>ze pred kar nekaj casa sta se na twitterju oglasila @matjasec in @superserz, da imasta zame darilo. vse skupaj je bilo dokaj skrivnostno, ker, zakaj tocno bi oba (!) vljudno odklonila doloceno stvar in jo na koncu le poklonila meni? kaj je tako posebnega na tem darilu, da sta se spomnila name?!

vceraj je koncno bil dan primopredaje, in ta gromozanska stvar ze visi na steni. sicer se bo lokacija se malo spremenila, ampak ob pomanjkanju kladiva in zebljev je pac potrebno izkoristit zeblje, ki so v steni se od prejsnih lastnikov.
gre se za VELIK koledar za leto 2011, za katerega mi je popolnoma jasno zakaj je namenjen meni. prepricana sem namrec, da sem ena izmed redkih ljudi na njunih timeline-ih, ki konstantno twita o zenskah. ce damo zenske se na crnobele fotografije je se toliko boljse.

hvala obema :*

>kot je ze vsem jasno, jst imam macka. evo, se obvezna slika. dobla sem ga v zacetku oktobra, pri cca dveh mesecih, kar pomeni, da je sedaj star priblizno pol leta.
zadnje dni – ker je butl pac prave starosti – me mal bega vprasanje, ce ga dam kastrirat.
eni pravijo, da je to nujno potrebno, ker tako ne bo imel teritorialnih nagnjenj. macki, ko hocejo pokazat lastnistvo nad grmom, drevesom in vsako drugo stvarjo, ki je (ali ni) zaboltana v tla, le-to markirajo. bolj odurnega smradu ne poznam. in to ne markirajo samo enkrat, ampak konstantno. pac, dok jih ne mine. tega moji dragi mansardici ne privoscim.
torej, en glas vec ZA kastriranje.
potem pa se oglasijo borci za pravice zivali, mi dajo link do powerpoint prezentacije s 56 slajdi o vplivih kastracije na osebnost macke in njihovo nadaljne zivljenje. te stvari se pac ne sme delat, zakaj mormo ljudje vedno spreminjat naravo okoli nas?! …in v jok pa na drevo.
in en glas PROTI kastraciji.

a se lahko prosim razpise referendum glede tega?! pomagal mi ne bi sicer popolnoma nic, samo bilo pa bi zanimivo.

>ena pametna zena je rekla, da imajo majhne stvari tendenco postat obsesija.
tema najinega pogovora je bila sicer drugacna kot ta od tega posta, ampak se vseeno popolnoma strinjam. zadnje dneve namrec opazam, da si pri ljudeh najdem neko malo stvar preko katere si potem ‘podzgem’ spomin.
mislim, da bi morala na ta nacin zacet vpisovat ljudi v telefonski imenik.
imena namrec pozabim se preden spustim roko med predstavitvijo, itak se prevec ponavljajo. priimki mi ne povedo popolnoma nic, razen ce je res totalno odstekano in nikad prije slisano. brezveze je vnos kraja prebivanja te osebe, ker jih 85% itak v prestolnici. zadnje dneve sem imenom zacela dodajati twitter nicke, in to samo zato, ker bi bilo nevljudno nekoga pozdravit z njihovim nickom. ce smo ze IRL, potem naj bi se tako tudi naslavljali. al neki. vcasih prav pride tudi naslov njihovega bloga, ce ga imajo.
potem pa ze zmanjka namigov in se moram zanest na spomin. ki je tako bedn, da je najboljse se pretvarjat, kot da ga nimam. in mislim, da se je iz tega razloga moja podzavest odlocila pri vsaki osebi najdet eno stvar ali dogodek, ki je specificna samo zanjo.
kot npr tisti rdec flek, ki ga vedno pusti na moji rami, njegove prekleto dolge trepalnice, slika drsenja mojega prsta po njenem hip bone, rjave oci, prepletanje pirsov v njenem levem usesu, visoke pete, ki so skoraj njena druga desna roka, wannabesociety zapestnica, ki si jo na nek nacin delima, tatu malega princa na ramenu, rdece gerbere v vazi na kuhinjski mizi, njegova lezerna hoja, itd.

in kaksno vezo ima ta post z zgornjo trditvijo?
brez teh stvari ne morem.

>zadnjih par dni samo se prelagam skatle in se cudim nad kolicino stvari, katero sem uspela v zadnjem letu spravit v tisto malo sobico. ker prvo noc nisem imela na voljo nic drugega so se horizontalne povrsine spucale s stelexom. (bivsi sodelavec mi je rekel, da je stelex najboljse cistilo za v pisarno. samo en spric in cela pisarna ima vonj, kot da so jo pravkat temeljito pospravile vsaj tri cistilke.) sesalca nimam, na zalost tudi nisem imela smetisnice, tako da so smeti do danes dopoldan bile pod mizo. jbg, kar se ne vidi, tega ni.

v nedeljo navecer so prisli trije decki meni priporocenega selitvenega servisa, katerega bom opevala vsakemu, ki ima pet minut casa. (ce kdo rabi telefonsko stevilko le vprasajte. decki so bili vec kot odlicni!) vse moje stvari so v kombi spravili v priblizno 20 minutah, dvigalo so ignorirali.

kratka voznja na vic, manjsi logisticni problem s prepolnim stanovanjem, a vseeno je bilo dovolj prostora za moje stvari. hvala bogu za povezana bloka in posledicno dve poti do vrat. namrec, po eni strani smo dol nosili stvari prejsnih stanovalcev, po drugi pa so moji decki nosili stvari v stanovanje.
poanta najema selitvenega servisa je bila, da se mi ne bo treba matrat in stvari nosit v CETRTO nadstropje. kaj cem, kondicijo – pa se te imam bolj malo – imam za druge stvari. dobro, res je, da bi morala najmanj najeti ta velki kombi (postelja je 150x200cm in iz enega kosa, tako da ne pase navadni enoprostorec), a za par penezov bi to decki naredili namesto mene. jaz pa bi ta cas sedela na stolu, srkala kavico in si ogledovala mojo novo sosesko.
no, to mi na koncu ni uspelo. nisem cisto prepricana kolikokrat sem sla gor in dol po stopnicah, a naslednjih par dni se na kavo hodi k meni. ali pa jo pijemo preko skype. webcam dela, vrata balkona se dajo odpret, tako da tle ne velja niti argument svezega zraka.

ko smo spravli vse iz in v stanovanje je bil cas za spraznitev skatel in sestavo ikeinih stvari. na pomoc sta prisla tudi lubica in mozek, in z glavo naprej sta se vrgla v navodila za sestavo fotelja. obleke me niti niso prevec zanimale, bolj usposobitev prenosnika (da bo muzika) in ostalih nakupljenih stvari (iiiii, neki novga!). sploh pa, kaksna lezbijka pa sem, ce ne bi sama sestavila vsaj mizice?!

sestavla sem mizo, pospravla na kup vse skatle (muki me prav ni maral, ko sem mu vzela se zadnjo), zacela spravljat stvari v omare, vsaj za silo pometla, sestavla se pisarniski stol in luc, moja dva junaka pa sta se vedno sestavljala tisti eni fotelj. nekje med zavracanjem “popolnoma bedastih” navodil in malo prevec energicnim sraufanjem jima je namrec uspelo nekaj narobe sestavit in, za namecek, tega dela potem niti nista mogla vec snet. sicer so se njune magajverske sposobnosti pokazale ze prej, ko sta na elektricni plosci hotela prizgat cigaret, a v tem primeru niso bile dovolj.

slej ali prej sta obupala, z obljubo, da se lubica S KLESCAMI vrne navsezgodaj zjutraj. kar se je tudi zgodilo in sedaj ta fotelj z najvecjim veseljem zaseda muki. prasec.

sem pa ugotovila, da mi v stanovanju manjka se zelo veliko stvari. stvari, katere sem do vceraj zvecer, jemala kot samoumevne. kot npr: pribor. dzezvo sem nabavla takoj prvo jutro, katastrofi smo se izognal. v hladilniku me sicer caka ena velika glava zelene solate, sam kaj ko nimam sklede.

>proti koncu lanskega leta je do mene priletel twit, da se kolega seli, in da je njegova garsonjera na voljo za najem. zadnji dve leti (odkar sem nazaj v sloveniji) sem imela v najemu le sobo, stanovanje delila s sostanovalci (prvo leto z dvema cimrama, zadnje leto pa z dvema cimroma), in niz bedastih dogodkov z enim od cimrov me je spravil do tega, da se mi je ideja o lastnem stanovanju (no, kao) dopadla veliko bolj kot na kak drug dan. kaj cem, delit stanovanje (kljub mojimi ze spostljivimi leti) me sploh ni motilo, stroski so nizji, sobivanje z drugimi ljudmi najveckrat prinese tudi dobre stvari, in zadnje mesece se je po stanovanju siril vonj po kavi se preden sem se jaz spravila iz postelje. ce to ni dober nacin za zbudit se, potem pa tud nic nocem.

bilo kakor bilo, odlocli smo se, da se selimo in naslednji vikend je D-day, ko selimo moje stvari iz sobe v vodmatu v garsonjero pri tobacni. iz drugage nadstropja z dvigalom v cetrto nadstropje brez dvigala. (pricakujem velik upad obiskov dolocene osebe.) sicer bosta prejsna podnajemnika v stanovanju pustila kar nekaj opreme (sobno kolo sta meni naljubo odpeljala. ne potrebujem se ene stvari na kateri se bo nabiral prah.), a po potrosni material smo se vceraj vseeno odpravili.

ker zenska populacija familije skupaj ze zelo dolgo ni bila v avstriji (takrat smo hodili se v metro in nazaj grede veselo cakali v vrsti, da smo prisli do preplacanega mehrwesteuera), smo se na pot odpravli se pred poldnevom. najprej hiter postanek na petrolu do bankomata (res nisem hotela bit tista ‘ach die slowenen!’, kateri bo zaradi fenomenalnih vez banke celje tocno na blagajni kartica ne potegnala) in naprej skozi maribor do sentilja in pravac graz. iz telefona se je zaslisal “shopping shopping in graz”, vsakih par minut se je oglasla tudi fata (ovi maps), ki nam je po anglesko razlozla, da se mormo drzat omejitev.
pot v graz pa ne bi bila ista, ce se ne bi bili primorani ustavit tud na raststation gralla, kjer ob nakupu njihove kave dobis tudi salco. in te salce se mami dopadejo veliko prevec. se sestra, ki kave sploh ne pije, si jo je mogla narocit. ce bi bila kava vsaj dobra se ne bi nic pritozevala nad VELIKO preplacano kavo, ampak za to sfiltrirano mlako vode drugace ne bi hotela placat.
vseeno. mama je svoje salce dobila, izgubljene hrvate smo pustili, da se sami znajdejo s svojo predpotopno mapo, in smo sle naprej.

skoraj sem ze pozabila, kako blizu je graz, ko se za naslednjim ovinkom ze prikaze velika modro-rumeno skatla, aka ponos svedskega DIY majstora, ki nas ob sobotah za 4.99€ pogosti z 10 rahiticnimi cufteki, ki to niso; trgovina ikea.
nakupovalnega seznama nisem imela, sle smo bolj na blef kot s skrbno izdelanim nacrtom. kako drugace pa ljudje nakupujejo v ikei? nobenmu ne bom verjela, da je sel v trgovino samo po zajemalko in prisel ven brez 100 malih belih sveck, nove zavese za v kuhinjo in povstra za na kavc. ni najmanjsih sans!
in potem smo sle v tipicni tradiciji butastega turista, ki v zivljenju ni bil v trgovini vecji kot izbira lasko, ter se vsedli smo se na vsaki kavc in stol, prizgali vsako lucko, odprli vse kopalniski omarice in pogledali za vsako sliko umetno nasmejane druzine. ja, v ikei smo se igrali turista. ce so nas v nadzorni sobe gledali so se skrajno zabavali. sicer nobena ni padla v fontano, a ob maminem extremno glasnem kihanju je bilo vseeno smesno. malo je bilo lovljenja po samopostrezni coni, ker smo par lokacijskih stevilk narobe napisal, a na koncu smo vse spravli do blagajne.

dialog na blagajni:
jst: do semle je na en racun *pokazem na ono palco, ki nakaze naslednjega kupca*, in potem na druzga. (opomba: mami je hotla posebej racun, ne vem zakaj)
prodajalka: zmenjeno.
.
.
prodajalka: skupaj je tolko in tolko, imate ikea family kartico?
jst: nimam.
*zacne skenirat ostale*
prodajalka: skupaj je tolko, imate ikea family kartico?
jst, ki sem cel ta cajt stala tocno zraven nje, nisem se premaknala pet centi: ne, se vedno je nimam.
prodajalka: ah. ups.

na poti ven smo se ustavli se v trgovinci pristne svedske hrane (no, keksov, lososa in dodatkov hrani), pojedli prevec onih malih hotdogov s kumarcami in peceno cebulo, in se s popolnim nesodelovanjem fate odpravli nazaj pravac slowenien.

jetzt kann ich endlich anfangen zu leben.

ps- pravkar se spomnila, da dobra vila ne dostavlja na vic. hm.