ne maram grozljivk.
oziroma drugace: ne maram filmov, kjer pretiravajo s hektolitri krvi, letecih odrezanih udov in poskusajo najti najbolj nagnusen nacin za ubit cloveka.
kako sprevrzene morajo biti tvoje misli drugace, ce te rajca gledat kako nekoga mucijo, mu nezavestnemu prerezejo ahilovo tetivo, in ko se zbudi recejo, da lahko gre. tip se vstane in seveda potrga vse mozne vezi, tetive in misice blizu gleznja.
mogoce se opazi, da je bil zadnji film s taksno tematiko, ki sem ga celo do konca pogledala, hostel. iz davnega leta 2005. nekaj sem se potem se matrala z zago, ampak tega sem gledala po principu “dialoge se gleda, za vse ostalo je zadnji del blazine veliko bolj zanimiv in fascinanten”. drugi del sma s kolegico celo sle gledat v kino. ne vem, kaj tocno nama je slo po glavi ob nakupu kart, a se nikoli nisem bila tako zelo hvalezna za odmor na polovici filma.
da se o piscih teh stvari niti ne menimo. na cem TOCNO so ti ljudje, da se cesa taksnega spomnejo?? ce kdaj z njimi ostanem na kaksnem samotnem otoku, kjer je pomanjkanje hrane, se raje sama ustrelim, kot pa da vidim cesa vse so zmozni. jebiga, ideje ze imajo, sredstva bodo pa tudi nasli. dvomim, da bi se prvi spomnal kokos nekam porint al pa testirat proznost bananinih listov.
ce je v skupini se kaksen korejc je situacija pa sploh roznata. (</sarkazem>)
veliko raje gledam one klasike tipa the shining, psycho, birds, itd. tle se je vecina filam gradila na spletkah karakterjev in suspenzu preden se je karkoli zgodilo. glasba v filmih je takrat bila eden glavnih komponent filma, dandanes se gre za kri, nagnusnost in prodaje pravic do komadov.
aja, v kino dvor imajo ze cetrti maraton grozljivk.
“12 ur groze, gorja in gravza”.
jst bom v prvi vrsti.(</sarkazem>)

vsedem se v avto, predrzno se pridruzimo drugih kamikazam v tipicni petkovi guzvi na cestah prestolnice in odpravimo se v lasko.
lahko bi rekli, da se gre za tipicn studentski petek, ko se skupaj z maljardo drugih stajercev odpravimo na rodno grudo oprat cote in pojest doma skuhano govejo zupco, a na vcerajsnem petku ni bilo nic tipicnega.
tokrat v poslovne prostore laske obcine nisem sla urejat papirjev za pacnekaj, ko si me podajajo kot pingpong zogco iz ene pisarne v drugo, in tudi zupce nisem pojedla na bolj obicajnih 260m nadmorske.
urco kasneje se je par avtomobilov zbralo na parkiriscu ob savinji in se preden sem si uspela do konca zapret jakno so iz prtljaznikov zaceli spravljat vozicke in pse. pocutla sem se kot najvecji totalni outsajder, ker nisem imela ne eno ne drugo. (ideja za biznis: najem vozickov, psov in/ali dojenckov za samsko osebo, ki se odpravlja na kaksen family type event, in bi se rada izognala tipicnemu “kdaj bos pa ti imela druzino?” vprasanju.) naslednjic prinesem zraven oba mackona, pa naj se psi derejo kokr hocejo.
po stopnicah do grajskega trga pocakat vse mlade druzince, ki so se stopnicam raje izognale, kmalu zatem se nam pridruzi se “man of the hour”, gospod pavle. maticar. preveril je, ce sta punci kljucni za danasnji veliki dogodek prisotni in prisebni, in povabil nas je v prvo nadstropje upravne enote lasko.
par vrst zelenih stolov, neke plasticne zavese. pisalna miza in racunalnik. tipicna pisarna. sploh ne prostor neke ceremonije, kjer se dve osebi tudi uradno zaobljubita. dva nadebudneza s fotoaparatom, par dojenckov in en skoraj slep pes, v prvi vrsti pa dve, ki sta imeli potne roke. celotno stvar sta sicer hoteli mal pomanjsat, ker “saj to ni prava poroka, tista se pride.”, a se je vidlo, da jima je dalec od vseeno.
naslednjih petnajst minut je bilo dokaj nespektakularnih, vse je slo po ustaljenem protokolu. gospod pavle je sicer hotel v govor vnest malo manj uradnosti, pokazat, da delo opravlja z veseljem, cetudi mu nadrejeni hocejo dihat za ovratnik, a beseda “registracija” je vsakic urezala v usesa.
jebal te avto, moja predraga drzava.
in ko je gospod pavle rekel, da naj si le dasta lupcka, da bo slika lepa, smo gostje z veseljem zaploskal. punci bosta skupaj se kar dolgo casa in za to se je splacalo gledat tiste grde plasticne rastline na pisalni mizi.
cestitke obema, in na mnoga leta.