pondelk je bil v pricakovanju skoraj glavnega razloga za tole potovanje: tattoo.
(stara mama me bo sicer ubila a) o tem tattooju razmisljam ze ohoho casa. kljub temu, da do pol ure pred samim zacetkom nisem vedla kaj bo motiv, sem vedla taglavna podatka: na katerem delu telesa ga hocem (od zapestja do komolca) in kdo mi ga bo naredil (alex iz studia 22, coimbra portugal).
okej, mogoce sem se se odlocevala na kateri roki bo (po horoskopu sem devica, simetrija mora bit!), a o majstoru ni bilo najmanjsega dvoma.
alex je eden najboljsih oseb, kar sem jih kdaj spoznala. v vsem mojem casu na portugalskem je bil vec kot le “oni tattoo majstor iz one ozke ulice”, skupaj sva naredila kar nekaj projektov in dejstvo, da zna super freestylat se mu steje samo v plus.
zajtrk, kava, metro postaja picoas, rede expressos (avtobusna postaja), tecni portugalci, ki morajo sedet na sedezu tocno dolocenem na svoji karti, ceprav je njihov sosednji (ne, nisem bila vpletena v tole, a slisal ju je cel avtobus), brezplacni wifi internet celo pot od lizbone do coimbre (minus par zaselkov, kjer po mojem se elektrike nimajo), tocen prihod v coimbro in pesaka do centra mesta.
center mesta sicer ni dalec, a tista avenida se vlece v 3pm.
in potem kava v kaficu santa cruz.
kafic, kamor sem sla na kavo skoraj vsak dan v tistih skoraj petih letih. ni ga boljsga. kvaliteta kave vsake tolko malo niha, a prijaznost natakarjev bi lahko izvazali. vsi so preko 40, meni najljubsi je skoraj 70. in ta je vedno najbolj nasmejan.
tako je bilo tudi tokrat. videl me je ze, ko sem sla cez bliznji trg, “praça 25 de maio”, zacel mahat in se preden sem se sploh lahko vsedla sem ze slisala tisto moje standard narocilo “um café cheio e uma torrada” (mal podaljsano kavo in toast). ni ga boljsga.
kmalu sta se mi pridruzila se alex (njegov studio je v sosednji ulici, 50m stran) in njegov kolega, ob kavi smo se s skupnimi mocmi odlocli za motiv in jaz sem se cudila nad dejstvom, da je slab glas johna prisel tudi do portugalske.
alex je sfinaliziral dizajn tattooja, massimo mi je zazelel veliko srece in se odpravil po pivo, jaz sem se probala cim bolj udobno namestit na ze dobro znani beli stol in smo sli.

cca 4 ure kasneje, s koncnim rezultatom ne bi mogla bit bolj zadovoljna. (boljsih slik nimam. apdejtam, ko se ornk zaceli.)