>sploh ne vem, kdaj sem prvic slisala tale komad. mislim, da sem bila na tyrsevi (dom 3) in cakala na se en vecurni msn pogovor z njo. med cakanjem sem najveckrat sedela za mizo, poslusala glasbo in se sprehajala iz enga irc kanala v drugega.

ja, #slovenia je bila popularna takrat, prav tako #celje, dokler ga ni siol spucal. vecina se nas je (ja, jaz tudi) konektala preko arnesa (ali preko dunaja, ce sta link.si in uni-mb.si dol padla) in z ukradenimi racuni. mislim, da smo do danes ze vsi poplacali dolg skupnosti in tistim podjetjem z neomejenim dostopom in mesecno pavsal ceno.
prav spomnim se tistega petkovega popoldneva, ko sem sedela v atijevi pisarni, pridem na #celje in namesto 100 folka jih vidim maximalno 20. vecina seveda botov. hitro se je zvedlo, da je policija prisla trkat na vrata, da je par ljudi stisnalo prpo in so izdal se nas ostale. k nam so prisli naslednje jutro. nasa telefonska linija je sicer bila registrirana na staro mamo, ampak ona racunalnika se prizgati ni znala, kaj sele, da bi vedla, kaj je to irc. naredila sem se totalno budalo, da kao res nisem imela blage veze kaj sem naredla, da tega ne bi nikoli, itd. ven se je bilo potrebno spravit.
par tednov po tem kratkem pogovoru v kuhinji sem se vedno imela prepovedano uporabo racunalnika in domov sem dobila vabilo na sodisce. poloznico smo placali, v dosjeju ni nic, uradno opravicilo je bilo napisano in podpisano, vse je slo v pozabo.

komad mi je v zadnjih letih prerasel iz “se en komad fenomenalne pevke” v “gremo izklopit mozgane”. trenutno ga imam na repeat ze uf-dolgo in stop gumb me sploh ne mika.

Give me release
witness me
I am outside
give me peace

>to je en izmed najboljsih stavkov, kar sem jih kdajkoli a) slisala, b) vidla uporabljenih na meni, in c) uporabila sama. (fail-proof.) ko se gre za “sklepanje poslov” se meni najbolj dopade direktnost. ne, res se mi ne da it petkrat na neki kao zmenek, na neko kvazi kavo, na neke sprehode do tivolija in nazaj, ki bodo polni dolgih pogovorov, cisto slucajnih dotikov in ukradenih pogledov. ja, je kjut in so situacije, ko to pase tudi meni. ampak veliko raje pa vem pri cem sem in kaj, ce sploh karkoli, lahko pricakujem od ta druge osebe. vem, najveckrat je tezko povedat, ker nimamo se vseh odgovorov, veliko vprasanj se itaq porodi sele kasneje.

in ko mi je danes rekla, da bi mi najraje iz besednega zaklada vzela besede “want”, “tongue” in “taste”, sem ugotovila, da bi s tem sla tudi moja dva najljubsa stavka. ta iz naslova posta, in “i want to know what your lips taste like.” za trenutek nisem vedla, kaj ji naj odgovorim. zakaj? ker res ne vem, kaj bi naredila, ce bi ostala brez teh treh besed.

namesto “want” bi sicer lahko uporabljala “wish”, ampak to ni isto. niti priblizno. ce recem, da si zelim necesa, to se ne pomeni, da bom karkoli naredila glede tega. najveckrat zacne vse skupaj stagnirati, dokler ne pozabim. ko pa si v glavi poslihtam zadeve in si recem, da nekaj/nekoga hocem, takrat pa se zadeva spremeni. takrat namrec vem, da mi bo dovolj le ena priloznost.
“tongue”. mmmm. ta beseda mi je skoraj kot desna roka. brez te ne morem. jezik mi je, takoj po vratu, najbolj sexi del zenskega telesa. ze sama izgovorjava te besede me lahko zrajca. ce so usta cisto malo odprta, ravno dovolj, da se vidi konica jezika, takrat sem jaz v nekem svojem svetu. takrat mi gre po glavi maljarda scenarijev in, prosim prosim prosim, ne me zbudit!
kar se tice “pomembnosti” nasih cutov naj bi okus bil sele na tretjem mestu, ampak vemo, da se ta lestvica spreminja glede na situacijo. in glede na temo posta nam je vsem jasno, da pride okus bolj do izraza kakor dotik. njenih ustnic se lahko dotakne, na tak ali drugacen nacin, veliko ljudi. okusijo jih lahko le dolocene, z njene strani izbrane osebe.

aja, kaj je bil moj odgovor? prepricala sem jo v nasprotno. fail-proof.

Tie me up tie me down
Make me moan real loud
Take off my clothes
No one has to know