>danes popoldan sem se po dolgem casu spet pogovarjala z #ona. in kljub temu, da mi je pasalo imet njene besede v usesih, mi v glavi se vedno odzvanja samo tisti en stavek: “s tabo ne bi mogla bit, ker ti ne bi zaupala.”

nimam navade varat, ampak vsi gresimo, a ne? (tu se sedaj lahko zgodijo komentarji kako to ni fer, da se to ne dela, da to ni lepo, da naj imam nekaj spostovanja do zveze, yadda yadda yadda. vredu. ja. okej. to smo vsi ze vsaj 15x predebatiral, ne bomo sedaj se enkrat. kar je bilo, je bilo. vsaka odlocitev nas v nekaj pripelje, za nazaj se ne da opravicit nic.) parkrat se mi je tudi ze zgodilo, da sem bila “ta druga” zenska. (.. beri zgoraj ..)
AMPAK! vseeno trdim, da ne varam.

in to, “fizicno” varanje, sploh ne bi bil njen problem. ja, pozna mojo zgodovino, par grehov mi je celo pomagala ustvarit. a zdi se mi, da sva obe dovolj stari, da bi se znali zmenit tisto, kar se zmenim z vsako punco, s katero hocem imeti nekaj konkretnega. (tj = ko se nekaj v zvezi spremeni, ko vidis, da nekaj manjka, ko ti zacne po glavi skakat kaksna druga, itd.. takrat pricakujem od tebe, da mi bos povedla, in jaz obljubim, da bom naredila isto. ce do tega sploh pride.)

njen problem bi bil – moj pogled.
po njenih besedah, in na zalost nimam razloga zakaj ji ne bi verjela, jaz s tistim nekim dolocenim pogledom moji tarci sporocim, da jo hocem. tej punci mi ni potrebno placat pijace, ni mi je potrebno ogovorit, ni mi potrebno naredit ama bas nista. ce ji namenim “tisti” pogled, ji bo vse jasno.
in kljub temu, da ona ni ljubosumna oseba, da ima vse poslihtano v glavi, in da je bolj racionalna kakor emocionalna oseba, preko tega pogleda ne bi mogla iti. namrec, prepozna ga takoj. pravi, da sem tako dobila tudi njo. ze kar prvi vikend, ko sma se spoznale. in ve, kaj ta pogled pomeni. pravi, da je cisto mozno, da se jaz tega pogleda niti ne zavedam. mgoce imam to nesreco, da so moje misli in oci povezane. da, ko imam o neki osebi tiste misli, se mi to izrazi tudi v pogledu.

a vseeno, par sekund za iskrenost: ce vem za ta pogled? ja. ga velikokrat uporabim? ne. sem ga ze kdaj poskusila izrabit? parkrat, se posebej na njej.

zakaj razglabljam o tej ze tolikokrat prezveceni temi, varanje?
ker imam zadnje par mesece v glavi eno, ki mi pomeni vsak dan vec. tako zelo veliko celo, da se vsak dan poti do avtobusne postaje ustavim pri sosedih in jim ukradem se eno marjetico. sicer mi se nikoli ni uspelo teh dat njej, a namen je tako prekleto romanticen, da ze mene vse boli. (jaz namrec nisem romanticna oseba po naravi.) vsak dan zjutraj pricakujem njen msg za dobro jutro. prestavljat se na njenem kavcu, ker me od cohanja njenga hrbta bolijo roke, mi je mogoce celo simpaticno, in hodit nekaj do 23h na zadnji bus iz njenga konca ljubljane mi ni odvec.
ampak ta punca mi ne zaupa. zakaj? ne vem.
v vseh mesecih, kar se poznama, ji nisem dala enega razloga za nezaupanje. ja, vredu. je imela slabe izkusnje, ampak zakaj mene enaci s svojo preteklostjo? zakaj ze vnaprej pricakuje, da bom zajebala? zakaj se ze vnaprej pripravlja do tega, da bom s katero drugo? mogoce zato, ker ne zaupa sebi? ja, tudi ona je ze dala svoj delez varanja cez. jaz imam prav toliko razlogov, da ji ne verjamem/zaupam, kolikor jih ima ona. jaz jih imam mogoce se malo vec, ker je ta punca tako prekleto “huda”, da glava boli. vsaka tretja jo hoce, izbire ji ne manjka. ce smo cisto iskreni, kolikokrat lahko lacnemu pred nosom pomahajo z zrezkom preden bo ugriznil?

.
.
.

eh.