nekaj za duso

00:41 filing

>prav cudn filing je, ko si 200m zracne linije stran od nekoga. v mojem primeru, od zene, katero si zelo zelim (a ne morem, in ne smem, imeti).
pa niti ne na tist surov in zgolj seksualn nacin (ki je, seveda, tudi prisotn), ampak vecinoma na oni “pa kak bi si zelela, da je tu poleg mene, ampak ona ima puno nekih svojih problemov iz preteklosti, ki ji pac ne dajo mira, kar posledicno pomeni, da zame v njenem zivljenju ni prostora”.
in ko gres skozi tisti podhod pri njenem bloku (ker je resnicno na poti do tvojega doma), in si v glavi odvrtis prizor, ko te je prvic pobozala po pobriti glavi, in ko si prvic zacutila njene ustnice na svojih, takrat si zazelis samo to, da bi ona zaradi tebi cisto nepomembnega razloga bila tam, in da bi jo ti lahko zvlekla k sebi, objela, inhalirala njen vonj in njeno bistvo, si naredila zalogo za naslednjih par tednov, ko bo med vama samo neka bedna distanca.. in mogoce, le mogoce, bi v tistih parih trenutkih bilo vse vredu. tisti momenti, ko bos vsake tolko dobila sms “radatemam.”, ko ti bo prvih par sekund malo neugodno, ker nisi prepricana, ce je stvar res ze prisla tako dalec, a istocasno se ti bodo vse kocine na rokah postavle v pozornost, “cus it just feels that good”.
ker, trenutno, tole, karkoli tole ze je, je bedarija. “u izi” bedarija. bedarija, ki (vsaj) meni ni prinesla nic dobrega (ce je njej pa ala ji vera).

in potem si popravis povster, naravnas tablico na zeljen polozaj, si reces “fuck it”, ter pritisnes Publish.

Standard
everyday yapyap

mogoce pa si le grem pogledat london.

>pogleda me z druge strani mize, s tistim svojim pogledom, ki me skoraj vedno razorozi (ceprav zadnje tedne mi obramba zelo dobro uspeva), in vprasa: "a si slucajno ze pozabla na tiste tedne na red bullu?"

nisem.

ta zena me je takrat tako zadela, da sem tri tedne prezivela na red bullih, grissini palckah in vlaku mb-lj. faxu nisem namenjala veliko pozornosti (kdo sploh je?), veliko bolj so me zanimale tiste zgodbice o njenem 5000€ vrednem gorskem kolesu, ki nama me je delal druzbo ob njeni postelji.
njena mala polkletna garsonjera se mi je takrat zdela kot neko zatocisce od realnosti, za naju takrat skoraj ni obstajalo drugih ljudi. njeni treningi, moje kofetkanje do poznih popoldanskih ur, setanje okoli ljubljane kljub mojemu ugovarjanju (jebala te okupacija), ter spontani odhodi do tromeje, kjer so naju pri sedeznici cakal boardi in flasa vodke.
ni nama bilo tezko.

stvar se je kmalu zatem koncala, z zeno sma se videvale in slisale se dolgo zatem, obe sma se preselili na svoj konec kontinenta, malo izgubile stik, a njene ustnice so se vedno ene najlepsih, kar sem jih kdaj poljubljala.
in ceprav sem prepricana, da ima trenutno v rokah ajfouna (zena vedno dala veliko prevec na mnenje drugih), pa se je sele po dolgih stirih mesecih spet pojavla na knjigi obrazov. prosnja po virtualnem prijateljstvu je bila sprejeta, kmalu zatem se mi pokaze obvestilo o novem sporocilu: "nehaj me poukat virtualno, raje me pridi pogledat v london. imam vodko."

*poke*

Standard
scribble scrabble

ni panike?!

>je rekla, da noce nic vec od mene.
tko, nic. definicijo “u izi”.
ampak vseeno bi, da jo spustim se par mm blizje.
par mm blizje od nic?
kje je to?
daj mi koordinate, se dobima tam.

je vprasala, da ce bova potem mogle zacet od zacetka.
od kje bi pa ona zacela?
s tle, kjer sma zdej, samo s parmesecnim odmorom?
kako se to nardi?
ne znam tega, me bos mogla naucit.

in je rekla, da ni panike.

(ni panike!?)

koncno poderem zidove
skrampam si srce iz prsnega kosa
ji ga pomolim direkt pod nos
“na, delaj, kar hoces!”
in ona rece, da ni panike.

(ni panike!?)

in sedaj sedim tu, trola pelje nekam kajvemkam
v grlu imam knedl in poskusam prikimat.
vse, kar spravim iz sebe je “okej.”.

izgleda ni panike.

Standard
everyday yapyap

celje ima najgrso trznico v drzavi.

>ko smo se ziveli v celju (do konca moje srednje sole) smo skoraj vsako soboto zjutraj sli na trznico.
zenske smo se sle guzvat med stante po zelenjavo in sadje, (takrat se) edini moski clan druzine pa po bucnce in do prvega kafica prebrat sobotno delo. lov za zelenjavo in sadjem mi nikoli ni bil najbolj razumljiv, ta sobota ni bila nobena izjema. cene so vsepovsod priblizno iste, produkti tudi, a vseeno smo skoraj vedno dali skoz vseeeee stante, samo zato da smo se na koncu vrnal do prvega stanta. “tu imajo najboljse.” ce ves, da imajo tu najboljse, ce vsak teden tu kupimo, zakaj se potem najprej guzvamo pol ure med ostalimi obiskovalci? na to vprasanje nikol ne bom dobla odgovora.

ta vikend sem spet bila na stajerskem (novi clan druzine se sicer se malo pusti cakat, a balona zanjga ze imam!) in ker se mi je celo dalo vstat v soboto, sem sla zraven na trznico. koncno sem si tudi ogledala “novo” trznico.
prenovljena je bila leta 2009 in ce se mene vprasa, cisto zgreseno. tako po izgledu kot funkcionalnosti.
se vedno vsi prodajalci (za svoje prodajno mesto, ki je siroko mal vec kot pol metra, tako da mora vecina najet vec kot eno mesto) nimajo strehe nad glavo, vcasih zlozljive lesene mize so sedaj veliko prenizki betonski pulti (mora bit uzitek prodajat pozimi, ko je beton mrzl), dodanih je se par zeleznih kock za prodajo pokvarljivih zivil (sir, mleko, meso, itd), in – ker jih prej izgleda sploh ni bilo dovolj – par kaficev.
bonus: vse to na isti povrsini kot prej.

behold, najgrsa trznica slovenije.

Standard
vcasih delam bedarije

mogoce pa mu moram dat ime. brane, recimo.

>v zadnje pol leta (mater, kak cas leti, ko ti je fajn!) sem post o tej temi zacela za miljonkrat. po disku se mi valja vsaj 5 verzij, a nobene nisem dokoncala. zacela sem s tehnicne strani, nadaljevala na biolosko, parkrat zabredla v levo in desno, nikoli pa ni zvenelo tako, da bi celo imelo nekaj smisla.

o cem razpredam?
o vibratorju.

cez par mesecev bom stara 33 let, za sabo imam maaaanjse stevilo vez (vse, kar je krajse od parih mescov ne stejem tu zram, sorim slucaj.), in v vsem tem casu niti enkrat (res!) nisem imela potrebe po nekem dodatku med mano in zeno, ki je bila v tistem trenutku z mano v postelji/avtu/dvigalu/na stopnicah/na mizi/nekje pac.
vedno mi je bilo njeno telo dovolj. njene roke, ustnice, bedra, rita, prsti, in ja, seveda, jezik. (nocem zdej komentarjev tipa “coj, kak pa se dve zenske sploh data dol? a ne rabta kurca?!” fakof s takimi, idite pogledat kak pornic.)
mogoce zvenim kot neka frigidna zenska, ki noce sprobat nic novega. ni res. imho se da sex popestrit na veliko drugih nacinov. sploh ne pravim, da kaj tazga ne bi probala, samo mislim, da je za to potrebno neko zaupanje, ki ga pa do sedaj nisem imela velikrat. te osebe lahko prestejem na prste ene roke. na mojo/najino zalost pa se je stvar tudi vedno koncala se preden sma karkoli sprobale. tajming ni glih moja vrlina, izgleda.

potem pride pa ta.
sex z njo je fantasticn, lahko ste mi faus. ne bi je zamenjala z nobeno drugo.
dogaja totalno, zna pritisnat vse taprave gumbe, sosedi tolcejo po stenah, da naj se neham dret, in prejsn dan je bilo potrebno kupit novo rjuho, ker sma mogoce mal pretiravale. faking fenomenalno, torej.

in sma probale.
presenecenje je bilo totalno (sploh nisem vedla, da je zadevo prinesla zram), zacetni obcutki malo zmedeni (“the f0ck is that, mate?!”), ampak zena se na stvar spozna tako da je bil konec.. hja, sej vemo.
me je pa vseeno pogledala zelo zacudeno, ko sem ji povedla, da je men se vedno veliko ljubsa “ona”. vse njene prejsne so namrec bile navdusene nad igracko in so jo skoraj posvojile, mu dale ime in posvetile ves svoj prosti cas spoznavanju. (a nismo vsi isti pri novem gadgetu?)

in kaj nardi ana namest, da bi se spravla v prvi venera shop in nakupla celo 2011 kolekcijo?
nos do tal in manjvrednostni komplex.
kak TOCNO naj tekmujem z neko stvarjo, katero lahko (najverjetneje, baterije so drage) se prikljucis na elektriko in se nikol, ampak res nikoli!, ne utrudi?! ajde, dobro, ustnic nima. tle recimo, da imam mogoce se sanso. (po glavi mi gre serija “love bites” in tiste velke googly eyes carterja, ko pride v sex shop.)

ne me narobe razumet, zena me v nic ne sili (hvala, mala :*). samo (v moji glavi vsaj) je nekak logicno, da ji hocem to, kar ona dobi od vibratorja, dat tudi jst. oz. da dozivi tisti fenomenalni orgazem, ko se zadere “faaaaaaak!” tudi ko jst na njej uporabim vibrator.

in tle jst ratam zivcna. (lahko bi rekla, da mi je tle na ego udarl, ampak to je nekok ze jasno, ne?)
kak tocno naj ne bom?! v zivljenju sem vibrator imela v roki glih dvakrat. (ce ne stejemo tistih hihitajocih obiskov venera shopa, ko jih s kolegico gledas, primerjas, si predstavljas scene v glavi in se cudis nad barvami, velikostjo in izgledom drugih.) ona pravi “obrnes gumb in ta-daa, je prizgano.” recmo, da nisem glih cist najvecji idiot, prizgat ga bom pa ze znala! vsa nadaljna uporaba me mal matra.

kaj ce ne bo tak dober?
kaj ce se ne bom znasla sploh?
kaj ce potem ne bo rabla mene?
kaj ce se bo men to zacel prevec dopadet?
kaj ce..

aaaaaaaaaaaaaaaaaa!
ne maram vprasanj.

izgleda bo treba nardit, tko kot pravi kolegica: “rokavcke gor, skoci v vodo in plavaj.”
mala, a grema na morje? 🙂

Standard
everyday yapyap, skljoc skljoc

>in smo ga preziveli, nekateri ze 47-ic.

>prejsni teden je spet bil na vrsti tisti teden, ko je popivanje ne samo odobreno (ja, tudi s strani starsev!), ampak tudi zazeljeno. pivovarna lasko se nahaja v maaaaanjsih financnih tezavah, zato smo se kot vestni sokrajani napotil v center mesteca, na prireditev Pivo (in) Cvetje. (zelo bi pomagalo, ce bi se koncno odlocili za uradno ime prireditve, vsepovsod je drugace napisano.)

vecjih razlik med letosnjim programom in tistimi izpred preteklih let ni bilo. pac grejo “auf die nummer sicher”.
na bandidos odru so tako bili izvajalci, ki so navajeni obmetavanja s spodnjimi hlackami navdusenk (billysi, tide, elvis jackson, itd), na glavnem odru pred cerkvijo so za nase predrage mame, stare mame in prababice pripravili oldies goldies s pestnerjem (in resnikom, hihi), vsi tehnaze zeljni pa so se lahko napotili le do malega solskega igrisca, ker so jim na oroznovem trgu ukinli techno stacjon. (tega zadnjega sem se veselila tudi jaz, ker so mcji postajali iz leta v leto bolj nadlezni in tecni, da konstantnega prometnega zamaska na tistem ovinku niti ne omenjamo.)
nekaj casa in denarja smo zapravli na tradicionalnem ringlspilu (itak, to je blo treba!), kleli nad natakarji v ameriki in se zmrdovali nad suho pico iz spice, kot tipicni obiskovalci prireditve kupili ne ene ampak dvojne (!!) lucke v obliki hudicevih rozickov (prve smo zloml v prvi minuti) in zenski del nase druscine se kar ni mogel precudit dejstvu, da so dixieji bili polni toaletnega papirja. neviđeno!

nas maljardo (ajde, cca 110.000, +-1) pa je koncno razveselil normaln ognjemet. v zadnjih letih so se zaceli nekaj preseravat z vodno simfonijo, za katero “kaj tocno to sploh je?!” vejo samo organizatorji in tisti, ki so stali direkt spredaj. namrec, ce si samo par stopinj bolj levo ali desno je vodna simfonija “spricanje vode in glasna muzika”. recimo, da bi lahko te peneze namenli extra 3 minutam ognjemeta, ker je letos bil resnicno dober; ajde, rakete kot rakete, ampak te so zelo dobro uskladil z glasbeno podlago. kudos.

250.000 vrckov kasneje… cikcak… domov.
lepo je blo, pod balkonom se posebi.

(hm, me zanima kolko ljudi si v nedeljo celo ogleda tiste cvetlicne aranzmaje, in ne pociva oci samo na mazuretkah v pritisnjenih dresih.)

Standard