po internetu krozi nesteto teh seznamov, in sedaj so nasli tudi mene. pod tusem sem imela cas razmislit, zato evo, par nakljucnih stvari o men:

• doma pijem nesladkano kavo, v kaficih vedno en sladkor in pol. zakaj? mogoce ker si doma dam v kavo mleko, v kaficih pa pijem tisto en maaaajcken podaljsano, brez mleka. Z ze ve, kako jo naredit. plus, kava name sploh ne vpliva vec. lahko jo spijem ob 1h ponoci in me bo zmanjkalo par minut kasneje.

• obozujem sladko-slano kombinacijo hrane (npr. jagodna marmelada in slan ovcji sir). ja, majoneza mi pase z vsem. (no, v mejah normale.) obozujem morsko hrano, a za ribe nimam potrplenja. (fishsticks!) od mehiske hrane bi lahko zivela cel teden, bolj kot je pekoce, raje imam. kitajske skoraj ne prenasam vec. vse je popeceno v hektolitrih olja, v malih kosckih, vsepovsod uturijo med in vse je sladko-kislo.

• na desni rokavici imam luknjo na palcu. kako vem, da je desna? ker sem desnicarka in si jo vedno dam na desno roko. (bankomat in urbanomat ne “potegneta” skozi rokavice.) z levo za dolocene stvari nimam dovolj dobrega obcutka, tako da jih raje delam z desno. se je ze zgodilo, da sem v levi roki drzala telefon, denarnico, kljuce in deznik, z desno pa zapirala zadrgo na torbici okoli pasu, ki je (seveda) bila obrnjena v levo.

• po horoskopu sem devica, ampak nisem tipicna predstavnica tega znaka. edina lastnost, ki jo imam, je red in organiziranost. lahko grem v extreme, ko morajo papirji na mizi biti v liniji z robovi mize, pri obesanju perila morata rdeci nogavici biti skupaj in brisaca v kopalnici mora biti obesena tocno na pol (sleeping with the enemy, anyone?). istocasno lahko posodo pustim neumito par dni (mislim, da gojim novo subkulturo v tisti salci od mleka.) in plakati na steni so mi bolj vsec, ce so postrani.

• imam navado brisat sporocila. le redki mi pomenijo tolko, da jih ne zbrisem takoj po branju. trenutno jih imam v telefonu shranjenih max 20, pa se ti niso v mapi Sprejeto. ce zelite, da si res zapomnem, kaj ste mi napisali v sporocilu, mi ga pod nobenim pogojem ne posljite sredi noci. zjutraj se nikoli ne spomnem, kaj je pisalo.

• obozujem grozljivke, ampak jih se vedno najraje pogledam v fast-forward. kaj cem, hitro se prestrasim. vsi mi pravijo, da izgledam “strasno”, a v bistvu sem totalni sissy. ne samo, da se ne kregam rada, nasilje mi gre prav na jetra. ce bo treba bezat sem jaz prva v koloni. (tistih maljardo let karateja ni pomagalo nic. zase znam poskrbet, za osebe meni blizu dam glavo takoj in brez vprasanj, ampak se raje spizdjot.)

• pisem s tiskanimi crkami. ze od zacetka srednje sole se mojih pisanih crk ne da prebrat, vsaj ne brez tistih dragih vohunskih kaligrafskih naprav. trenutno edina beseda, ki jo podpisem s pisanimi crkami, je moje ime. priimka ze zdavnaj ne znam prav napisat. (pred podpisom neke pogodbe sem prav morala trenirat.)

• v japonkah bi hodila celo leto, ce bi le lahko. tenisk ne maram, se posebej ne tistih visokih. visoke pete sem dala nase samo enkrat, in se to doma, kjer so me vidli samo druzinski clani. bolj pateticnega prizora se niste vidli, in ja, v tistih parih metrih hoje sem se vsaj petkrat skoraj ubila. v celem zivljenju sem imela samo en par bata skornjev, cokli so mi pretezki za hodit in doma raje hodim bosa, kakor v copatah.

• razmisljam v anglescini, slovenscina mi je v zadnjih parih letih postala res tuja. (im trying, tho.) s hrvascino se malo matram, ampak se me da razumet. nemscino sicer znam tekoce, ampak prenasam jo samo v glasbi. za francoscino pravijo, da je jezik ljubezni, mene z lahkoto pripravi do gag reflexa. dvomim, da ima to kaj z ljubeznijo.

• rada jo imam. spet. se vedno.