vsedem se v avto, predrzno se pridruzimo drugih kamikazam v tipicni petkovi guzvi na cestah prestolnice in odpravimo se v lasko.
lahko bi rekli, da se gre za tipicn studentski petek, ko se skupaj z maljardo drugih stajercev odpravimo na rodno grudo oprat cote in pojest doma skuhano govejo zupco, a na vcerajsnem petku ni bilo nic tipicnega.
tokrat v poslovne prostore laske obcine nisem sla urejat papirjev za pacnekaj, ko si me podajajo kot pingpong zogco iz ene pisarne v drugo, in tudi zupce nisem pojedla na bolj obicajnih 260m nadmorske.
urco kasneje se je par avtomobilov zbralo na parkiriscu ob savinji in se preden sem si uspela do konca zapret jakno so iz prtljaznikov zaceli spravljat vozicke in pse. pocutla sem se kot najvecji totalni outsajder, ker nisem imela ne eno ne drugo. (ideja za biznis: najem vozickov, psov in/ali dojenckov za samsko osebo, ki se odpravlja na kaksen family type event, in bi se rada izognala tipicnemu “kdaj bos pa ti imela druzino?” vprasanju.) naslednjic prinesem zraven oba mackona, pa naj se psi derejo kokr hocejo.
po stopnicah do grajskega trga pocakat vse mlade druzince, ki so se stopnicam raje izognale, kmalu zatem se nam pridruzi se “man of the hour”, gospod pavle. maticar. preveril je, ce sta punci kljucni za danasnji veliki dogodek prisotni in prisebni, in povabil nas je v prvo nadstropje upravne enote lasko.
par vrst zelenih stolov, neke plasticne zavese. pisalna miza in racunalnik. tipicna pisarna. sploh ne prostor neke ceremonije, kjer se dve osebi tudi uradno zaobljubita. dva nadebudneza s fotoaparatom, par dojenckov in en skoraj slep pes, v prvi vrsti pa dve, ki sta imeli potne roke. celotno stvar sta sicer hoteli mal pomanjsat, ker “saj to ni prava poroka, tista se pride.”, a se je vidlo, da jima je dalec od vseeno.
naslednjih petnajst minut je bilo dokaj nespektakularnih, vse je slo po ustaljenem protokolu. gospod pavle je sicer hotel v govor vnest malo manj uradnosti, pokazat, da delo opravlja z veseljem, cetudi mu nadrejeni hocejo dihat za ovratnik, a beseda “registracija” je vsakic urezala v usesa.
jebal te avto, moja predraga drzava.
in ko je gospod pavle rekel, da naj si le dasta lupcka, da bo slika lepa, smo gostje z veseljem zaploskal. punci bosta skupaj se kar dolgo casa in za to se je splacalo gledat tiste grde plasticne rastline na pisalni mizi.
cestitke obema, in na mnoga leta.
