>cudn filing je, ko ji nimam nic za povedat. oziroma, ko ne vem, ce lahko. najina zadnja interakcija se ni koncala na najlepsi nacin.
vidim njen msn kontakt na namizju, vem, kdaj je zraven racunalnika. kurzor miske se ustavi nad njenim imenom, kliknem dvakrat, napisem moj tipicn nerodn “hej”… in pritisnem Esc ter zaprem okno. kurzor se vedno pociva nad imenom, slej ali prej se prikaze njen email naslov, katerega itak vem na pamet.
da bi se koncno spravla iz tega zacaranega kroga odstranim kontakt z namizja.
“dalec od oci, dalec iz misli”, ali kako pravijo?
ampak na namizju sem jo imela ze tako dolgo, da so vsi ostali kontakti nametani okrog tega. tista praznina se zdaj zdi extremno velka in bode v oci. se bolj kot njeno prehajanje iz Available v Away.

v glavi se mi v parih trenutkih odvrti miljon stvari, katere ji hocem povedat. pa dobro, ni se mi zdaj spremenil cel svet odkar sma se nazadnje vidle, a vseeno. strmim v tisto svetlo zeleno msn ikonco, dam glasbo se bolj naglas (trenutna obsesija: the illz – the pursuit), vzdignem macka v narocje in njemu povem vse, kar bi njej.
in potem stejem njegove vdihe; tako kot sem njene.

in jutri bom vse skupaj ponovila.

>v vseh mojih 32 letih sem spoznala le pescico ljudi, katerih potrebe in zelje sem dala pred svoje. nekako mi v glavi vedno odzvanja tisti “ce ne bom jst poskrbela za mojo rit, kdo pa bo?”. ce v to kombinacijo damo se (meni od kolega psihologa dani) karakterni oznaki jebivetar in flegma, potem je jasno zakaj a) me veliko ljudi pozna samo toliko, kot jst hocem, in b) mi more oseba pomenit prekleto velik, da ne naredim po impulzu, ampak po razmisleku.

vsake tolko pa se v moje zivljenje sprehodi oseba, ki mi po karakterju – tako ali drugace – pase. in teh ne spustim iz rok tako hitro. problem edino nastane, ko ta oseba ni na moji valovni dolzini, in hoce od celotne situacije nekaj cist druga. takrat grem zelo hitro iz “okej, ja, ni blema” skozi “pa daj no, ne bit picka” v “ja, whatever, have a nice life”. tipicna zenska, a?

posebna cvetka je trenutna situacija, ko ze kar nekaj casa noci delim z doloceno osebo. nimam pojma kako se je vse skupaj zacelo. s kavo, seveda, kako drugace. ampak nadaljevanje pa mi ni cisto jasno, a tudi ni pomembno. nekako sma prisle do tihega dogovora (ce ne stejemo tistih par msgev, ko smo se menli direkt o tem), da so noci najine, dnevi pa malo manj. tipicn fuck-buddy sistem, a ne? (pac, neodvisno od casa v dnevu.)
slej ali prej, z obeh strani, so se zacela sporocila sredi dneva, :* za lahko noc, popoldansko vprasanje kaj dela in kdaj pride spet v prestolnico, ker macek jo pa pogresa. jst? ne, ne. jst ne. zakaj tocno bi jo pa JST pogresala? ne bodte nori.
zavore so na obeh straneh. ona je pred kratkim koncala dolgo vezo, katero je – ali ni – dala iz sistema. jaz imam v glavi periodicno se vedno mojo bivso (jebote, ana, a bi ze nehala?! tole je ze prav sramota.), in beseda “ne” se ne pojavi velikokrat v mojem besednjaku. jebiga.
in do danes je vse skupaj laufalo bolj ali manj brez zapletov. oziroma, ce me spomin ne vara, cisto brez zapletov. ce bi se tole med nama nadaljevalo s tem tempom, ce bi se planeti postavili v pravilne polozaje, in ce bi se takrat dolgo nazaj unicorni le vsedli na noetovo barko, potem bi vsaj trije prigalopiral mimo mojega okna in mi pomeziknal.
pred parimi urami pa posle sporocilo, da se ji je izpolnila zelja. nekaj, kar si je zelela ze zelo dolgo. istocasno je to pomenilo, da se bo ana spet umaknila, dala svoje ideje na tretji tir in naslednjih par mesecev prakticirala distanco in samokontrolo.

in ko mi je v glavi razbijalo vprasanje “pa zakaj u picku materno tocno zdajle?!” sem ji odgovorila z “me veseli zate.”.