>za 100+nek drobiz rss feedov uporabljam google reader. nic presenetljivega, je le eden najboljsih rss readerjev na marketu. plus, njihova mobilna razlicica, ki je v bistvu narejena za touch telefona, a se vseeno zelo dobro prikaze tudi na moji qwertz nokii.
ker pa se mi standard obleka ne dopade (prevec sareno) imam instaliran helvetireader 2. svetlo sivo ozadje, text crn, glavne ikone in stevilo neprebranih postov v rdeci barvi. simpl ko pasulj.

prejsn dan pa se stvar nikakor ni hotela povezat s serverjem, tako da smo (jst in maljarda drugih uporabnikov) bili primorani (*le gasp*) uporabljat google reader brez olepsevalnih okoliscin. do tega pa mi tudi ni bilo, tako da sem se na meni najljubse bloge spravila po tisti stari poti (domac url) in jih prebrala v obliki, v kateri so bili namenjeni za bralce.
vsi avtorji svojim izdelkom namrec damo neko svojo konotacijo, svojo obliko, povdarke na dolocene besede, itd.

in ko sem prisla na en blog me je skoraj kap.

tolko razlicnih pisav, velikosti rangirajo od “normalnih” (tale izraz bomo jemali zelo lahko) 12px do gromozanskih 32px (zakaj tocno ji je bil tisti podatek tako pomemben?? na opisano zgodbo ni imel vidnega efekta.), do trojnih presledkov med odstavki ter celotno barvno paleto v enem samem stavku. precrtavanje besedila in posevne crke so tudi imele izlet v neznano, najveckrat v istem postu.
vsebina je sicer bila super (drugace je ne bi imela na rssu, d0h!), ampak izgled me je totalno odvrnil od ponovnega vracanja. namesto da bi se spravla v vsebino, sem vecino casa pretrpela z odkimavanjem nad se enim stilom pisave.
ker pa morajo vsi znanstveni rezultati bazirat na vsaj dveh primerih sem se potem drzno podala se do drugih blogov. (zakaj si to delam?)
do myspace gifov, ki se svetlikajo kot za stavo, utripajo ter sprozajo napade epilepsije, do popolne zmede v postih, ko slike gledajo veliko cez rob containerja in vrze iz tira se tako zacementirano tabelo.

ne, originalna oblika nekaterih blogov res ni zame. raje pocakam, da pride helvetireader nazaj online.
bo boljse za moje oci.

me je pa to vzpodbudilo, da sem koncno le spremenila izgled mojga bloga. sicer ni glih neki dizajnerski ali developerski dosezek, ampak uporabljam blogger in za dolocene funkcionalnosti je treba html prepustit njim in samo njim (koja koda, kaj si ti ja fukjen!), tako da mi je na koncu ostalo le tweaking preko njihovega template designerja >> advanced >> add css. hvala bogu za !important in visibility:hidden. res ne vem, kako bi se drugace znebila tistih (izgleda) nujno potrebnih elementov. bleh.
belga placa je puno, widgetov razen twitterja (v footerju) ni, in to mi je cisto dovolj.

>vcerajni popoldan se je prezivel tako prekleto lezerno, da bi nas lahko zamenjali za lenivce. (ce nas kdo slucajno se ni.) ze tako extremno pocasno premikanje udov je bilo se dodatno omejeno samo na stegovanje nog pod mizo, presedanje s stola na stol med zasledovanjem soncnih zarkov, in na dobro rekreacijo celjusti in jezika med neutrudnim pogovorom o resevanju sveta. mislim, da smo ga resili vsaj osemkrat. (ni cudno, da bo jutri – kao – dezevalo.) nekje na zacetku pogovora smo se tudi nekaj trudli z izogibanjem vsakomur ljube teme, sex in podobne nadloge, ampak smo dokaj hitro obupali in se s to zverjo spopadli z vsemi mocmi (in detajli, hehe).
#TMI pri nas ze dolgo ne obstaja vec.

tako se je kava ob 13:30h raztegnila nekje do 22h, z vmesnimi vprasanji natakarja le petit cafeja (zakaj tocno zmauc ni odprt ob nedeljah?? blasphemy!) o stevilu prinesenih espressov in laskih (sem mislala, da je moje delo samo placat racun, ne imet bilanco popitega), manjsa selitev prisotnih (dve sma bile ze malo manj prisebne) do romea na hrano, in na koncu se romanje do metelkove, kjer nas je pricakala rojstnodnevna torta ene sodelujoce in skupinsko cudenje nad zelo toplim vecerom.

ja, pomlad (al pa kar poletje!) se lahko pricne. in verjamite, da ne boste nasli bolj navdusene osebe od mene – kratke hlace in japonke so ze pripravljene!

>zadnji teden je bil totalni roller-coaster tako v sluzbi, privat zivljenju in pri kolegih. nekako se ne znamo uskladit, prevec se pove, posledicno so doloceni ljudje razocarani, slabe volje, in ko se preneha drzat distanca nam ostane samo se tista butasta tisina in poniznost.
a jebiga.

iz vseh teh razlogov je danes tale manjsi izlet do ljubljanskega zivalskega vrta tako zelo pasal. prisel je vecinski del druzine, vkljucno s triletnim torpedom, ki me danes (presenetljivo!) ni klical “ana…konda!”. konec popoldneva se je koncal s stampiljkami opice, slona in kenguruja na levi podlaketi (fenomenalna ideja za obdrzat pozornost otroka, hvala!), spoznanju da bi me tattoo na tem delu roke motil in 210 fotkami, katere imajo cisto popolnoma vse eno velko packo na levi strani. (kako tocno mi je uspelo pozabit obrisat leco?! idiot jst. izbor fotk bo za tale post ZELO slab.)

seveda sem se spomnila lanskega obiska madridskega zivalskega vrta, ki naj bi bil z vec kot 20 hektarji eden vecjih na svetu. vec kot 600 vrst zivali za pogledat prav lepo zapolnejo cel dan. in potem pridemo v nas zoo, kjer se levi gibljejo (kolikor se pac lahko) po 10x10m velikih kletkah, trije medvedi si delijo manjsi umazani ribnik, in tiste velike are se po mojem ne spomnijo vec, kako je letet v formaciji.
pa dobro, saj mi je jasno, da bi sredi ljubljane bolj tezko nasli vecji prostor za vse te zivali. za oskrbo sem prepricana, da je draga in zahtevna, ter da se zaposleni trudijo na vse moci. vsem njim kudos in kapo dol.
samo.. mal so se mi zasmil’le te zivalce, kaj naj.

mogoce je dejstvo, da je sestra drugic noseca (w00t!) botrovalo temu, da sedaj vsepovsod vidim nosecnice, ampak danes mislim, da so res vse ljubljanske bile v zivalskem vrtu. resno! mislim, da se v porodnisnici ni tolko nosecih zensk, kolikor jih je bilo danes v zooju.
tu dobi zoo se en velik plus: zelo dobro je poskrbljeno za otroke. najprej imamo tu tiste stampiljke, zaradi katerih otroci skoraj pozabijo na zivali in tecejo direktno proti stampijkam (ali pa je tak samo nas otrok, nisem cisto prepricana), igral je polno (tako tistih kao ruralnih lesenih “zgradb”, med seboj povezanimi z vrvmi, kjer se vsi otroci spremenijo v spidermene in tarzane; kot tistih obicajnih toboganov in trampolinov), in sladoled tudi ni predrag. me je pa malo minilo jest karkoli v tisti restavraciji cisto pri izhodu, ko je veter prinesel vonjave sveze ‘napravljenih’ bioloskih odpadkov bliznjih zivali.

all in all, zelo dobro popoldne. priporocam.