Author Archives: freeeky

everyday yapyap

celje ima najgrso trznico v drzavi.

>ko smo se ziveli v celju (do konca moje srednje sole) smo skoraj vsako soboto zjutraj sli na trznico.
zenske smo se sle guzvat med stante po zelenjavo in sadje, (takrat se) edini moski clan druzine pa po bucnce in do prvega kafica prebrat sobotno delo. lov za zelenjavo in sadjem mi nikoli ni bil najbolj razumljiv, ta sobota ni bila nobena izjema. cene so vsepovsod priblizno iste, produkti tudi, a vseeno smo skoraj vedno dali skoz vseeeee stante, samo zato da smo se na koncu vrnal do prvega stanta. “tu imajo najboljse.” ce ves, da imajo tu najboljse, ce vsak teden tu kupimo, zakaj se potem najprej guzvamo pol ure med ostalimi obiskovalci? na to vprasanje nikol ne bom dobla odgovora.

ta vikend sem spet bila na stajerskem (novi clan druzine se sicer se malo pusti cakat, a balona zanjga ze imam!) in ker se mi je celo dalo vstat v soboto, sem sla zraven na trznico. koncno sem si tudi ogledala “novo” trznico.
prenovljena je bila leta 2009 in ce se mene vprasa, cisto zgreseno. tako po izgledu kot funkcionalnosti.
se vedno vsi prodajalci (za svoje prodajno mesto, ki je siroko mal vec kot pol metra, tako da mora vecina najet vec kot eno mesto) nimajo strehe nad glavo, vcasih zlozljive lesene mize so sedaj veliko prenizki betonski pulti (mora bit uzitek prodajat pozimi, ko je beton mrzl), dodanih je se par zeleznih kock za prodajo pokvarljivih zivil (sir, mleko, meso, itd), in – ker jih prej izgleda sploh ni bilo dovolj – par kaficev.
bonus: vse to na isti povrsini kot prej.

behold, najgrsa trznica slovenije.

Standard
vcasih delam bedarije

mogoce pa mu moram dat ime. brane, recimo.

>v zadnje pol leta (mater, kak cas leti, ko ti je fajn!) sem post o tej temi zacela za miljonkrat. po disku se mi valja vsaj 5 verzij, a nobene nisem dokoncala. zacela sem s tehnicne strani, nadaljevala na biolosko, parkrat zabredla v levo in desno, nikoli pa ni zvenelo tako, da bi celo imelo nekaj smisla.

o cem razpredam?
o vibratorju.

cez par mesecev bom stara 33 let, za sabo imam maaaanjse stevilo vez (vse, kar je krajse od parih mescov ne stejem tu zram, sorim slucaj.), in v vsem tem casu niti enkrat (res!) nisem imela potrebe po nekem dodatku med mano in zeno, ki je bila v tistem trenutku z mano v postelji/avtu/dvigalu/na stopnicah/na mizi/nekje pac.
vedno mi je bilo njeno telo dovolj. njene roke, ustnice, bedra, rita, prsti, in ja, seveda, jezik. (nocem zdej komentarjev tipa “coj, kak pa se dve zenske sploh data dol? a ne rabta kurca?!” fakof s takimi, idite pogledat kak pornic.)
mogoce zvenim kot neka frigidna zenska, ki noce sprobat nic novega. ni res. imho se da sex popestrit na veliko drugih nacinov. sploh ne pravim, da kaj tazga ne bi probala, samo mislim, da je za to potrebno neko zaupanje, ki ga pa do sedaj nisem imela velikrat. te osebe lahko prestejem na prste ene roke. na mojo/najino zalost pa se je stvar tudi vedno koncala se preden sma karkoli sprobale. tajming ni glih moja vrlina, izgleda.

potem pride pa ta.
sex z njo je fantasticn, lahko ste mi faus. ne bi je zamenjala z nobeno drugo.
dogaja totalno, zna pritisnat vse taprave gumbe, sosedi tolcejo po stenah, da naj se neham dret, in prejsn dan je bilo potrebno kupit novo rjuho, ker sma mogoce mal pretiravale. faking fenomenalno, torej.

in sma probale.
presenecenje je bilo totalno (sploh nisem vedla, da je zadevo prinesla zram), zacetni obcutki malo zmedeni (“the f0ck is that, mate?!”), ampak zena se na stvar spozna tako da je bil konec.. hja, sej vemo.
me je pa vseeno pogledala zelo zacudeno, ko sem ji povedla, da je men se vedno veliko ljubsa “ona”. vse njene prejsne so namrec bile navdusene nad igracko in so jo skoraj posvojile, mu dale ime in posvetile ves svoj prosti cas spoznavanju. (a nismo vsi isti pri novem gadgetu?)

in kaj nardi ana namest, da bi se spravla v prvi venera shop in nakupla celo 2011 kolekcijo?
nos do tal in manjvrednostni komplex.
kak TOCNO naj tekmujem z neko stvarjo, katero lahko (najverjetneje, baterije so drage) se prikljucis na elektriko in se nikol, ampak res nikoli!, ne utrudi?! ajde, dobro, ustnic nima. tle recimo, da imam mogoce se sanso. (po glavi mi gre serija “love bites” in tiste velke googly eyes carterja, ko pride v sex shop.)

ne me narobe razumet, zena me v nic ne sili (hvala, mala :*). samo (v moji glavi vsaj) je nekak logicno, da ji hocem to, kar ona dobi od vibratorja, dat tudi jst. oz. da dozivi tisti fenomenalni orgazem, ko se zadere “faaaaaaak!” tudi ko jst na njej uporabim vibrator.

in tle jst ratam zivcna. (lahko bi rekla, da mi je tle na ego udarl, ampak to je nekok ze jasno, ne?)
kak tocno naj ne bom?! v zivljenju sem vibrator imela v roki glih dvakrat. (ce ne stejemo tistih hihitajocih obiskov venera shopa, ko jih s kolegico gledas, primerjas, si predstavljas scene v glavi in se cudis nad barvami, velikostjo in izgledom drugih.) ona pravi “obrnes gumb in ta-daa, je prizgano.” recmo, da nisem glih cist najvecji idiot, prizgat ga bom pa ze znala! vsa nadaljna uporaba me mal matra.

kaj ce ne bo tak dober?
kaj ce se ne bom znasla sploh?
kaj ce potem ne bo rabla mene?
kaj ce se bo men to zacel prevec dopadet?
kaj ce..

aaaaaaaaaaaaaaaaaa!
ne maram vprasanj.

izgleda bo treba nardit, tko kot pravi kolegica: “rokavcke gor, skoci v vodo in plavaj.”
mala, a grema na morje? 🙂

Standard
everyday yapyap, skljoc skljoc

>in smo ga preziveli, nekateri ze 47-ic.

>prejsni teden je spet bil na vrsti tisti teden, ko je popivanje ne samo odobreno (ja, tudi s strani starsev!), ampak tudi zazeljeno. pivovarna lasko se nahaja v maaaaanjsih financnih tezavah, zato smo se kot vestni sokrajani napotil v center mesteca, na prireditev Pivo (in) Cvetje. (zelo bi pomagalo, ce bi se koncno odlocili za uradno ime prireditve, vsepovsod je drugace napisano.)

vecjih razlik med letosnjim programom in tistimi izpred preteklih let ni bilo. pac grejo “auf die nummer sicher”.
na bandidos odru so tako bili izvajalci, ki so navajeni obmetavanja s spodnjimi hlackami navdusenk (billysi, tide, elvis jackson, itd), na glavnem odru pred cerkvijo so za nase predrage mame, stare mame in prababice pripravili oldies goldies s pestnerjem (in resnikom, hihi), vsi tehnaze zeljni pa so se lahko napotili le do malega solskega igrisca, ker so jim na oroznovem trgu ukinli techno stacjon. (tega zadnjega sem se veselila tudi jaz, ker so mcji postajali iz leta v leto bolj nadlezni in tecni, da konstantnega prometnega zamaska na tistem ovinku niti ne omenjamo.)
nekaj casa in denarja smo zapravli na tradicionalnem ringlspilu (itak, to je blo treba!), kleli nad natakarji v ameriki in se zmrdovali nad suho pico iz spice, kot tipicni obiskovalci prireditve kupili ne ene ampak dvojne (!!) lucke v obliki hudicevih rozickov (prve smo zloml v prvi minuti) in zenski del nase druscine se kar ni mogel precudit dejstvu, da so dixieji bili polni toaletnega papirja. neviđeno!

nas maljardo (ajde, cca 110.000, +-1) pa je koncno razveselil normaln ognjemet. v zadnjih letih so se zaceli nekaj preseravat z vodno simfonijo, za katero “kaj tocno to sploh je?!” vejo samo organizatorji in tisti, ki so stali direkt spredaj. namrec, ce si samo par stopinj bolj levo ali desno je vodna simfonija “spricanje vode in glasna muzika”. recimo, da bi lahko te peneze namenli extra 3 minutam ognjemeta, ker je letos bil resnicno dober; ajde, rakete kot rakete, ampak te so zelo dobro uskladil z glasbeno podlago. kudos.

250.000 vrckov kasneje… cikcak… domov.
lepo je blo, pod balkonom se posebi.

(hm, me zanima kolko ljudi si v nedeljo celo ogleda tiste cvetlicne aranzmaje, in ne pociva oci samo na mazuretkah v pritisnjenih dresih.)

Standard
everyday yapyap

>+1

>(vecina tega posta je bila napisana pred parimi tedni, ko se ni blo google plusa.)

na druzbene medije (al kaksen je zadnji prevod fraze “social media”?) se spoznam ravno toliko kot od cigaretov odvisna opica, kateri so pravkar pred nos porinli kompjuter. torej, sploh ne izkoriscam vseh moznosti in prednosti, ki jih vse te mreze imajo za freelancerja kot sem jaz. parkrat sem ze dobila po prstih, ces zakaj nic extra casa ne investiram v to cudo od tehnologije. ampak, iskreno, takole mi cist pase. ne rabim vec.

itak uporabljam samo FB in twitter, in to mi je cisto dovolj. vseh ostalih linkedinov, foursquareov ipd se izogibam kot hudic kriza. dobro, glede na to, da na FB samo vsake 3-4 ure apdejtam status (vecina jih ni niti zrasla na mojem zeljniku, zato me prosim nehajte sprasevat, kje jih pobiram. google tle zelo dobro pomaga.) in nalepim gor kak video, potem sem ena izmed tistih uporabnic, katerih se mark mogoce hoce lossat po hitrem postopku. FB Purity je namrec ena najboljsih pluginov ever, in ne, nobenih vasih requestov za taksno ali drugacno bedasto igrco/aplikacijo ne dobim. to je vse blokirano ze po defaultu, in resnicno sem mnenja, da se bo svet podru, ce grem to odklobirat. jeba.
mislim, da so eventi edini razlog za mojo se vedno pogosto uporabo FBja. to se je namrec tako zelo razpaslo, da dandanes prej dobimo povabilo za nek dogodek v inbox, kokr flajer v roke. veliko jih je slo celo tako dalec, da so fizicne reklame in informacije o sebi in/ali svojih dogodkih skenslal in te najdemo samo na njihovi FB strani. kar je men totalna bedarija (res, da sem veliko na netu, ampak papir imet v torbi je se vedno najboljsi opomnik.), ampak kapitalizem vedno zmaga.
potem so tu se ti famozni, in prekleto nadlezni, Like gumbi, katere lahko najdemo se na strani palominega toaletnega papirja. da bojo nasi FB frendi ja vedli, s kaksnim papirjem si radi obrisemo rit. (ugotavljam, da imam v RL cisto napacne prijatelje; o toaletnem papirju se sploh se nismo menli!)

najbolj redno uporabljam twitter. informacija, ki je zelo jasna iz stevila mojih twitov. (*nervous grin*)
ceprav, ce vzamemo v postev dan vpisa (early bird), potem imam bogih 21 twitov na dan. kar zadnje tedne sploh ni res, stevilka je veliko manjsa, ampak ni vazno.

in na ta “lajkaj tole mojo stvar!!!” so pred kratkim skocli tudi pri googlu. et tu?!
preprostost, po kateri so znani, je najprej dobila instant preview. s klikom na ikono povecevalnega stekla se nam na desni prikaze predogled strani, katero bomo ali ne bomo obiskali. zakaj je ze to potrebno? kaj tocno bom izvedla iz 10x20cm velkega predogleda, kjer je text veliko premajhen za normalno branje, da mi potem ne bo potrebno vseen kliknat?
in sedaj smo dobili se +1.
kao neka super fenomenalna funkcija, s katero bomo lahko svojim kolegom (kontakti v gmailu?) sporocili kateri search rezultati so vredu. vsi ti +1 se shranjujejo v nasem google profilu, katerega lahko nastavimo za privat ali javno. torej, se ena izmed malega morja aplikacij za shranjevanje bookmarkov, samo da za tole ne rabimo extra uporabniskega imena, ker je vse skupaj vezano na nas email account.
zakaj ze?
sploh pa, gumb +1 je samo na google strani, kar pomeni, da moramo nazaj na to stran po tistem, ko smo ze nasli iskano. ker to vsi redno delamo, a ne? sicer ne bo potrebno dolgo cakat, da bodo vsi “Share this with your readers cus if you dont they will certainly die!” ponudniki dodali se +1 gumb. na tale vagon je potrebno skocit.

——————–

(danasnje nadaljevanje posta)
in sedaj imamo tu se google plus. nekaj, kar izgleda kot facebook, naj bi se uporabljalo kot facebook, ampak da kao ni facebook, ker je to naredil google? hm. upam, da je mark google ekipi poslal kaksno “welcome to 2004!” torto. okej, res da G+ nima tistih nadleznih igrc, vprasanj in reklam z dvomljivo slovenscino, a je stvar vseeno cista kopija FBja. edina razlika je recimo v tem, da trenutno G+ uporablja zelo malo ljudi. mogoce so vrata vecini folka se vedno zaprta, ne vem. vabila smo ze vsi posiljali, a se obstaja kdo, ki ga ni dobil? (ko smo ze pri vabilih, zakaj me gmail se vedno sprasuje, ce hocem folk povabit v gmail? mislim, da so do sedaj ze naredl ta korak, ce jim je res bilo do tega.) 100% folka v mojih krogcih je s twitterja, 98% objav sem ze vidla na twitterju, karkoli postat G+ se mi zdi potrata casa, ker “itak sem ze dala status update na FB, a zdej naj pa tle se enkrat? eh, ne da se mi.”.

@kaktuskaktus je napisala nekaj, s cimer se popolnoma strinjam, in dam roko v ogenj, da nas vecina misli tocno to: “s tem #googleplus smo zdej vsi kot s povoženo živaljo ob cesti, sam s palco mal od daleč dregamo, če se bo kej premaknal.”.

G+ sicer napovedujejo uspeh (pffft, itak, ce je pa google naredu!), a imam filing, da bo koncal na isti nacin kot sta buzz in wave. se kdo sploh se spomni teh dveh? yeah, didnt think so.

aja, in kteri idiot je odobril moznost uploadanja animiranih gifov? a se niso iz myspace debakla cist nic naucil?!

Standard
skljoc skljoc

>"samo se eno vrecko."

>cez vikend sem se pridruzla vecinskem delu familije pri njihovem letnem poletnem oddihu. tokrat so si za destinacijo izbrali slovensko obalo, natancneje portoroz. verjamem, da bi se veliko raje spravli se malo juznije (ce druga ne, vec opcij), ampak sestra je manj kot mesec dni od roka (se en sine! w00t!), tako da ni pametno riskirat.

pa smo sli.
tipicn “pote pridemo ze navsezgodaj zjutri” se je, kot cist vedno poprej, raztegnil v popoldanske ure. tako kot vsako leto se je tudi letos zgodilo, da smo imeli skoraj premajhen avto. v casu OS smo na morje hodli z yugecem, lado karavan in citroen zx (se mi zdi). sredi noci se je zacelo pakiranje vseh potovalk in vreck v kuferan. plan je VSAKO LETO bil, da se v zgodnjih jutranjih urah spravimo na pot, tako da pridemo nekam do morja v dokaj normalnih urah, ko zunaj ne bo 35°C, klime v avtih itak nismo imel. to pakiranje se je vedno zavklelo, ker je mami CIST VEDNO nekje nasla se eno vrecko. ta stavek je bil fotrova mora, ziher sem. in letos nam je prostora zmanjkalo v X5. v X5!! lej ta kuferan –> google images. kak tocno?!

voznja do portoroza je bila brez posebnosti, vsi smo jo dali skoz ze maljonkrat. a moram priznat, da me je tist prvi pogled na morje ponovno fasciniral, a la “tak lepo pa tok blizu je?! iiiii <3".
za kopanje je bilo v petek prepozno, zato smo sli na prvega od mnogih sladoledov in malo po okolici. hisa je direkcijone za hotelom palace, torej v samem centru portoroza. to zadnje je bila ena boljsih novic, ker je jutranja procedura dedija in necaka setnja do pekarne in kioska, in vsi vemo, da so lahko triletniki malo muhasti. naslednje jutro do strunjana na plazo (portoroska je bila polna in – pravijo – voda polna meduz), in da ne bomo slucajno kaksne tradicije prekinli, se tudi letos nisem dovolj namazala. cartanje macka, ki od zadovoljstva steguje kremplje, je danes ornk mucna zadeva. plaza je se vedno urejena (modra zastavca), varnostnika nista tecna in zenske so na wcjih se vedno prasice (excuse my french, ampak kaj za bozjo voljo delate?!). zvecer se malo do pirana, kjer sem res prvic pustila avto nekje izven centra, sla z dvigalom sedem nadstropij nizje do avtobusne postaje in potem z brezplacnim busom do centra mesta. piran je se vedno, kljub stevilnim gradbiscem v centru, ki kvarijo razgled, zelo lepo mesto. v soboto so imeli mestno gasilsko veselico in ravno, ko smo se spravljali domov, so iz bliznje ladje spustili manjsi ognjemet. nedelja je bila dokaj pocasna. par urc na plazi, skampi in skoljke za kosilo in pravac prestolnica.

all in all, lep vikend.

Standard
nekaj za duso

>tale najin yo-yo ima veliko predolgo vrvico.

>mislim, da se je zgodilo tocno tisto, kar sem upala, da se ne bo; prevec sem v tem, prevec za moje dobro.
prosila sem jo, da naj mi ne pusti tako zelo se ji odpret. ne zdaj. ne zdaj, ko je ni blizu. izgleda sem njen “pa pojdi.” vzela kot double-dare in ostala. kaj ostala! vzela sem sekundno lepilo, moje misli zmuckala kot kos papirja, celotno tubo spraznala na kepo in jo prilepla na njen hrbet. tako kot v osnovni soli tiste “brcni me” papirje. in potem smo cakali, da se je oseba zavedla, kaj se dogaja.
in sedaj cakam.

med cakanjem pa tedenska rutina, ki me pocasi ampak vztrajno zivcira.
en teden posiljanja sporocil, lepega vznemirjenja ob odgovoru, bujenja sredi noci, da ji (vsaj poskusam) v napol zaspanem deliriju nudit druzbo ob njeni dolznosti na drugi strani drzave, in tisti njen msg za lahko noc, ki je sicer zelo kjut gesta (res!) ampak se niti pod tocno “razno” ne more primerjat z nocmi, ko je v moji postelji.
dan preden jo koncno spet zagledam se vznemirjenje stopnjuje, metuljcke v trebuhu odganjam z improvizirano ubijalsko masino zrolanga zurnala, na poti do kafica se zaposlim s preskakovanjem komadov dok ne pridem do nekega vsaj priblizno zanimivga, ceprav mi je popolnoma jasno, da me niti malo ne briga, kaj poslusam. z druge strani ljubljance jo vidim (tezko jo ze zgresim), nadenem si moj “game face” in okoli sebe v ikea stilu zgradim zidove, ki mi dovoljujejo vsaj malo distance. dovolj je bilo izpostavljanja, ana.

gledam jo, kako pocasi odpira ovitke cdjev svojega najljubsega benda. tako previdno lista po bookletih kot da so narejeni iz papirusa, v glavi mi odzvanja “okej, tok posebno pa tole darilo res ne more bit”, ampak se se pravi cas zadrzim in tega ne izustim. kaj cem, moj odnos do rojstnih dnevov, novega leta in podobnih enkrat-na-leto praznikov je cisto nekonvencionalno “pa tudi ce jih ne bi bilo”. zavoljo ljudi okrog mene se tega poskusam odvadit, a mi ne uspeva.
najraje bi se vsedla cisto zraven nje, dala roko na njeno nogo in lupcka na vrat. da zadovoljim mojo potrebo po njeni blizini, po njenem vonju, po njenem dotiku. po njej.
tako pa hodim na njeni desni, poskusam sledit pogovoru o kajvemcemu (nisem sledila.) in pogoltnem slino, ko na moj “missyou.” odgovori z “spravi se.”
bolje, da se res, cakajo me tedni cakanja.

Standard