da se pocutis pocasceno.)
prvic sem bila jaz veliko prevec pijana za karkoli (aja, pa v zvezi sem bila. manjsi detajli.), ceprav ona tudi ni bila pri ta najbolj treznih. k njej v stanovanje nama je se zneslo pridet, do sobe, kjer naj bi jaz spala, tudi. potem pa se je naenkrat znasla za mojim hrbtom, me slekla v treh sekundah, s tistimi parimi poljubi po vratu zrajcala tko kot prej se nobena, in.. ja, nic. nic ni bilo. men se je soba zacela vrtet s hitrostjo zvoka, stena tud ni bila vec tam, kjer sem jo pustila, zebst me je zacelo kot da sma na aljaski, in od noci se spomnim samo se to, da sem zaspala v njeni postelji, za njenim hrbtom, z mezincem na njeni bradavici.
drugic pa sma sicer obe bile samske, ampak se je njej dalo zurat. tko, ornk. kolko vina je spila ne vem, govorimo seveda v hektolitrih. mogoce je pomagalo tudi to, da cel dan ni nic jedla. spet sma sle k njej domov, a tokrat sem jo celo dala spat v drugo posteljo. pac, da se ne spravim v skusnjave. ceprav, roko na srce. glede na stanje, v kakrsnem je bila ona takrat, bi bilo bolj zabavno s hlodom se dol dajat. (ne se zaj repencit. sama ves kaksna si bila. aja, ne, ne ves! ker se ne spomnes, hehe!)

Too drunk to fuck
Too drunk to fuck
Too drunk, to fuck
It’s all I need right now
Too drunk to fuck

>zadnje dneve se v zivljenju parih prijateljc dogaja puno in se malo. vecina stvari je, seveda, povezanih z ljubeznijo. sej, a niso vsi nasi problemi tako ali drugace povezani z obcutki? hvala bogu imajo vsaj vse podobne probleme: punce iz preteklosti prihajajo nazaj. torej, bivse spet nekaj hocejo. na njihovo zalost se te kolegice sucejo v taksnih krogih, kjer se osebe med sabo vecinoma reciklirajo. suzanne westenhoefer je to najboljse opisala z ti. “lesbian square-dance”, “ive been with you four, five years, now i want to be with her. yippidiee! switch partners!” in jaz se s to definicijo popolnoma strinjam!

da razlozim z zelo preprosto enacbo: da ne bomo zakompliciral zadevo recmo, da so v skupini 4 osebe. skozi leta se vse nekako poparckajo. A in B sta skupaj, C in D tudi. sred neke zurke, ko je D bolna in A mrtvo pijana lezi na kavcu v dnevni, ga B in C zacneta nekaj smirglat. pac, “stvari se zgodijo, vsi smo potrebni in ljudje smo seksualna bitja.” oba para gresta narazen, B in C lahko zacneta svojo pravljico, a B se vedno cuti nekaj do A, zacne se travmiranje, C se ne da vec in koncata zadevo. A je v tem casu ze dala cez svoje zalovanje za B, dopadet se ji zacne C, naenkrat sta A in C popolni par (kljub temu, da sta se prej sovrazli do amena!), uleti se D, ki je bivsa tako od A in C, in je sedaj nesmrtno zaljubljena v B, itd. skratka, kombinacij je neskoncno in verjamte mi, da se bodo vse te kombinacije tudi uresnicle. ja, tako je to v lezbicnem svetu. izgleda te zene ne vidijo dlje kot 5cm pred sabo.
ne verjamem, da bi se to dogajalo tudi v strejt svetu, vsaj ne tako zelo pogosto. (ce ze imam kaksnega pedra med bralci, potem se ti zahvaljujem za branje, imej se lepo, cez 1 sekundo ti bom stopla na zulj:) da se sploh ne menimo o pedrih, ker ti so pa tako cela subkultura zase in na njih (ja, totalno posplosujem, dajte no mir!) se sploh ne splaca izgubljat besed. vsaj ne pri tej temi. ker, ce bi se ze zmenli za kaksna “pravila” ali vsaj “pogosto se zgodijo sledece stvari”, bi nasi predragi pedrcki nasli cisto vse mozne izjeme do teh pravil. verjamte, pri dolocenih stvareh so geniji.

med cakanjem na trolo in na poti domov sem razmisljala o njihovih problemih (ki so bolj dileme kakor problemi, ker za vse tocno vem, da se bodo spet poparckale z bivsimi. kaj cmo, mrzlo je, bozic in novo leto sta za ovinkom, fajn je imet neko toplo telo zraven, a ne?) in ugotovila, da sem izjema. ha!
o stevilu zensk s kateri sem bila ne bomo, ker to sploh ni poanta. okej, ja, je dvomestno stevilo, ampak ne bomo pretiraval in sploh ne bomo verjel vsemu kar se pravi po sceni! ne vem kolko poznate slovensko gej sceno, ampak ce ste stari priblizno tolko kot jaz, bili enkrat, pa ceprav zelo na kratko, na gej sceni, in ce v mariboru ali ljubljani omenite moje ime, potem boste slisali nemalo zgodbic o meni. nekaj resnicnih, vecina laz. hja, lezbijke rabijo trace in zgodbice, in ce teh ni si jih pac izmislijo. najlazje tarce so seveda tiste, ki se jim je, lepo receno, jebalo za govorice in so veselo vedno neko drugo zeno pripeljale domov v studenta. kaj te hijene bolj razpizdi kot to, da se jih ne uposteva pet posto? in kako se mascujemo osebi, ki si je drznala ne reagirat? tako je! da si izmislimo se bolj socno zgodbico, po moznosti taksno, ki vkljucuje bivso, potencialno naslednjo, veliko pijace in domnevne price. naj se vidi, kdo je glavni v mestu! *spuk sline od zvecenja tobaka*

aja, kaj sem hotla povedat?
hocem povedat to, da mi je kljub tej stevilki ratalo ostat na robu vseh teh jebenih skupinic, kjer slej ali prej vsem uspe biti poparckan z vsemi drugimi.

prosim za medaljo in/ali pokal, najlepsa hvala.

>s petka na soboto sem se pomenla sama s sabo, si rekla “ana, nisi taka reva, da ti to ne bi uspelo, dajmo no mal zivleja k tej stvari in sf00kaj komp!” okej, to zadnje si nisem rekla, sem se pa zelo dolgo prepricevala, da naj se spravim k stvari in koncno le instaliram WIN7.

le-ti so me ze kar nekaj casa cakali v D:\downloads mapi, vse komentarje torrenta (Ultimate, RTM verzija, AIO aktiviran sem prebrala, potegnala dol se par drugih mickenih programckov, ki so se mi zdeli nujni (npr. za driverje mojga asusa), in par drugih po nasvetu twitter folka. sicer sem asus cdje pozabla v ljubljani, ampak sem bila prepricana, da tam ni nic pomembnega. a ne pridejo vsi kompi z nekimi cdji, katere potem nikoli vec ne uporabimo in samo nabirajo prah? hja.

ura je ze bila pozna, okoli 01:25, ampak ker sem itaq ze imela vse skopirano na externem disku, in ker mogoce pa se nisem bila dost zaspana, sem dala zadevo instalirat. clean install (aka sformatiraj sistemsko particijo in nalozi vse jovo na novo). nekje sem precitala, da naj bi stvar trajala okol 1h, zato sem si nastimala budilko.

in glej ga zlomka, okol 02:30 je zadeva res bila nastimana. mogoce ze prej, ampak jst sem sladko spala.

na zaslonu me caka gumb Next, da koncno le prvic zazenemo te tako s-hype-ane WIN7.
.
eh, loader je se vedno isti.
.
ja, logo so res mal spremenil.
.
.
u, u, u! se mal!
.
.
.
FFFFFFFFFFFUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU!!!

ja, trenutno uporabljam visto.
vecino vcerajsnega dneva, ko sem ze bila za kompom, sem porabila z instalacijo SP1 in SP2, z iskanjem driverjev za asusa (1024×786 NI moja priljubljena resolucija!), in instalacijo vseh tistih majhnih aplikacij, ktere sem prej rade volje ignorirala, sedaj pa vidim, da brez njih ne morem (DeskDrive, Everything, Irfanview, FileHippo Update Checker, itd).

aja, dok ne pridem v ljubljano z Fn gumbom ne bom mogla nastimavat glasnosti, ker ponovna instalacija ATK100 driverja (z uradne asus support strni) ni pomagala.

tisina.

>