everyday yapyap

>+1

>(vecina tega posta je bila napisana pred parimi tedni, ko se ni blo google plusa.)

na druzbene medije (al kaksen je zadnji prevod fraze “social media”?) se spoznam ravno toliko kot od cigaretov odvisna opica, kateri so pravkar pred nos porinli kompjuter. torej, sploh ne izkoriscam vseh moznosti in prednosti, ki jih vse te mreze imajo za freelancerja kot sem jaz. parkrat sem ze dobila po prstih, ces zakaj nic extra casa ne investiram v to cudo od tehnologije. ampak, iskreno, takole mi cist pase. ne rabim vec.

itak uporabljam samo FB in twitter, in to mi je cisto dovolj. vseh ostalih linkedinov, foursquareov ipd se izogibam kot hudic kriza. dobro, glede na to, da na FB samo vsake 3-4 ure apdejtam status (vecina jih ni niti zrasla na mojem zeljniku, zato me prosim nehajte sprasevat, kje jih pobiram. google tle zelo dobro pomaga.) in nalepim gor kak video, potem sem ena izmed tistih uporabnic, katerih se mark mogoce hoce lossat po hitrem postopku. FB Purity je namrec ena najboljsih pluginov ever, in ne, nobenih vasih requestov za taksno ali drugacno bedasto igrco/aplikacijo ne dobim. to je vse blokirano ze po defaultu, in resnicno sem mnenja, da se bo svet podru, ce grem to odklobirat. jeba.
mislim, da so eventi edini razlog za mojo se vedno pogosto uporabo FBja. to se je namrec tako zelo razpaslo, da dandanes prej dobimo povabilo za nek dogodek v inbox, kokr flajer v roke. veliko jih je slo celo tako dalec, da so fizicne reklame in informacije o sebi in/ali svojih dogodkih skenslal in te najdemo samo na njihovi FB strani. kar je men totalna bedarija (res, da sem veliko na netu, ampak papir imet v torbi je se vedno najboljsi opomnik.), ampak kapitalizem vedno zmaga.
potem so tu se ti famozni, in prekleto nadlezni, Like gumbi, katere lahko najdemo se na strani palominega toaletnega papirja. da bojo nasi FB frendi ja vedli, s kaksnim papirjem si radi obrisemo rit. (ugotavljam, da imam v RL cisto napacne prijatelje; o toaletnem papirju se sploh se nismo menli!)

najbolj redno uporabljam twitter. informacija, ki je zelo jasna iz stevila mojih twitov. (*nervous grin*)
ceprav, ce vzamemo v postev dan vpisa (early bird), potem imam bogih 21 twitov na dan. kar zadnje tedne sploh ni res, stevilka je veliko manjsa, ampak ni vazno.

in na ta “lajkaj tole mojo stvar!!!” so pred kratkim skocli tudi pri googlu. et tu?!
preprostost, po kateri so znani, je najprej dobila instant preview. s klikom na ikono povecevalnega stekla se nam na desni prikaze predogled strani, katero bomo ali ne bomo obiskali. zakaj je ze to potrebno? kaj tocno bom izvedla iz 10x20cm velkega predogleda, kjer je text veliko premajhen za normalno branje, da mi potem ne bo potrebno vseen kliknat?
in sedaj smo dobili se +1.
kao neka super fenomenalna funkcija, s katero bomo lahko svojim kolegom (kontakti v gmailu?) sporocili kateri search rezultati so vredu. vsi ti +1 se shranjujejo v nasem google profilu, katerega lahko nastavimo za privat ali javno. torej, se ena izmed malega morja aplikacij za shranjevanje bookmarkov, samo da za tole ne rabimo extra uporabniskega imena, ker je vse skupaj vezano na nas email account.
zakaj ze?
sploh pa, gumb +1 je samo na google strani, kar pomeni, da moramo nazaj na to stran po tistem, ko smo ze nasli iskano. ker to vsi redno delamo, a ne? sicer ne bo potrebno dolgo cakat, da bodo vsi “Share this with your readers cus if you dont they will certainly die!” ponudniki dodali se +1 gumb. na tale vagon je potrebno skocit.

——————–

(danasnje nadaljevanje posta)
in sedaj imamo tu se google plus. nekaj, kar izgleda kot facebook, naj bi se uporabljalo kot facebook, ampak da kao ni facebook, ker je to naredil google? hm. upam, da je mark google ekipi poslal kaksno “welcome to 2004!” torto. okej, res da G+ nima tistih nadleznih igrc, vprasanj in reklam z dvomljivo slovenscino, a je stvar vseeno cista kopija FBja. edina razlika je recimo v tem, da trenutno G+ uporablja zelo malo ljudi. mogoce so vrata vecini folka se vedno zaprta, ne vem. vabila smo ze vsi posiljali, a se obstaja kdo, ki ga ni dobil? (ko smo ze pri vabilih, zakaj me gmail se vedno sprasuje, ce hocem folk povabit v gmail? mislim, da so do sedaj ze naredl ta korak, ce jim je res bilo do tega.) 100% folka v mojih krogcih je s twitterja, 98% objav sem ze vidla na twitterju, karkoli postat G+ se mi zdi potrata casa, ker “itak sem ze dala status update na FB, a zdej naj pa tle se enkrat? eh, ne da se mi.”.

@kaktuskaktus je napisala nekaj, s cimer se popolnoma strinjam, in dam roko v ogenj, da nas vecina misli tocno to: “s tem #googleplus smo zdej vsi kot s povoženo živaljo ob cesti, sam s palco mal od daleč dregamo, če se bo kej premaknal.”.

G+ sicer napovedujejo uspeh (pffft, itak, ce je pa google naredu!), a imam filing, da bo koncal na isti nacin kot sta buzz in wave. se kdo sploh se spomni teh dveh? yeah, didnt think so.

aja, in kteri idiot je odobril moznost uploadanja animiranih gifov? a se niso iz myspace debakla cist nic naucil?!

Standard
skljoc skljoc

>"samo se eno vrecko."

>cez vikend sem se pridruzla vecinskem delu familije pri njihovem letnem poletnem oddihu. tokrat so si za destinacijo izbrali slovensko obalo, natancneje portoroz. verjamem, da bi se veliko raje spravli se malo juznije (ce druga ne, vec opcij), ampak sestra je manj kot mesec dni od roka (se en sine! w00t!), tako da ni pametno riskirat.

pa smo sli.
tipicn “pote pridemo ze navsezgodaj zjutri” se je, kot cist vedno poprej, raztegnil v popoldanske ure. tako kot vsako leto se je tudi letos zgodilo, da smo imeli skoraj premajhen avto. v casu OS smo na morje hodli z yugecem, lado karavan in citroen zx (se mi zdi). sredi noci se je zacelo pakiranje vseh potovalk in vreck v kuferan. plan je VSAKO LETO bil, da se v zgodnjih jutranjih urah spravimo na pot, tako da pridemo nekam do morja v dokaj normalnih urah, ko zunaj ne bo 35°C, klime v avtih itak nismo imel. to pakiranje se je vedno zavklelo, ker je mami CIST VEDNO nekje nasla se eno vrecko. ta stavek je bil fotrova mora, ziher sem. in letos nam je prostora zmanjkalo v X5. v X5!! lej ta kuferan –> google images. kak tocno?!

voznja do portoroza je bila brez posebnosti, vsi smo jo dali skoz ze maljonkrat. a moram priznat, da me je tist prvi pogled na morje ponovno fasciniral, a la “tak lepo pa tok blizu je?! iiiii <3".
za kopanje je bilo v petek prepozno, zato smo sli na prvega od mnogih sladoledov in malo po okolici. hisa je direkcijone za hotelom palace, torej v samem centru portoroza. to zadnje je bila ena boljsih novic, ker je jutranja procedura dedija in necaka setnja do pekarne in kioska, in vsi vemo, da so lahko triletniki malo muhasti. naslednje jutro do strunjana na plazo (portoroska je bila polna in – pravijo – voda polna meduz), in da ne bomo slucajno kaksne tradicije prekinli, se tudi letos nisem dovolj namazala. cartanje macka, ki od zadovoljstva steguje kremplje, je danes ornk mucna zadeva. plaza je se vedno urejena (modra zastavca), varnostnika nista tecna in zenske so na wcjih se vedno prasice (excuse my french, ampak kaj za bozjo voljo delate?!). zvecer se malo do pirana, kjer sem res prvic pustila avto nekje izven centra, sla z dvigalom sedem nadstropij nizje do avtobusne postaje in potem z brezplacnim busom do centra mesta. piran je se vedno, kljub stevilnim gradbiscem v centru, ki kvarijo razgled, zelo lepo mesto. v soboto so imeli mestno gasilsko veselico in ravno, ko smo se spravljali domov, so iz bliznje ladje spustili manjsi ognjemet. nedelja je bila dokaj pocasna. par urc na plazi, skampi in skoljke za kosilo in pravac prestolnica.

all in all, lep vikend.

Standard
nekaj za duso

>tale najin yo-yo ima veliko predolgo vrvico.

>mislim, da se je zgodilo tocno tisto, kar sem upala, da se ne bo; prevec sem v tem, prevec za moje dobro.
prosila sem jo, da naj mi ne pusti tako zelo se ji odpret. ne zdaj. ne zdaj, ko je ni blizu. izgleda sem njen “pa pojdi.” vzela kot double-dare in ostala. kaj ostala! vzela sem sekundno lepilo, moje misli zmuckala kot kos papirja, celotno tubo spraznala na kepo in jo prilepla na njen hrbet. tako kot v osnovni soli tiste “brcni me” papirje. in potem smo cakali, da se je oseba zavedla, kaj se dogaja.
in sedaj cakam.

med cakanjem pa tedenska rutina, ki me pocasi ampak vztrajno zivcira.
en teden posiljanja sporocil, lepega vznemirjenja ob odgovoru, bujenja sredi noci, da ji (vsaj poskusam) v napol zaspanem deliriju nudit druzbo ob njeni dolznosti na drugi strani drzave, in tisti njen msg za lahko noc, ki je sicer zelo kjut gesta (res!) ampak se niti pod tocno “razno” ne more primerjat z nocmi, ko je v moji postelji.
dan preden jo koncno spet zagledam se vznemirjenje stopnjuje, metuljcke v trebuhu odganjam z improvizirano ubijalsko masino zrolanga zurnala, na poti do kafica se zaposlim s preskakovanjem komadov dok ne pridem do nekega vsaj priblizno zanimivga, ceprav mi je popolnoma jasno, da me niti malo ne briga, kaj poslusam. z druge strani ljubljance jo vidim (tezko jo ze zgresim), nadenem si moj “game face” in okoli sebe v ikea stilu zgradim zidove, ki mi dovoljujejo vsaj malo distance. dovolj je bilo izpostavljanja, ana.

gledam jo, kako pocasi odpira ovitke cdjev svojega najljubsega benda. tako previdno lista po bookletih kot da so narejeni iz papirusa, v glavi mi odzvanja “okej, tok posebno pa tole darilo res ne more bit”, ampak se se pravi cas zadrzim in tega ne izustim. kaj cem, moj odnos do rojstnih dnevov, novega leta in podobnih enkrat-na-leto praznikov je cisto nekonvencionalno “pa tudi ce jih ne bi bilo”. zavoljo ljudi okrog mene se tega poskusam odvadit, a mi ne uspeva.
najraje bi se vsedla cisto zraven nje, dala roko na njeno nogo in lupcka na vrat. da zadovoljim mojo potrebo po njeni blizini, po njenem vonju, po njenem dotiku. po njej.
tako pa hodim na njeni desni, poskusam sledit pogovoru o kajvemcemu (nisem sledila.) in pogoltnem slino, ko na moj “missyou.” odgovori z “spravi se.”
bolje, da se res, cakajo me tedni cakanja.

Standard
nekaj za duso

>in trenutno mi je fajn. zelo fajn.

>prav pase, ko se enkrat znebis balasta v zivljenju.
v mojem primeru so to ljudje,
katerih sem se prevec oklepala zavoljo “dobrih starih casov”,
ki so me ze veliko preveckrat prizadeli na tak ali drugacn nacin, a sem jim vztrajno dajala nove sanse
itd.

ko das dolocen folk na tretji tir, ko koncno skapiras, da niso vec tako zelo pomembni, potem se krog prijateljev zamenja. celotn proces je dokaj naraven, ni nic prisiljenga. v mojem primeru niti opazla nisem, ko se je to zgodilo. okej, ja, mi je mal padlo v oko dejstvo, da z doloceno osebo ne msgiram vec tok pogosto, da se najina kava konstantno prestavlja, in da mi je na splosno vseen, ce jo vidim ali ne, pogresam je itak ne.

in trenutno mi je fajn.
okoli sebe imam folk, ki me sicer spoznava z vsemi mojimi napakami, a me taksno tudi sprejema. (o marketingu res ne vem velik, jebiga.) folk, kater me vsake tolko preseneti s svojimi odlocitvami, a jih naslednji dan vseen poklicem za kofe. jebiga, lasko veliko lazje stece in veliko bolj pase v njihovi druzbi.
tisti popoldnevi zaceti s falaflom brez repe in petersilja, in koncani nekje na petkovskovem nabrezju s tromestno cifro na racunu.
tisti veceri na terasi, ko smo ob pametovanju o zivljenju in sexu (d0h!) ter cudenju nad androgenostjo nekega modela, v rokah imel vedno polne kozarce vina in budweiserja (ne pijem vina, kaj cem).
tisti kofeji v egoistu, kjer s kolegico se enkrat predelama vse, kar se dogaja v mojem ljubezenskem zivljenju, ker je ona veselo porocena in je postala malo dolgocasna. (zezam!!)
tisti veceri, ko zaspim v objemu ene, kateri na zacetku nisem nameravala dat niti trohice moznosti, da mi pride blizu, sedaj pa je tako blizu, da komi cakam zadnji teden septembra, ko bo pri meni celi jebeni tedn in mi je cist vsen, kaj si ona misli o tem. (♥)
in vsake tolko tudi tista jutra, ko si s parimi najbolj prfuknjenemi twitterasi pisemo budalastine, ker je public timeline postal dolgocasn. budalastine, ki so mogoce res samo digitalne narave, a delo z njimi naenkrat postane lazje in delavnik gre hitreje mimo.

ja, trenutno mi je fajn.
zelo fajn.

*\o/*

ps- za spremembo se malo bolj vesel post, da se boste nehal pritozevat nad poplavo depresivnih.

Standard
everyday yapyap

>"Dil je uspel!" .. denarnica pa joce.

>slovenske verzije grouponov so pred parimi mesci zrastle kot gobe po dezju. najprej nobenga, v roku parih dni pa maljarda njih. (ajde, pet jih poznam, trem pa celo sledim.)
eni imajo bolj zanimive ponudbe kot drugi, drugi so bolj tecni s svojimi vabili na newsletter, ta tretji rabijo en teden preden ti kupon odobrijo, cetrti so pa tok prijazni do uporabnikov, da bi jih cele polupckala. vsakmu svoje, a ne?

do najemanja vikenda na pohorju/krasu mi ni, avta nimam za superfenomenalno suho ali mokro ciscenje, pedikura in manikura se cakata name in ker je #badmintonmeet v bliznji prihodnosti, mi nekako ostanejo samo ponudbe hrane. “samo” je napacna beseda, ker je itak 80% vseh ponudb za taksno ali drugacno hrano.

s cevapi smo se tako podrobno spoznali v rio momo, da sem doma pri letnem pikniku zahtevala piscancje prsi, ker cevapov ne morem niti videt vec. pravijo, da so jih prodali okoli 20.000. kuharjem se po mojem ze mesa od vseh cevapov.


v subito me ze natakar sprasuje, ce imam tazadnji kupon. kaj cem, robin hood pica in tris testenin sta za prste polizat, ponudbe pa tudi redno obnavljajo.

orjaski telecji kebab v turski restavraciji yildiz han je pustil veliko zazeljenega. pac, kila mesa na zeleznem pladnju, hvala bogu za tursko pivo, drugace bi se tole klavrno koncalo.


tris kalamarov v gostilni sokol (natakar z blondtnim comb-over je car!) je maljauzentkrat boljsi kot morski kroznik v kao fensismensi restavraciji don felipe. oziroma, je maljauzentkrat boljsi kot morski IN mesni kroznik skupaj!

in ker vse te ponudbe dobimo tudi na email, je potrebno kar nekaj volje, da ne odprem klik! v novem zavihtu. (a vseeno skrivaj upam na kaksno ponudbo v romeu ali cantini. *wink wink*)

Standard
everyday yapyap

>take a chill pill and, for fuck sake, be gay!

>danes je v ljubljani enajsta slovenska parada ponosa in ze enajstic me sprasujejo, zakaj nisem sla paradirat okoli parlamenta in kako se lahko tako grdo in popolnoma nepodpornisko obnasam do mojih “sotrpinov”?! kako si lahko ena lezbijka dovoli kaj tako predrznega in se ne pridruzi maljardi (ajde, 200) folka s transparenti <sarcasm>polnimi optimizma, neobsojanja in cvetk v rimi?!</sarcasm>

in, da povem se enajstic:
ker sem mnenja, da homoseksualnost NI izbira. ni to isto kot it k najboljsemu sosedu in namesto navadnega toasta vzeti tistega extra fluffy. ker mislim, da je to nekaj, kar je v meni ze od rojstva. da pri tem nisem imela izbire, da je to prislo v kompletu z vsemi ostalimi DNA lastnostmi. zakaj tocno bi mogla biti na to ponosna? po isti logiki bi mogli tudi vsi modrooki imeti svojo parado. (uii, dve parade na leto!)

in potem slisim opazke kot npr: a mi je res popolnoma vseeno za nase tegobe in tezave? kaj pa ce se bom kdaj hotla porocit in mi to se vedno ne bo dovoljeno? kaj ce bom enkrat spoznala tisto “eno”, s katero boma hotle imet druzino, posvojit otroka in bo to padlo na gluha usesa?? kaj gluha usesa, najverjetneje se bodo se nasmejali na najin racun! in meni je to vseeno? ce ze ne morem ali nocem to naredit zase, naj potem to vsaj naredim za druge.
“think of the puppies!”, varianta.

a da bi?
resno?
na ta en dan naj bi bla najvecja kolegica vsaki pobriti punci s tatuji po rokah, najvecja obozevalka njegove fenomenalno skupaj skombinirane garderobe, in si od njune civave v roza oblekci zelet avtogram. na ta en dan v letu se bomo vsi pretvarjal, da je popolnoma vse v najlepsem redu. pozabli bomo na dejstvo, da so po sobotnih 4kah ljubljanski trictraci petkrat vecji namisljenih govoric, o tem kdo je koga polozil na wcju, kdo je sel domov s kom, kaj je rekla ona tisti ta izobceni in kako si je sploh upala se pogovarjat z njo, ce pa ji je jasno, da je cela scena ne mara zarad onga, kar je naredla eni cist ta tretji. sploh pa, ignoriral bomo dejstvo, da se ostalih 364 dni vedete drug do druzga kot pubertetniki. (tle vas bo sedaj kar nekaj vrglo roke v zrak in me – ponovno – krizalo na svojem cistunskem krizu. “kako si drzne?! prasica.” moram priznat, da je tudi prvic pasalo. theres no bad PR, al kako pravijo?)

(na zalost) danes ugotavljam, da je v sami glbt populaciji 15x vec diskriminacije s strani drugih glbt pripadnikov, kot iz strejt sveta.

drage lezbijke in pedri,
verjamite, da sem vam hvalezna za vso vase trdo delo pri poskusu spremenit nacin mislenja slovencelnev, in druzinski zakonik bo slej ali prej propadel/uspel (dejmo se zment, kaj hocemo.), ampak samo zato, ker se mi ne da za rokce drzat in krozit parlament (kdo sploh dela v soboto? cistilko fato celotna stvar samo moti pri sesanju stopnic.), to se ne pomeni, da sem kaj manj homoseksualno usmerjena kot ste vi. se vedno obozujem BOOBIES!!, zensko telo in vso bedasto obnasanje po katerem smo zenske znane.
a na parado me, kot kar velikemu stevilu drugih, se nekaj casa ne bo.

Standard