na zadnji dan v lizboni se ni zgodilo nic extremno zanimivega, nadaljevali smo z ze ustaljenim ciklom “pivo – se eno pivo – mal naokol – o lej, pivo”. se vedno mi je sedenje v kaficu za mizo polno praznih 2dcl kozarcev piva, in kroznikom ali dvema oluscenih tremoços (ce kdo ve, kje se lahko ta semena dobijo tudi pri nas, do tell!), ena najboljsih stvari za preganjanje casa. druzba se je razpricala, cas je mineval in enkrat ponoci, ko je zunaj se vedno bilo prijetno toplo (27°C) smo se spravli domov.
z lokalnimi norcki na trolo, mimo ponovno polnega fuzbal stadiona (zivijo in dihajo za lokalne ekipe), izogibanje podganam bliznjega gradbisca in prestopanje verige, ki je iz meni neznanega razloga zabetonirana v tla na sredini ceste.

ta dan nisem naredila zelo veliko, ker sem imela samo eno nalogo: chillaxanje doma.
leva roka (ta s tattoojem) mi je namrec nenormalno otekla. naenkrat sem dobila preview moje roke, ce bi imela +50 kg. not pretty. videl se mi je samo clenek kazalca, vsi ostali niso obstajali. obcasna mrzla mokra brisaca direktna roko je bila orgazmicna pogruntavscina.
glavne dve zapovedi sveze narejenega tattooja so:
1) brez direktnega sonca
2) brez morske ali bazenske vode.
leta 2008, po zadnjem obisku alexa in po zadnjih olepsavah tattooja ribe na moji nogi, sem takoj naslednji dan prekrsla obe zapovedi.
s takratno punco sma namrec sle na kampiranje po najbolj vrocem delu spanije, andaluzijo. temperature totalno razgretega avta so presegale komfortno zono, hvala bogu za klimo. in jebiga, ce smo ze na morju, potem bomo sli tudi v vodo. pa ce je slana al pa ne.
po koncu dopusta je riba, zaradi suhe koze, izgledala kot da ima luske.
ups?
tokrat tega raje nisem ponovila, tako da sem vecino dneva bila v senci. se tistih par momentov, ko sem stopila na balkon, se mi je zdelo, da se lahko poistovetim z vampirji; peklo je za znoret!
zvecer je prisla na obisk kolegica, do konca sma spile se tistih par 2dcl steklenick piva, in to je bilo to. zatorej tokrat samo par fotk iz prejsnih dni, vecina posnetih z mobitelom.

pondelk je bil v pricakovanju skoraj glavnega razloga za tole potovanje: tattoo.
(stara mama me bo sicer ubila a) o tem tattooju razmisljam ze ohoho casa. kljub temu, da do pol ure pred samim zacetkom nisem vedla kaj bo motiv, sem vedla taglavna podatka: na katerem delu telesa ga hocem (od zapestja do komolca) in kdo mi ga bo naredil (alex iz studia 22, coimbra portugal).
okej, mogoce sem se se odlocevala na kateri roki bo (po horoskopu sem devica, simetrija mora bit!), a o majstoru ni bilo najmanjsega dvoma.
alex je eden najboljsih oseb, kar sem jih kdaj spoznala. v vsem mojem casu na portugalskem je bil vec kot le “oni tattoo majstor iz one ozke ulice”, skupaj sva naredila kar nekaj projektov in dejstvo, da zna super freestylat se mu steje samo v plus.
zajtrk, kava, metro postaja picoas, rede expressos (avtobusna postaja), tecni portugalci, ki morajo sedet na sedezu tocno dolocenem na svoji karti, ceprav je njihov sosednji (ne, nisem bila vpletena v tole, a slisal ju je cel avtobus), brezplacni wifi internet celo pot od lizbone do coimbre (minus par zaselkov, kjer po mojem se elektrike nimajo), tocen prihod v coimbro in pesaka do centra mesta.
center mesta sicer ni dalec, a tista avenida se vlece v 3pm.
in potem kava v kaficu santa cruz.
kafic, kamor sem sla na kavo skoraj vsak dan v tistih skoraj petih letih. ni ga boljsga. kvaliteta kave vsake tolko malo niha, a prijaznost natakarjev bi lahko izvazali. vsi so preko 40, meni najljubsi je skoraj 70. in ta je vedno najbolj nasmejan.
tako je bilo tudi tokrat. videl me je ze, ko sem sla cez bliznji trg, “praça 25 de maio”, zacel mahat in se preden sem se sploh lahko vsedla sem ze slisala tisto moje standard narocilo “um café cheio e uma torrada” (mal podaljsano kavo in toast). ni ga boljsga.
kmalu sta se mi pridruzila se alex (njegov studio je v sosednji ulici, 50m stran) in njegov kolega, ob kavi smo se s skupnimi mocmi odlocli za motiv in jaz sem se cudila nad dejstvom, da je slab glas johna prisel tudi do portugalske.
alex je sfinaliziral dizajn tattooja, massimo mi je zazelel veliko srece in se odpravil po pivo, jaz sem se probala cim bolj udobno namestit na ze dobro znani beli stol in smo sli.

nedelja se je zacela zelo “nedeljkasto”; spanje do poldneva, pocasn zajtrk, ob se bolj pocasnem odlocanju, kaj se bo delalo. “gremo od kafica do kafica, na kavice, pogledat tisto portugalsko varianto oktoberfesta, nekaj pojest, do zvecer pa morama bit na drugi strani mesta, ker smo zmenjeni za ribjo juho.”
in sma sle.

let do lizbone je bil super udobn, ker nas je na letalu bilo bolj malo (kdo pri zdravi pameti bi sel kamorkoli ob 8h zjutraj?), tako da se nas je par, kljub tecnem prigovarjanju stevardes, presedlo v proste vrste in zleknal cez vse sedeze. a jbg, za 2€ drago kavo lahko zraven dobim se malo vec prostora za kolena.
let je sicer bil tocn, ampak nas je ena izmed stevardes malo zmedla s svojimi stevilkami in nerazumljivo anglescino.
iz barcelone smo sli par minut po 8h, let naj bi trajal 1h in 25min, v lizbono smo prisli 10 do desetih, in kao pet minut zgodaj. po cisto nobeni matematiki tole ni logicno.
in kljub temu, da naj bi se vueling smatral kot nek hotel s samo eno zvezdico, res mislim, da bi se tistih par stavkov stevardese lahko naucile bolje izgovarjat. vem, da je vueling spanska firma, in da so pocen, samo vseen. ce moras vsak dan vsaj 3x ponavljat tistih par stavkov o varnosti, a ne bi blo super fenomenalno, ce bi te potniki na letalu razumeli? mogoce imas na tocno tem letu nekoga, ki prvic leti in bi ga informacije o zasilnih izhodih mogoce zanimale?! tisto kriljenje z rokami razumem samo zato, ker sem monolog o zasilnih izhodih in moznem upadu kisika v kabini slisala ze maljonkrat.
lizbona se je odlocla svoj T2 terminal malo preuredit. po portugalsko, seveda. to pomeni, da je sedaj vse zmesano. prej so bili outgoing in incoming potniki loceni med sabo, sedaj se vse skupaj pomesa. pardon, se ne. ker je vmes ena tanka steklena plosca. zmeda je pa taksna po tistih stopnicah, da niti smesno ni vec.
do postaje aerobusa, manjsi krogec po lizboni in na kavo ter toast. tipicen zacetek dneva na portugalskem, vsaj zame. izgleda je bil prvi dan dopusta v stilu besede “tipicno”, ker sma se odpravle tudi na tipicno kosilo (bitoque = zrezek s pomfrijem, jajcem na oko, kepico riza in parimi olivami), poplaknjeno s pifcem. seveda.