>najprej smo sli gledat “shutter island“. ko je film prisel ven se mi je celotni timeline zabasal s hvalospevi, fenomenalnimi ocenami in ljubljenju prstov na nogah scorseseju. tudi ce nam ne bi bili povedal, da je glasba v filmu veliko prenaglas, nam je to kapnilo takoj, ko smo mogli brat podnapise, ker se dialoga ni slisalo sploh. ko je bilo filma konec je celotna dvorana (in ja, bilo je polno do zadnjega stola) sla ven z onim “WTF je bilo pa TO!?” izrazom na obrazu. ce se mene vprasa je film vsaj 40 od svojih 68% gnilih paradajzov dobil zaradi scorseseja, vsebina je bila namrec cisto mimo.

enkrat prejsni teden nazaj sma si pogledale se “kite runner“. ta film je meni po prvem ogledu (kmalu po izzidu) ostal v spominu kot zelo dober film. temu se vedno prikimavam, posnet je fenomenalno.
v prvo sem bila mogoce malo prevec pod vplivom spoznavanja, da so v primerjavi s katoliki muslimani ekstremno spostljiv narod. hm. tole se je zdaj slisalo malo cudno. hocem rect tole: da je oni mali tipo ze od malega naucen, da se do sina gospodarja bajte vede tako spostljivo, s taksnim zaupanjem v vse kar le-ta rece, da se je pripravljen tako zelo zrtvovat.. ja, res nisem vedla, da je to dandanes se mogoce. prepricana sem, da cesa taksnega obnasanja v “moji” druzbi ni.
v drugo pa nama je obema po glavi hodlo le, “pa koji butl si ti, ej! capac do amena. vedes se kot najvecja spuzva, za ustrelit si.” ja, napram sinu gospodarja, ki potem v zadnjih treh minutah filma skapira kaj vse je narobe naredil v otrostvu. seveda je veliko prepozno, da popravi tiste napake, zato bo poskusal na ekstremno corny nacin. (btw, 66% paradajzov? wtf??)

vcerajsna nedelja pa je bila malo zatezena, in ker ni bilo vidnih nobenih velkih znakov o poboljsanju, sma se spravle pogledat spet en prekleto opevani film, “un prophète“. francoski film o tipu, ki pretepe policaja, trdi, da tega ni naredu, gre v zapor za sest let, tam ga pod okrilje, pa cetudi prisiljeno, vzame neki korzican, ki ima v roki itak celotni zapor, v zameno mora tipo enga ubit, kar mu uspe, s parimi hektolitri krvi pospricane stene so manjsi bonus, hitro postane “deklica za vse” tej skupini korziskih kaznjencev, sproti mu se uspe naucit se brat in korziske variante italijanscine, ves ta cas na svojo roko z nekim ciganom preprodaja hasis, po polovici prestane kazni ima dovoljenih par 12urni izhodov, katere porabi za sestankovanje in umore v imenu korziskega hefeja, bla bla bla bla.
in ja, tocno tako kot se je vlekel zadnji odstavek, tako zelo se vlece tudi film. dve uri in pol traja, noter nametanih zgodb je mala maljarda, ena manj pomembna od druge, konec pa naj bi bil “noter je prisel kot luzer, ven gre kot dasa iz dalasa”. jiptidudej. (itaq, da je film dobil 97% paradajzov, kaj manj bi bilo ze nezaslisano.)

ne grem vec v kino. kokice si lahko naredim tudi doma. pa se na pavzo lahko dam, ce me na wc.

>eden izmed razlogov zakaj sem sla prejsni vikend na stajersko, je bil mamin rojstni dan. ja, istocasno je bila tudi velika noc, ampak nasa familija ni versko fanaticna glede tega, vseeno pa smo se vsi prenajedli pofarbanih jajc (aka pirhov, itak).
in ta rojstni dan je bil se najbolj drugacen od drugih zame. zakaj? zato, ker v 99% primerov jaz nimam niti ene pametne ideje kaj dat nekomu za darilo. mogoce zato, ker (razen v posebnih primerih) res ne opazim malenkosti, in ne, moj totalno zj*bani spomin, pri poskusanju zapomnat si kaj si oseba zeli, ne pomaga sploh. veliko raje dam peneze, in to je to. “nabavi si ti kar hoces, daj si duska, ce neos zadovoljn/-a je tvoj problem.” tako nekako, hehe.
no, ta rojstni dan pa je bil drugacen, ker sem imela idejo za darilo tocno na isti dan kakor je bil twestivalLj. kako vem tocen datum, ce nimam niti pojma, kaj sem jedla danes za zajtrk? ker je za #twestivalLj nasa predraga @huferka (blog s fotografijami zarad katerih boste hoteli pojest ekran kompa!) naredila eno izmed svojih zaprsteobliznat tort, in takrat se je nad mojo glavo zasvetla 100W halogenska zarnica!

kaj pa ce bi mami za bday dobla torto?! ne kr tko eno iz zvezde, neki bedasti crni gozdicek. eh, koji gozdicek, bedarija od torte! ne ne. neki posebnega! neki…. fancy! neki….. FAJN! neki…. IBERFULKULMEGASPON?!

moja mama je nekako nora na tupperware (fancy plastika, kakor jaz temu recem), tako da je torta bila v obliki neke sklede (kaj te jast vem kteri letnik, serija, stevilka artikla!), na torti pa skatlica cigaretov, ker mami velik prevec pokadi. fora mora bit, a ne?
primopredaja se je zgodila na glavnem kolodvoru. kar nekaj ljudi se je obrnilo in se enkrat pogledalo, ce res zraven na vlak nesem torto. torta je uro in par minut prezivela super, meni pa so na poti do doma skoraj odpadle roke. “pa dobro no, kolko kil ima ta stvar!?”, je vse kar mi je slo po glavi tistih 15min hoje.
torta je, seveda!, pozela aplavz celotne familije. na zalost nam je mami prepustila samo cetrtino torte; ostalo je namrec odnesla na tedenski tupperware sestanek, ki je bil tocno na njen rojstni dan.

in ja, torta je bila tako prekleto dobra kot izgleda. kdo mi je fous, a?? HA!
ce jo je kaj ostalo? ……. muahahahahaahahahahahaha….*vzdih*…..hahhahahahaahhahahahahaha…

>mislim, da mi cist lascanski zrak ze malo skodi.

danes sem, brez petnajstkratnega moledovanja mame (kar je pri nas standard), posesala stanovanje, pomila in pobrisala posodo (ki je ostala se od vcerajsne vecerje, ker se nobenmu ni ljubilo premaknit niti prsta), pomila okna, posesala in pomila tla, peljala na sprehod psa (ki se tako panicno boji sesalca, da mi je bilo na trenutke malo smesno) in s telepatskim prepricevanjem iz sobe spravila gromozanskega cmrlja.
aja, pa ura sploh se ni niti poldne!

vceraj pa sem vec kot dve uri sedela za mizo v kuhinji z mamo in atijem ter nekimi druzinskimi kolegi in pricala o bedarijah zivljenja, sluzbah (po 12 letih si se vedno ne morejo v glavo zabiti dejstva, da moje sedenje pred racunalnikom ne pomeni, da zabusavam cas in ne delam nekaj za sluzbo!), zdravstvenem zavarovanju, gospodarstvu, ekonomiji in kako gre drzava v pm, o meni popolnoma neznanih ljudeh in njihovih zdravstvenih problemih, itd.
mogoce je to za vecino ljudi dokaj normalna stvar, za naso familijo pa ne sploh.
mi smo namrec ena izmed onih slovenskih druzin za katero velja, da “manj kot se vidimo, rajse se imamo”.
da ponazorim: v lasko pridem na obisk enkrat na 2 meseca (recimo), slisimo se samo takrat, ko kdo kaj rabi (da bi poklicala in vprasala kako so mi niti na kraj pameti ne pade), ko ze pridem domov grem direkt v mojo impromptu sobo (moje sobe ze zdavnaj ni vec, spremenili so jo v sobo, kjer se lika, kjer so vse stvari, ki jih je se potrebno zlikat ali raztalat v prave omare, soba, kamor se da vse, za kar se ne vejo kam bi pasalo, itd.) in za sabo zaprem vrata. edini pogovori, ki jih imamo, so med kosilom, pa se ta je bolj tiha masa kakor chit-chat.
v vseh petih letih, kar sem bila na portugalskem, smo se vidli samo takrat, ko sem jaz prisla na obisk (enkrat letno), in slisali smo se tocno tolko kokr sedaj, ko nisem vec 2464 km stran.

ja, mislim, da je res cas, da grem nazaj v betonsko dzunglo. ce tu ostanem se par dni me bo mogoce se zanimalo, kako je stara mama (ki stanuje eno nadstropje visje).

disclaimer: zakaj sem napisala regijo? zato, ker je za mariborcane prestolnica itaq maribor, za dolence novo mesto, za celane cjele, itn. plus, ce v wolfram alpha napisete ljubljana ne napise, da je glavno mesto slovenije, ampak glavno mesto osrednjoslovenske regije. ta masinca pozna 7,783,516,045,221 primarnih stevil (by @BigWhale), ljubljane pa ne more locirat v slovenijo. skapiraj ti zdaj to, ce lahko.