Author Archives: freeeky
dan 2: nedelja. nedeljkasto. 'nuff said.
nedelja se je zacela zelo “nedeljkasto”; spanje do poldneva, pocasn zajtrk, ob se bolj pocasnem odlocanju, kaj se bo delalo. “gremo od kafica do kafica, na kavice, pogledat tisto portugalsko varianto oktoberfesta, nekaj pojest, do zvecer pa morama bit na drugi strani mesta, ker smo zmenjeni za ribjo juho.”
in sma sle.
najprej na kofe do parkeca s prostozivecim in totalno nadleznim petelinom, cez cesto na vrt od die deutsche botschaft in lissabon, kjer se je na razmeroma majhni povrsini kar trlo nemcev in natakarc v leder opravah (madonna with big boobies!), kriglov je bilo na vseh mizah puno (liter piva je stal 6.50€), in curry wurst je res izgledala odlicno.
proste mize na zalost ni bilo (sploh pa, kdo pije pivo takoj po jutranji kavi?), tako da sma raje sle preizkusit “bralne stole” v sosednji park. (fotke, razen tega twita, na zalost nimam, ker sem raje uzivala v cudoviti iznajdbi.)
ko je sonce pripekalo res ze skozi vse drevesne krosnje in ni bilo vec nikjer se za skrit, smo sli po malih ulicicah do centra lizbone, in po prejsn-dan oblegani aveniji do reke tejo.
reka tejo, preko katere je postavljen najdaljsi most evrope (ponte vasco de gama), ima (vsaj zame) to zanimivo lastnost, da sicer je reka, ampak ima zaradi vsega morskega prometa in istocasno sploh ne blizine morja, fenomenalni vonj po morju. galebi, recni ali morski, ne pomagajo pri razblinitvi te fantazije. (pri lasti tistih parih stebrov so tekmovali s popolnoma mestnimi golobi.)
zvecer smo sicer res imeli splaniran it na ribjo juho (ki je res nomnomnom dobra!), ampak smo si nekje med najboljso cokoladno torto na svetu in trejim kozercem piva premislal, pozabil, da ob nedeljah veliko stvari ni odprtih (pa kje je ta kriza o kateri portugalci kar naprej govorijo??), in na koncu vecera pristali v enem majhnem kaficu, kjer je bil “prego” (zrezek v kajzerici, s senfom) za prste obliznat dober.
noc se je koncala tako pocasi kot se je zacela; zram balkonceka, s pifcem v roki.
lepo je blo.
dan 1: protest? extra zame?! ja kak lepo od vas!
let do lizbone je bil super udobn, ker nas je na letalu bilo bolj malo (kdo pri zdravi pameti bi sel kamorkoli ob 8h zjutraj?), tako da se nas je par, kljub tecnem prigovarjanju stevardes, presedlo v proste vrste in zleknal cez vse sedeze. a jbg, za 2€ drago kavo lahko zraven dobim se malo vec prostora za kolena.
let je sicer bil tocn, ampak nas je ena izmed stevardes malo zmedla s svojimi stevilkami in nerazumljivo anglescino.
iz barcelone smo sli par minut po 8h, let naj bi trajal 1h in 25min, v lizbono smo prisli 10 do desetih, in kao pet minut zgodaj. po cisto nobeni matematiki tole ni logicno.
in kljub temu, da naj bi se vueling smatral kot nek hotel s samo eno zvezdico, res mislim, da bi se tistih par stavkov stevardese lahko naucile bolje izgovarjat. vem, da je vueling spanska firma, in da so pocen, samo vseen. ce moras vsak dan vsaj 3x ponavljat tistih par stavkov o varnosti, a ne bi blo super fenomenalno, ce bi te potniki na letalu razumeli? mogoce imas na tocno tem letu nekoga, ki prvic leti in bi ga informacije o zasilnih izhodih mogoce zanimale?! tisto kriljenje z rokami razumem samo zato, ker sem monolog o zasilnih izhodih in moznem upadu kisika v kabini slisala ze maljonkrat.
lizbona se je odlocla svoj T2 terminal malo preuredit. po portugalsko, seveda. to pomeni, da je sedaj vse zmesano. prej so bili outgoing in incoming potniki loceni med sabo, sedaj se vse skupaj pomesa. pardon, se ne. ker je vmes ena tanka steklena plosca. zmeda je pa taksna po tistih stopnicah, da niti smesno ni vec.
do postaje aerobusa, manjsi krogec po lizboni in na kavo ter toast. tipicen zacetek dneva na portugalskem, vsaj zame. izgleda je bil prvi dan dopusta v stilu besede “tipicno”, ker sma se odpravle tudi na tipicno kosilo (bitoque = zrezek s pomfrijem, jajcem na oko, kepico riza in parimi olivami), poplaknjeno s pifcem. seveda.
in ker so, vsaj glede na zadnje mesece (leta?), tudi protesti in demonstracije tipicno portugalske, so ga extra zame organiziral tudi za moj prvi dan. (naslednjic so rdeca preproga in fanfare resnicno dovolj.)
ene dve ure kasneje je slo morje ljudi mimo, do prve gostilne. ampak svojo drzavljansko pravico so izpolnal. in cez dva tedna jo bodo spet. vztrajni pa so. upam, da jim bo kaj pomagalo.
.
.
ker smo dan zaceli s pifcem, smo ga tako tudi koncali. parkrat sem skor izgubila zivce, ker so me natakarji vztrajno popravljal in gledal kot tele v nova vrata, ce sem za pivo uporabila napacno besedo (namesto imperial sem rekla fino, ker sem tako pac navajena). kljub temu, da sploh ni napacna beseda! to je tako kot da bi v sloveniji narocil pIvo (povdarek na crki I), in bi te natakar cudno gledal, ker se v bistvu rece pivO (povdarek na crki O). kljub temu, da pomeni cist isto! in da vsi vejo o cem govorim, samo ker se beseda fino uporablja malo visje od lizbone, se zdej delajo fine. (tee-hee)
plan je sicer bil, da gremo tudi na nogometno tekmo futbol kluba benfica, ampak se razen najvecjega fana nobenmu ni dalo. tako smo se cisto po polzje prestavli na drugo stran trga, spili ginjinho (visnjevc) ali dve, sli na hitro vecerjo in domov.
dan je bil dolg, a zabavn.
dan 1: hvala bogu za simobil in stanje porabe.
ceprav mi, iskreno povedano, ni sploh jasno kako mi je ratal v tistih urah v benetkah dol potegnat 330mb podatkov (ker sem res sla samo parkrat na FB in uploadat tele popotniske zapise vredne pulitzerjeve, to pa niti pod tocko razno ne more bit toooolk velik), pa vseeno hvala bogu za opozorilna sms sporocila s strani simobila o porabi. zdej vsaj vem, da bom do konca tegale tedna (ki se se prav zacel ni, hehe) res samo na wifi.
v barcelono smo prisli z enourno zamudo, ampak se nisem velik pritozevala. ena ura manj za prezivet in precakat v barceloni, kjer imajo totalno neudobne stole z naslonjaci za roke, kater ne mores premaknat v vertikalno pozicijo, da bi se lahko ornk stegnu in zaspal. bastards.
je pa zato veliko lazje najdet vticnice (za popotnike: pri dostopu do gate B, mal naprej od sky centra) in varnostniki ne tezijo (ker so prevec zaposleni s fijakanjem na segwayu po terminalu). in, mogoce je tole dnevna rutina preden se nabere veliko ljudi, ampak tele ventilatorje bi ze lahko izklopli. mrzlo je.
aja, kava iz avtomata je bruh. priporocam samo, ce je potreben tist extra sunek za branje sportskih na wcju.
v barcelono smo prisli z enourno zamudo, ampak se nisem velik pritozevala. ena ura manj za prezivet in precakat v barceloni, kjer imajo totalno neudobne stole z naslonjaci za roke, kater ne mores premaknat v vertikalno pozicijo, da bi se lahko ornk stegnu in zaspal. bastards.
je pa zato veliko lazje najdet vticnice (za popotnike: pri dostopu do gate B, mal naprej od sky centra) in varnostniki ne tezijo (ker so prevec zaposleni s fijakanjem na segwayu po terminalu). in, mogoce je tole dnevna rutina preden se nabere veliko ljudi, ampak tele ventilatorje bi ze lahko izklopli. mrzlo je.
aja, kava iz avtomata je bruh. priporocam samo, ce je potreben tist extra sunek za branje sportskih na wcju.
dan 0: italijani in smisel za cas sta dva pojma, ki sta si galaksije narazen.
ceprav sem stiri ure bul’la v tablo z napovedanimi odhodi, in ceprav se je z vsako nadaljno uro pojavljalo vedno vec opozoril o zamudah, sem bila mnenja, da moj let ne bo imel podobne usode.
velka napaka.
pravkar se je na tabli nad salterjem stevilka 10 napis s tagom nasega leta in casa odhoda spremenil v genericno reklamo za “self check-in in aeroporto”, in na semaforju letov se je pokazal nas novi “pricakovani” cas odhoda; pol ure kasneje.
imam obcutek, da se bo tale cas se malo prestavil.
pa tako sem se veselila se nekok spravit do prvega prostega sedeza, porint rugzak v onboard luggage compartnent, se zrint v sedez, pripet tisti tecni pas, ignorirat vse extremo glasne reklame za loterijo letalske druzbe, ter koncno odspat par kitic.
bollocks.
velka napaka.
pravkar se je na tabli nad salterjem stevilka 10 napis s tagom nasega leta in casa odhoda spremenil v genericno reklamo za “self check-in in aeroporto”, in na semaforju letov se je pokazal nas novi “pricakovani” cas odhoda; pol ure kasneje.
imam obcutek, da se bo tale cas se malo prestavil.
pa tako sem se veselila se nekok spravit do prvega prostega sedeza, porint rugzak v onboard luggage compartnent, se zrint v sedez, pripet tisti tecni pas, ignorirat vse extremo glasne reklame za loterijo letalske druzbe, ter koncno odspat par kitic.
bollocks.
dan 0: jst ne cutim vec moje riti.
a mi lahko nekdo pove zakaj na letaliscih skrijejo vse vticnice?
no, ne cisto vse.
na beneskem sem nasla – pisi in risi – 4.
zdi se mi, da je to neko magicno stevilo. npr: na vsakih sedem terminalov ena vticnica. drugace si ne znam razlozit zakaj imajo na mednarodnih letaliscih tako malo prosto dostopnih vticnic. (to je ono, ko ne splezas cez steleno pregrado nekega salterja in popolnoma prestrasis usluzbenko dubai air, ko ji izklopis racunalnik, ker halo?! moja tablica bo crknala in jst moram videt, kaj je na koncu naredil mcdreamy!!)
plus, zanima me zakaj so tla, tam kjer ze so vticnice, vedno tako zelo umazana. da bi bil kaksen stol blizu je ziher kontra fengshuju letalisc.
*nekaj cas kasneje, ko se tablica nafila do 54%*
in zdej, ko pijem ta pregresno dragi double cappucino (ce pa italijani ne znajo narest smetane, potem pa tud nic nocem), poslusam amerisko familijo tecnarit nad majhno porcijo testenin in pomanjkanjem neke supe duper pijace z mehurcki, ter poskusam temu extremno ustrezljivemu usluzbencu dopovedat, da naj me prosim pusti pri miru, ker se mi res ne da, ugotavljam, da…
HOLD THE PRESSES!!
aaaaaaaa, moj let se je prestavu iz desnega dela table odhodov na levega!!! to pomeni, da bo kmal cehck-in!! kar pomeni, da bom lahka sla sedet nekam drugam. nekam, kjer je kao mal bolj fancy! pa bom lahko dve uri izlozbe trgovin gledala! woooohoooo!!!!
.
.
v barceloni moram pa spet cakat.
pakajsitijafukjen.
no, ne cisto vse.
na beneskem sem nasla – pisi in risi – 4.
zdi se mi, da je to neko magicno stevilo. npr: na vsakih sedem terminalov ena vticnica. drugace si ne znam razlozit zakaj imajo na mednarodnih letaliscih tako malo prosto dostopnih vticnic. (to je ono, ko ne splezas cez steleno pregrado nekega salterja in popolnoma prestrasis usluzbenko dubai air, ko ji izklopis racunalnik, ker halo?! moja tablica bo crknala in jst moram videt, kaj je na koncu naredil mcdreamy!!)
plus, zanima me zakaj so tla, tam kjer ze so vticnice, vedno tako zelo umazana. da bi bil kaksen stol blizu je ziher kontra fengshuju letalisc.
*nekaj cas kasneje, ko se tablica nafila do 54%*
in zdej, ko pijem ta pregresno dragi double cappucino (ce pa italijani ne znajo narest smetane, potem pa tud nic nocem), poslusam amerisko familijo tecnarit nad majhno porcijo testenin in pomanjkanjem neke supe duper pijace z mehurcki, ter poskusam temu extremno ustrezljivemu usluzbencu dopovedat, da naj me prosim pusti pri miru, ker se mi res ne da, ugotavljam, da…
HOLD THE PRESSES!!
aaaaaaaa, moj let se je prestavu iz desnega dela table odhodov na levega!!! to pomeni, da bo kmal cehck-in!! kar pomeni, da bom lahka sla sedet nekam drugam. nekam, kjer je kao mal bolj fancy! pa bom lahko dve uri izlozbe trgovin gledala! woooohoooo!!!!
.
.
v barceloni moram pa spet cakat.
pakajsitijafukjen.
dan 0: pa dajmo spoznat letalisce.
(ceprav smo v EU in racun za prenos podatkov naj ne bi bil hrvaski, sem vseeno prvic v zgodovini v airplane mode. no, ne jst, take tablica. pred mano je se nekaj dolgocasnih ur preden bom v letalu.)
prevozi s cudnim imenom, ki me spomne na sinuse, me koncno le poberejo pri iliriji, danes greva v benetke samo jaz in james, phd kandidat, ki je bil vceraj na konferenci o autizmu. skot z zelenim puloverjem (a nimajo irci monopola na zeleno barvo? mogli bi.), iz nekega mesta na severu skotske, s pol populacije slovenije, kjer se primarno ukvarjajo z nafto in izkljucitvami srednjesolcev. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
ves, da si na letaliscu veeeeeeliko prezgodaj, ko je na partenza tabli zadnji vpisan let ob 20:40h, le-ta pa je se dve uri pred tvojim.
letalisce marco polo, (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..) ena izmed dveh restavracij s picami, k so slabse kot iz kuhinje moje osnovne sole, in kava, ki ni dolce gusto. (in ne, nisem narocila un americano, ker nocem dve deci mlacne vode, kateri okus po kavi daje slabo umita salca, v kateri je postrezena.)
stoli so flurescentno zeleni, kao udobni, in ne priboltani v tla. to je dobro. imam obcutek, da jih bom se dodobra spoznala.
pred mano velika in glasna italijanska familija, za mano skupinica angleskih penzionistov, vsak s svojo knjizico sudoku, malo naprej na desni francozinja, ki ima ze kar nekaj minut dokaj energicen telefonski pogovor. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
nasploh so vsi tu okoli mene dokaj glasni. kot da ne bi vedli, da sem ze od 5h zjutraj pokonc in da je 550g nalgesin ze zacel popuscat. skrajno nevljudno od njih.
po glavi mi gre samo in izkljucno spanje.
ni najmanjse sanse, da se spravim na bus do centra. benetke sem vidla ze tolikrat, da mi je cisto vseen, ce se jutri potopijo za extra 3mm. most vzdihljajev bo naslednji teden se vedno tam, gondole pa tudi.
(im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy.. tale zena bi resno morala zamenjat svoj ringtone.)
—–
to be continued… dan in noc bosta se zelo dolga.
prevozi s cudnim imenom, ki me spomne na sinuse, me koncno le poberejo pri iliriji, danes greva v benetke samo jaz in james, phd kandidat, ki je bil vceraj na konferenci o autizmu. skot z zelenim puloverjem (a nimajo irci monopola na zeleno barvo? mogli bi.), iz nekega mesta na severu skotske, s pol populacije slovenije, kjer se primarno ukvarjajo z nafto in izkljucitvami srednjesolcev. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
ves, da si na letaliscu veeeeeeliko prezgodaj, ko je na partenza tabli zadnji vpisan let ob 20:40h, le-ta pa je se dve uri pred tvojim.
letalisce marco polo, (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..) ena izmed dveh restavracij s picami, k so slabse kot iz kuhinje moje osnovne sole, in kava, ki ni dolce gusto. (in ne, nisem narocila un americano, ker nocem dve deci mlacne vode, kateri okus po kavi daje slabo umita salca, v kateri je postrezena.)
stoli so flurescentno zeleni, kao udobni, in ne priboltani v tla. to je dobro. imam obcutek, da jih bom se dodobra spoznala.
pred mano velika in glasna italijanska familija, za mano skupinica angleskih penzionistov, vsak s svojo knjizico sudoku, malo naprej na desni francozinja, ki ima ze kar nekaj minut dokaj energicen telefonski pogovor. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
nasploh so vsi tu okoli mene dokaj glasni. kot da ne bi vedli, da sem ze od 5h zjutraj pokonc in da je 550g nalgesin ze zacel popuscat. skrajno nevljudno od njih.
po glavi mi gre samo in izkljucno spanje.
ni najmanjse sanse, da se spravim na bus do centra. benetke sem vidla ze tolikrat, da mi je cisto vseen, ce se jutri potopijo za extra 3mm. most vzdihljajev bo naslednji teden se vedno tam, gondole pa tudi.
(im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy.. tale zena bi resno morala zamenjat svoj ringtone.)
—–
to be continued… dan in noc bosta se zelo dolga.
popolno nasprotje.
vecino njenih misli dobim v kratkih povedih,
najveckrat v posameznih besedah.
vsaka
v
svoji
vrstici
nanizanihenazadrugobrezpresledka
in vcasih mi poslje lazi.
džez.
gil scott heron, chet baker, miles davis, duke ellington, thelonious monk, dizzy gillespie, stan getz, herbie hancock, ella fitzgerald in carlos jobim.
carji in carica. od prvega do zadnjega.
hrana za duso.