>ta vikend sem se spravla spet malo do laskega, pogledat familijo, prestet vse lokalne macke in se smejat necaku, ki se je sredi noci v zombi stilu sprehodil do wcja. da ne bi tak prizor sel mimo pravilnih zvocnih efektov sem jaz, ob maminem iskanju telefonske stevilke vojnika (polja, za ljubljancane), se za njim drla “BRAAAAINZ!!!!”.

zadnji trije dnevi pa so bili zame v znamenju tehle sedmih komadov (hvala bogu za repeat funkcijo na mp3 plejerju):

1. frank ocean – novacane (video)
2. hybird – disappear here (video)
3. anouk – today (video)
4. james blake – limit to your love (video)
5. stateless – bloodstream (video)
6. chris cornell – climing up the walls (video)
7. majiker – tongue (phaeleh rmx) (video)

kaj imajo skupnega? poleg tega, da so vsi faking fenomenalni?
cisto vsak me na nek nacin spominja na njo.

to, da na vsake kvatre spravim par besed v neesejsko obliko, niti slucajno ne pomeni, da me poezija zanima. doma nimam niti ene zbirke del tega in tega, tudi v bookmarkih brskalnika nimam povezav do poezijskih del nadebudnih studentov primerjalne knjizevnosti. preprosto me ne zanima. (zadnje case sploh zelo tezko najdem nekaj, kar bi mi pozornost obdrzalo vec kot en dan.)
se pa vsake tolko ustavim na blogu mo2dra. (prepricana sem, da sem o tem blogu ze govorila.)
punca (zena?) zelo dobro spise vecino stvari, ki gredo tudi men po glavi. velikokrat se je ze zgodilo, da sem se ustavla pri nekem dolocenem stavku in si iz tega v glavi razpletla celotno zgodbo s podrobnostmi, karakterji oseb in koncnim rezultatom. (gre se na zmage, ko jebe zrtve. a ne?)
eden izmed teh trenutkov je bil danes. tokrat napisano ni njeno, a vseeno dvomim, da bom kmalu nehala razmisljat o teh besedah. v njih se vidim skoraj do zadnje vejice. (izbira avtorja je prav nesramna.)
v zadnjih tednih je med nama toliko neizrecenega, toliko nekega strahu, neuresnicenih zelja, obcutkov, da nekaj ni vredu. napetost v zraku bi lahko rezal z nozem. obe sma ze postali expertki v ignoriranju tistega velikega roza nosoroga (ne sme bit plavi slon, tisti so kul. tisti so najboljsi. a ne?), in noc se vedno konca v objemu. v tistem fenomenalnem objemu, ko poslusam njen utrip. vedno me pomiri.
dopoldan, ko jaz pijem ze drugo kavo ter se ukvarjam z dimenzijami, se ona oblece in gre.
a vedno nekaj ostane.
Nekaj ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
nitka iz puloverja
list iz dnevnika
z datumom 22. september
prazna steklenica
odtis ustnic na robu kozarca
listek na kljuki
PRIDEM OB PETIH
in mnogo neizgovorjenih besed
in mnogo molčanj
                          ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
še tako majhno
še tako tiho
še tako na robu.
(Vinko Mödendorfer)

>..deset minut in na mojem trdem disku bo koncno ena grozljivka. (vecer bom spet prezivela z glavo v povstru.)
..tri ure in grem po malo vecje luknje v usesih. (ja, po novem jih dobis v vrecki. tako kot luknje ementalerja.)
..pet ur in karte munchkin bodo v moji lasti. (potem pa kradem, da se bo svetlo za mano.)
..en dan in gre lubica v ameriko. upam, da prezivi. (uf, ne smem pozabit poklicat carinikov.)
..48 ur in dobim lupcka. (puno njih.)

..stirje celi dnevi in spet gre. (me zanima, kdaj jo potem sploh se vidim.)

>zadnjih par mesecev ugotavljam, da se mi ne da vec.
ne da se mi vec hodit za folkom in jih prosit, na v moji glavi se sprejemljive nacine, da pridejo nazaj v moje zivljenje. ali da vsaj ne odidejo iz njega. ne vem, ce je ze kdo napisal odi ponizevanju, ampak je cisto falil. nic ni lepega ali zadovoljujocega v tistih smsih sredi dneva, ko upas, da ti bo oseba pa le odgovorila.

zakaj ne bi, sej je minilo ze vsaj par dni odkar sma se nazadnje vidli.
a njej pa ni do pogovora z mano?
kako ne?
ce pa sma vcasih bile kot rit in srajca.
zakaj ne?

in sploh ni problem v tem, da nima telefona v blizini. prepricana sem, da ga ima tocno v tistem trenutku celo v roki, samo odpisat se ji ne da. “sej ana bo vedno tam nekje.” kar je res. ljudi izbrisat iz mojega zivljenja mi ne gre dobro od rok. jebiga, vsak ima svojo sibkost, in ljudje, na katere se navezem, so moja.

vem, zivljenja se spreminjajo, prioritete tudi.
mogoce ima novo punco in je na medenih tednih. privoscim mu vse najboljse, naj si da duska, zasluzil si je. in ne, nisem jezna nanjga, res ne! samo, ne da se mi vec. desetkrat povabim na kavo, ki se iz tega ali drugega razloga ne zgodi. enajstega povabila na bo. raje grem na kavo z nekom, ki si to celo zeli. pa ceprav se bomo spet pogovarjali o gledaliski predstavi izpred dveh tednov ali o osami, ki je itak ze deset let mrtev.
in sploh, zaceli so se izpiti. vsaj do sredine julija ne smem pricakovati veliko. izobrazba prvo, se strinjam. pa vseeno, pogresam jo. in glede na trenutno ekonomsko situacijo sploh ni cudno, da se lahko sluzba zavlece od zgodnjih jutranjih do poznih vecernih ur. komu pa se potem sploh se da it kamor drugam kot pravac v posteljo?!

vse to mi je jasno, ampak res se mi ne da vec.