>ne vem, kaj nama je bilo vceraj, ampak dez popoldan naju je zabarikadiral v stanovanje. ce bi lahko kosilo spravile samo na en kroznik (bemti pa solata!) bi ga 100% pojedle v postelji. in, ker je pac bila nedelja, sma poleg partije saha pogledale se par filmov. tri, ce smo natancni. izbor je bil tokrat na bolj domisljijski strani najinega okusa: od svetlikajocih se vampirjev, do angleskih volkodlakov, in za polnocni konec se grski bogovi in mitoloska bitja.
the twilight saga: eclipse edini, meni vsecn vampir, je brad v interview with the vampire. tale novodobna varianta, ko se vampirji lahko mirne volje sprehajajo po soncu in kjer je edina posledica to, da se svetlikajo (kaj se je zgodilo s kricanjem in upepelitvijo?!), ta mi ne potegne prevec. in kljub temu, da se mi res dopade en komad od glavnega igralca (ja, tudi pevec je v prostem casu. kdo bi si mislu?), pa mi gre njegovo sledenje steven seagal igralske sole na jetra. dve uri filma pa samo en izraz? in se ta je totalno trpeci a la enrique iglesias v cisto vsakem svojem videu? sedi, pet. od dolgcasa sicer nisem umrla, sem pa zato prebrala vse twite za tri dni nazaj.
the wolfman igralska zasedba je obljubljala veliko vec, kot je film na koncu dostavil. anthony hopkins v vlogi oceta, benicio del toro kot nek znani gledaliski igralec, ki se po izginotju in umoru brata le vrne v rodno vas in poskusa ugotovit, kaj se je zgodilo. tri polne lune so sle v filmu hitro mimo, se hitreje kot je potreboval stoletni dvorec iz kamna, da zgori do tal. aja, in ja, bo se drugi del. kot vsi drugi filmi o volkodlakih se tudi ta, kljub temu, da so vsi glavni akterji ze zdavnaj raztrgani na vsaj stiri dele, zakljuci z zavijanjem nekoga ali necesa v polno luno. (vec o zgodbi)
the clash of the titans trailer za ta film smo vidli ze zelo dolgo nazaj, in smo se celo nekaj menli, da bi ga sli gledat v kino, ampak do tega nikoli ni prislo. na zalost, ker tale film pogledat na 15,4″ zaslonu je bolj svoh izkusnja. liam neeson in ralph fiennes filmu nista dodala veliko, se manj sam worthington. ce se mene vprasa so glavno vlogo v tem filmu imeli posebni efekti, in teh je bilo kar nekaj. kar se pa zgodbe tice pa.. kaj pa vem. povedali nam niso nic novega, miti so miti z razlogom. vseeno pa cestitke, da jim je uspelo v uro in stirideset minut spravit maljardo mitoloskih bitij (djini, gromozanski skorpijoni, kraken, itd) in osebnosti (vsi glavni grski bogovi, meduza, andromeda, perzij, io, itd).
za naslednji filmski maraton se vrnemo k mojim koreninam; akcija, grozljivke in trilerji. tale domisljijski svet ni zame.
>ker se je blizalo finale se enega izmed mnogih nogometnih tekmovanj, in ker je le-to bilo prav v madridu, je bilo mozno po celem mestu cutiti utrip in napetost pred doticnim dnevom. po mestu so se ze zaceli zbirati zgodnji italijanski in nemski navijaci, po vseh parkih mesta (in teh je veliko) so bile organizirane manjse nogometne tekme lokalnih in regijskih nogometnih klubov, itd. dokaj blizu doma je tudi parque del retiro, ki je imel na mapi na sredini narisano eno velko modro elipso. in to je lahko pomenlo samo eno. jezero! voda! noge namakat! ce nama to ni uspelo prejsni dan z zidovi ograjeno reko, pa ni sment, da nama ne bi z jezerom! pri kriziscu postaje atocha do nabave poceni soncnih ocal, do museo nacional de antropologia, po paseo de la reina cristina do stopnic do calle del poeta esteban de villegas in mimo “a se ti tile bloki zdijo kot bloki za srednjo ali visjo klaso ljudi?” do enega izmed vzhodnih dostopov do parque del retiro.
ura je bila sele okoli poldneva a temperature ze dokaj visoke, zato sma se (seveda!) ustavle na osvezitvi. zame velko pivo, in za njo malo pivo s kokakolo. natakarjev izraz na obrazu je bil priceless, ko je skapiral, da je njen plan to skupaj zmesat. vseeno. ob placilu je imel tolko sladkih besed, da sem mu pustila celo napitnino. (kar iz principa nikoli ne delam.)
v parku se je dogajalo sto na uro. regionalno tekmovanje v nogometu za najmlajse in mladince, vse pospremljeno s komentatorji, puno folka na tribunah in vse predvajano na velikih zaslonih. profesionalno zastavljeno, ce se mene vprasa. malo bolj desno so bile predstavitve taksnih in drugacnih sportnih klubov mesta (na moje veselje sma ravno ujele predstavitev capoeire), tekmovanja v najvecjem stevilu zadetih golov (no, lukenj), malo naprej pa se velikanska gneca pred sotori interja in bayerna. namrec, iz sence so zbezali tudi par nogometasev teh dveh klubov, tako da je folk s svetlobno hitrostjo letel po avtografe. vseeno pa je najvecja guzva bila pred podijem z z-gpsom-opremeljenim-in-stevilnim-spremstvom-varnostnikov originalnim champions league pokalom, s katerim so se lahko najvecji obozevalci nogometa tudi slikali. in kot prave “lej s cem sma se slikali midve, vidva pe ne, nje nje nje nje nje!” kolegice sma se za pol ure v vrsto postavile tudi midve, fotko zvecer dale na fejsbruh in tag-ale fuzbal fanatika, ki sta nama ziher potiho j*bala vse po spisku.
po ogledu taksnih in drugacnih vrtnic sma se ustavile se pri palacio de cristal, na stopnicah do malega jezercka obcudovali predrznost in pogum labodov, zelv in rib, ter se odpravile naprej do monumento a alfonso XIII in, glede na google maps, neobstojecega jezera. t
am sma se pridruzile maljardi drugih spancev in turistov, ki so si od dalec ogledali jezero polno colnickov. namakanje nog sma zaradi prevelike guzve skenslale, je pa zato zelo pasalo malo zalegnat na eni izmed redkih se prostih travnatih zaplak.
pred odhodom domov sma se sprehodile po calle serrano, “tisti” bogati ulici madrida, ki je tocno takrat bila v prenovi, in se ustavile v sluzbi najine gostiteljice. vecer se je zakljucil s kuharsko uro delanja argentinskih tortilj, mocnimi gin toniki in 2 kg cesenj.
>Drugi Itak Džafest koncert Gossip bo že čez nekaj dni!
S polno hitrostjo se približuje 25. junij, dan, ko se bodo ljubljanske Križanke tresle ob zvokih odbitega ameriškega tria Gossip. Ženska rock ikona Beth Ditto bo s preostalima članoma skupine na povabilo Itaka Slovenijo obiskala prvič. Križanke bodo zanje ogrevali slovenski progresivni rokerji po imenu Adam. Adami so na sceni že od leta 2006, letos pa so izdali tudi svoj prvenec, Alfa, ki mu bo v kratkem sledila še različica albuma v angleščini. Skladbe na njem bodo kot nalašč za uverturo v vrhunec drugega dela glasbene trilogije Itak Džafest, medtem ko bo prve obiskovalce o v Križankah s prijetnimi melodijami sprejela DJ House Wife.
Dva dni pred vrhuncem drugega dela glasbene trilogije Itak Džafest, koncertom vrhunskega ameriškega tria Gossip, bo še zadnja predkoncertna zabava, ki jo Itak prireja skupaj z Nokio. Tokrat se geek karavana seli v Randevu. DJ REA bo glasbo vrtela v sredo, 23. junija, od 18. ure dalje. Na zabavi bodo Itak hostese omogočale preizkus vseh najnovejših Itak aplikacij in mobilnih telefonov Nokia. Obiskovalci bodo imeli tudi možnost, da si v igri Asphalt 4 pridirkajo brezplačno vstopnico za koncert Gossipov!
>prvi racunalnik, katerega sem dobila v roke, je bil ta uber fascinantni in se vedno fenomenalni zx spectrum. ce se zelo potrudim lahko se vedno obcutim tiste tipke. od vse tipkovnic, kar sem jih do danes imela pod prsti, je od spectruma bila edina, ki je imela tipke kot da bi bile narejene iz istega materiala kot radirka. ko nam je enkrat prevec zgrmel z mize na trda tla (kablov je bila mala maljarda), smo ga zamenjali s commodore 64. vec igric, boljsa grafika, igral se je do jutranjih ur. potem so prisli se 386, 486 in koncalo pri pentiumih.
se kdo sploh se spomni igric kot so arkanoid, jetpac, ms pacman, frogger, prehistorik (navodila za instalacijo igre na win7, s pomocjo dosboxa.. in ja, tudi v 2010 se vedno dela!), keen commander, doom, bomberman, gobblin, escape from monkey island ipd? kutije ftw! (arhiv iger za zx spectrum in commodore 64)
(btw, v kiberpipi imajo ta cetrtek od 19h naprej No-LAN Party – turnir v legendarnih PC igrah, “zabavo za ljubitelje starejših računalnišklih iger in za vse generacije, naveličane vseh sodobnih realističnih streljačin in Harryjev Potterjev.”)
edina stvar, o nakupu katere druzina ni niti razmisljala, so bile konzole. starejsa sestra nikoli ni imela prevelikega navdusenja nad racunalniki, mlajsa tudi ne, samo zame pa tudi ne bi kupovali. itaq so me bolj navdusevali graficni programi in internet, kot pa igrice. kar ne pomeni, da si nisem obcasno dolpotegnila kaksen nfs, wolfesteina ali bia. pri stresu najbolj pasejo streljacine, in nemci so zelo dobra (in se veckrat uporabljena) zrtev.
se je pa zato zadnje dni moski del populacije, s katero se srecujem skoraj dnevno, totalno navdusil nad guitar hero. wii je torej poleg mario karta za vse nostalgije polne g33ke, ven spravil tudi igrico, kjer pol ure po zakljucku tutoriala vsi dobimo obcutek, kot da celo znamo igrat kitaro. kar ni res niti v paralelnem svetu, ampak tu se gre za majhne zmage. pet barvnih gumbkov namesto strun, podolgovat kos plastike namesto trzalice in skoraj 3x manjsa kitara od originala. a vseeno, navdusenje je tu. lenny kravitz in bullet for my valentine odmevajo do prvega kikirikanja, skoraj s(m)o ze prerasli stopnjo medium in glede na trenutne pogovore bodo pri bajti kmalu se bobni in mikrofon.
o nogometu se zadnje dni veliko govori. oziroma, o nogometu se govori ze odkar je slovenija premagala rusijo in se kvalificirala za svetovno prvenstvo. (urnik tekem) in kljub temu, da sem na fejsbuku kliknila na gumb “like” na strani nogomet za punce, moram priznati, da nikoli nisem bila prevelika navdusenka nad tem sportom. recimo, da se mi zdi (ne vem tocno po kateri logiki) bolj smotrno gledat 10 do 12 tipov/zensk, ki poskusajo spravit zogo v kos (kosarka) ali v gol (rokomet). mislim, da zato, ker je igra bolj dinamicna, vec se dogaja. pri nogometu pa 20 (+ dva golmana) laufa gor in dol po skoraj ~105m dolgem in ~70m sirokem igriscu (v bistvu se niti ne morejo zmenit za uradno dolzino in sirino igrisca, tolko o resnosti tega sporta, a ne?), vsakih par minut se dotaknejo zoge in v vseh 90 minutah igre najveckrat do gola sploh ne pride.
a vseeno. slovenija je drugic na svetovnem prvenstvu, hrvaska nas gleda s kavcev v dnevni sobi (dajmo bit mal tecni in-your-face patrioti), v juznoafriski republiki imajo zimo tako da so temperature pod 20°C, igralci severne koreje dobro skrivajo strah pred delovnim taborom aka motivacijo za zmago, in svica je pred parimi urami premagala enega izmed favoritov, spanijo.
v petek ima slovenija drugo igro, tokrat so nasi nasprotniki americani. za te mi pravijo, da imamo bolj slabe sanse, nekje okoli 30:70. ne prevec dobra napoved, ampak glede na to, da so remizirali z anglezi (okej okej, po napaki britanskega golmana, ali ipaq), potem izgleda ze je nekaj na tem. sploh zato, ker so kot drzava, kjer se gre vse za BIGGER BETTER BOLDER, v kar nogomet ne spada sploh!, totalni outsiderji. ce nogometu sledi 5% njihove populacije, potem je to extremno optimisticna stevilka. ampak, imajo pa nekaj, kar slovenija se nima cist tocno poslihtano: patriotski duh. to mislenje, da njim bo pa uspelo, ce le dovolj dobro verjamejo v to. (pred tekmo malo pomolit ne skodi.) k sirjenju tega duha so se spravli tudi virtualno: po twitterju se siri ti. #hatesloveniaweek, aka kako slovenijo prikazat v najslabsi mozni luci v 140 znakih ali manj. seveda so iznajdljivi americani zaceli z naso obalo in jo primerjali s svojo. nas odgovor je vseboval besedo “oil”, ostalo si lahko zamislite tudi sami. sploh pa, mislim, da je nase delo z #hateamericaweek VELIKO lazje.
vreme za konec tedna sicer bolj slabo kaze (temperature malo cez dvajset, s krajevnimi plohami), tako da ne vem, ce si bomo tekmo lahko spet ogledali na prostem. prvo tekmo, prejsno nedeljo, smo namrec gledali z desne strani gospodarskega razstavisca. bilo nas je kar nekaj (100?), vzdusje je bilo prvi polcas dokaj turobno (tekma je bila dolgocasna, priznajte!), hvala bogu za “lej lej lej, kak se ta zoga odbija!” trenutek alzirskega golmana. prizorisce se je za preostalih par minut, v skladu z zvoki s tribun stadiona (vuvuzele ftw!), spremenilo v cebelnjak, vsi smo bili na trnih in ko je bilo konec tudi sodniskega podaljska smo… sli domov. AMPAK! domov smo sli dobre volje in napumpani z mislijo, da bomo zmagali tudi naslednjo tekmo. (hope springs eternal.)
>moja soba je dokaj mala. vsaj v primerjavi s sobo v prejsnem stanovanju. recimo, da imam sedaj eno tretjino. manjsa soba = manjsa najemnina + veliko blizje centru. prejsna soba je tudi imela balkon in, ker smo bili v spodnjem stanovanju hise, je bil ta balkon direktno povezan z manjso zaplako trave. sicer je bila hisa tocno ob cesti, ampak je bila ograja dovolj visoka, da se ni vidlo v hiso in da ni motil hrup prometa. (katerega sicer ni bilo veliko, ampak veliko vec kot bi pricakovala na neki ulici med bezigrajskimi hiskami.) trenutno sem v drugem nadstropju 3-sobnega stanovanja. v sobi imam samo eno malo od standarda vecje okno. sicer imamo 1x3m balkon, ampak je dostop skozi cimrovo sobo.
in prejsni dan, ko sem sla obesat perilo, sem imela *lightbulb moment*.
cimer je namrec hrvat. no, famija je iz hrvaske, on je bil tam rojen, ampak celo zivlenje zivi v sloveniji in tudi uporablja samo slovenski potni list. torej. ce se uresnicijo najslabse mozne napovedi vseh, ki so bili proti arbitraznem sporazumu, potem je moj cimer hrvaska, jst sem slovenija in balkon so mednarodne vode.
>najina gostiteljica me je izgleda vzela popolnoma resno, ko sem ji prejsno noc, po parih kozarcih piva, rekla, da z veseljem z njo na sprehod peljem sosedinga psa, ki nujno potrebuje razgibavanje. soseda ga je namrec navadila na tisto “ko jem jaz bos tudi ti dobil nekaj”, in sedaj je pes veliko predebel. sicer je pes res mesanec med nemskim ovcarjem in necim extremno velikim, ampak glede na to, da ne more do prvega nadstropja brez da “spusti duso”, je jasno, da je tudi predebel.
kljub redni sluzbi v upscale trgovini z oblacili C parkrat na teden sprehodi se dva psa, oba mesanca; budi, malo predebeli totalno asocialni in na trenutke ljubosumni pes, in bimba, naspidirana psica, ki ne pozna niti ene komande. ceprav je sedaj ta hobi prerasel v manjsi vir dohodka, pa je C s tem zacela kot usluga kolegici.
in tako sma se po jutranji kavi, ter sveze narezanim prsutom za zajtrk, odpravile po ulicicah madrida do bliznjega parkeca, sproti pobrale se enga psa, skozi pogovor obdelale vse mozne teme in se nazaj grede ustavile v eni izmed mnogih trgovin s tipicnimi argentinskimi produkti. v radiusu 1km sem nastela vsaj 10 taksnih trgovin, kar me prot koncu obiska sploh ni vec presentlo. v enem tednu madrida sem namrec spoznala vec argentincev kot spancev. mehiko izgleda ni vec obljubljena dezela za argentince. sem pa zato bila popolnoma sokirana nad stevilom “kitajskih” trgovin. oz. nad neobstojem le-teh. da, bile so trgovine, katere so imeli cez kitajci (okej, azijci, whatever), ampak to so bile navadne male trgovinice s prehrambenimi izdelki. tiste trgovine, katere poznam pod imenom “chinese store”, pa nisem videla niti ene! kam torej gredo spanci po japonke, mobitel polnilce, jakne in 5l sampona za 2€?!
na poti v sluzbo naju je C pospremila do skoraj glavnega trga mesta madrid, plaza mayor. (metro postajo sol sma v naslednjih parih dnevih spoznale do zadnjega koticka.) ulice so bile polne turistov, zato smo se dokaj hitro odpravile do enega najboljsih prigrizkov, kar jih lahko za 1.5€ ponudi madrid: croquetes. (nehaj se slinit, hehe.) ja, izgledajo tocno tako kot nasi krompirjevi kroketi, ampak ti so polni besamela s prsutom, polenovko, sirom ali morskih sadezev. ko jih pospremimo se s kozarcem finega rdecega vina, potem vemo, da smo si privoscili prigrizek direkt za kralja.
in kralj je res le par ulic in trgov stran. ker je na plaza mayor tudi kompleks zgradb trgovskega centra el corte ingles sma se na poti do jardines del palacio real ustavile se v parih trgovincah, kjer sma koncno prisle do, meni tako priljubljenih, ipanema japonk. barvna izbira je sicer bila bolj boga, tudi stevilke se nikakor niso klapale (od kdaj imam nogo stevilko 42?!), a hoja v njih je se vedno tocno tako udobna kot se je spomnim. (ja, o japonkah govorim.)
pred obiskom kraljevskega parka sma se ustavile na pivu in eni najboljsih sangrij, kar sma jih spile. sicer je bila tudi ena drazjih (malo vec kot 6€), ampak se je splacalo. restavracije in kafici pred kraljevo palaco so namrec bili filter za vse tiste nemogoce in totalno nadlezne ameriske turiste, ki so s svojimi velikimi fotoaparati, belimi nogavicami in veliko preglasno govorico kazili drugace dokaj simpaticno mesto.
temperature so bile krepko cez 30°C, sence bolj malo (kraljevi park je bil zaprt za obiskovalce), in ker sta na mapi do reke manzanares bila le 2cm nama je preostalo samo se namocit noge v vodo in relaxacija do konca. na zalost imajo spanci malo cudn odnos do reke, ker ne samo, da so ob reki potekala gradbena dela in je bil dostop do reke popolnoma zaprt, tudi po koncu teh del bo mozno reko gledat le izza ograje 10m stran. bedarija.
najina naloga tistega dne je bila nakup kart za “azijsko madono”, sa ding ding. opraviceno lahko recem, da je C najvecja obozevalka te kitajske folk pevke, ki za svoje pesmi uporablja sanskrit, mandarinscino in nek svoj izmisljen jezik. ker so karte prodajali v gledaliscu joy esclava sma se napotile nazaj na puerta del sol (z manjsim postankom na estación principe pio, kjer sma si privoscile kepico najtaboljsejsega sladoleda ever, haagen dazs), a tako kot par ur poprej je zadeva se vedno bila zaprta. (kar je bilo dobro, ker sma ob poslusanju parih komadov ugotovile, da naju sploh ne vlece na ta koncert.)
zvecer so naju zvabli do casa da america, kjer je bil cas za koncert v sklopu 4-dnevnega dobrodelnega festivala “viva la canción” za zrtve potresov na haiti in v cile ter poplav v rio de janeiro. prvi dan so bili na vrsti nixon (spanija), mélissa laveaux (haiti), mariá gadú (brazilija) in pilar diaz (cile/zda). nixona sma na zalost zamudile, mélissa je s svojo prezenco prizgala ogenj pod nogami cisto vseh v dokaj majhni dvorani (kar ne pomeni, da smo plesali, se je le slo za kantavtorstvo), pilar pa je bila ena najbolj bizarnih tock evaah! (opisali so jih kot “ena bogata punca, kateri da ocka vse, kar si zazeli, ampak petje se je potrebno naucit, tega ne mores kupit”). glavna tocka je bila mariá, ki ima v braziliji kljub mladosti dokaj dolgi staz in ker je spanija polna brazilcev je bil “uradni jezik” tega dneva brazilscina. obozevalka v vrsti pred nami je sicer tale stardom peljala malo predalec (na trenutke se mi je zdelo, da bi najraje sla na oder in jo pojedla), a ji je nasa predraga C dokaj dobro parirala (na poti domov so vsi na busu poslusali njen “maariiiiiiiaaaaaaaa!!!!”). slednja je po koncertu dobila tudi fotko z mario, katero ima trenutno ziher nalepljeno nekje ob postelji. ah, otroc. (da komad “laranja” na repeat.)
