scribble scrabble

>mentally retracing every time we've said goodbye.

>one mississippi
from the corner of my eye
i see you smiling at me

two mississippi
i pause, want to turn around
but keep walking instead

three mississippi
thoughts flash thru my mind
trying to find an excuse to go back

four mississippi
i dial your number
need to hear your voice

five mississipi
its five seconds past heartbreak
and it was amazing.

Standard
hola madrid

>¡hola, madrid! (prvi del)

>ISKANJE SOBOTNE PRILOGE IN NAJDRAZJI TOAST NA SVETU!
po skoraj enomesecnem odstevanju, panicnem branju zadnjih novic o odpovedanih letov v spanijo zaradi vulkanskega prahu in pakiranjem stvari v zadnjih urah pred odhodom, sma se zjutraj koncno le odpravli v avto in pravac benetke – marco polo. no, najprej smo se ustavili v merkator centru, kajti brez jutranje kave ni nihce bil sposoben iti kamorkoli. vseeno je kava meni pomagala le pri drzanju odprte oci, v kiosku sem namrec kljub shotu espressota iskala sobotno delo. bila je sreda.

voznja do benetk je bila brez posebnosti, online check-in ftw, z najino italijanscino si ne bi mogle kupiti niti vode (2 ojra za pol litra? fcuk me.), cakanje na boarding je slo na udobnih stolih hitro mimo (direkt za v sleepingonairports.com), na avijonu je bilo prostora se in se (na pol prazno), stevardi nezainteresirani iiiiiiiiin… odklop do madrida.

na letaliscu v madridu me je presenetlo to, da se prtljaga pobere CISTO na koncu. navajena sem namrec na parkilometrske sprehode od prtljage do vrat za izhod. kljub dejstvu, da je letalisce barajas najvecje mednarodno letalisce v spaniji in da je po prometu na enajstem mestu na svetu, je bilo letalisca dokaj hitro konec. guzve ni bilo, oznake so tam, kjer jih pricakujes, in metro postaja je v spodnji etazi. da je za prevoz do centra potrebna posebna letaliska taksa sma izvedele sele na metroju, ker je le-ta drugace ze bila vsteta v ceno karte. kdo bi vedu. mogoce zato, ker smo pristali na 1,238,000,000€ vrednem terminalu, T4?


do metro postaje atocha ni bilo dalec, na jetra so nama edino sle vse stopnice pri presedanju z ene linije na drugo. (cisto na zadnji dan sma se celo poigravale z idejo dvigala.) kar me je pri metroju madrida zmotlo je to, da imajo vagoni namesto mape aktualne linije, po stenah polepljene mape celotnega metroja. kar pomeni, da se je potrebno totalno zavedat linije, drugace se izgubis. (in naj vam povem, po preplesani noci in s popolnoma “pr’bito” zeno v rokah, to niti ni najlazja stvar pred spancem.)

po se enem sklopu stopnic se koncno le spravima na plano in pricaka naju fenomenalni pogled na plaza de emperador carlos V. pred nama extremno VELIKA stavba (v renovaciji po teroristicnih napadih iz leta 2004) zelezniske in avtobusne postaje atocha renfe, levo vhod v nek hotel, spredaj muzej reina sofia in desno pivnica cervecaria 100 montaditos. sicer sma zadnje dve ure res prezivele sede, ampak s pivom v roki in soncem direkt v celo je veliko vecji filing. (menija lokala nama ni uspelo razumet, ker je bilo tolko opcij in kombinacij, da sma raje ostale na velikih pivih in 7up.)


ker so se pri stricu google s svojim hi-tech opremljenim avtomobilom vozili tudi po madridu, je bilo dokaj preprosto najti vhod v zgradbo stevilka 36. bila je tocno tam, kjer je google prikazal, da bo: zraven trgovine z napisom mariluz. vratar esteban nama je, po prvotnem sumljivem pregledu, le dal kljuce stanovanja in napotil do stanovanja stevilka 4 v cetrtem nadstropju. 65 stopnic visje sem se spomnila zakaj vedno potujem z nahrbtnikom.

par ur kasneje, po zakljucenem delavniku, je prisla tudi C in da zakljucimo dan na visoki noti sma se ji pridruzile na pijaci in vecerji. a spanci ne bi bili spanci (no, saj je tudi vecina teh bila argentincev, ce smo cisto iskreni), ce si ne bi okoli polnoci raje privoscili tapas (=prigrizkov). ceprav bi obe z #mabebi z veseljem planile po kaksnem dunajcu in restanem krompirju (ko smirgla uro), so ob taksni uri v izbranem lokali na voljo imeli le se solate in toaste.
in jebemti, kako so bili ti toasti dragi! 63€ za 3 toaste, eno solato in 4 al 5 2dcl kozarcev piva. se vedno ugotavljamo kaj tocno je vsebovalo zlato, ker drugace nimava pojma zakaj je bila tako drago.


nazaj grede se hiter sprehod po cetrti (ceprav nama na koncu ni bilo jasno sploh, kje smo hodle) in pravac postelja. drugi dan je bil namenjen sprehajanju veliko prevelikega psa z imenom budi, in odkrivanju madrida.

Standard
scribble scrabble

>it happened.

>it happened so
quickly. like running a
stoplight in rush hour.
(please, dont slow down.)

it happened so
slowly. like closing of
your eyes.
(right before you fall asleep.)

it happened so
boldly. like my ring
you demand with a smile.
(i give it to you gladly.)

i think i fell in love with you
today. just like i did
yesterday.
(and tomorrow ill do it again.)

Standard
everyday yapyap

>oce nas, daj nam danes nas vsakdanji kruh… eeerm.. toast.

>ko se koncno le prepricam, da je ura cajt in da se je potrebno pobrat iz postelje, takrat je plan akcije sledeci: kopalnica, kuhinja, dat vodo gor za kavo in dva toasta v toaster. to je preraslo iz rutine v nekaj se veliko bolj automaticnega. (prepricana sem, da obstaja kaksna lestvica navad, in tale moja je tako hardcore, da je na lestvici sploh ni vec.)
boljse zame (in posledicno za vas), da nic ne pride vmes in zmoti to proceduro. heads have rolled.

mojo obsesijo s kavo poznajo ze vsi, pac jo potrebujem za normalno delovanje. tu sploh ni dvoma. ce pa nekdo prezivi malo vec kot par jutr z mano, pa jim je takoj jasno tudi, da v kompletu s kavo pride se toast.
ce vem, da v kuhinji ni toasta, me zagrabi manjsi napad panike. ne zezam sploh. toast lahko jem 100x na dan, ni problema. tudi ce ne pojem cisto nic druga taisti dan. in ko recem “toast” mislim tisto rezino kvadratnega kruha, kjer je namaz cisto sekundarnega pomena. ce je je, ce ne pa se tud ne bom sekirala. torej, ne govorim sploh o tistih 20cm visokih snedvicih, ki imajo med dvema extra tankima rezinama kruha pol kg salame, majoneze, solate, sira in je po vsej verjetnosti se deep fried speceno.

moje navdusenje nad toastom pa ima izgleda kar veliko ljudi, saj obstaja tudi muzej toasterjev. ker vsi vemo, da je koncni rezultat popolnoma odvisen od masine, ki je zadolzena za kremacijo sveze rezine kruha. in med brskanjem po arhivih so me naucili, da obstajata (vsaj) dve vrsti toasterjev. imamo tiste, kjer a) je maljarda nastavitev, nad nobeno nismo cisto navduseni, in na koncu nam toast se katapultirajo 5m v zrak (za nekatere bi potrebovali orozni list, ker so res nevarni), in b) ki izgledajo kot pokonci postavljen walkman. ti zadnji se mi bolj dopadejo, ker je mehanizem popolnoma manualen. obstaja namrec samo ena nastavitev, ON ali OFF. tudi cas si izmerimo sami: ko imamo obcutek, da je ze dovolj opeceno, preprosto “odpremo” toaster. simpl kot pasulj.

in ker je potrebno vsako preprosto stvar dodatno zakomplicirat, ker lahko cisto vse izpopolnimo do namisljene perfekcije, je tu seznam 10 toasterjev iz prihodnosti. izgleda je trenutno najbolj popularna stvar zapeka osebnih sporocil in najrazlicnejsih dizajnov na rezino. juhu?
osebno se mi najbolj dopade glide. toast gre noter na eni strani, med pecenjem se premika in opeceni del rezine se prikaze na drugi strani. tako lahko istocasno vidite oba “stanja”. edini minus je, da se lahko naenkrat pece samo ena rezina.

Standard
dogaja dogaja

>Florence & The machine (26. maja @ Kino Šiška, Lj)

>V Kinu Šiška bo prvi koncert iz glasbene trilogije Džafest: 26. maja bodo nastopili Florence & The Machine. Ta britanska glasbena senzacija je v svoji kratki karieri prodala tri četrt milijona albumov ter s svojim prvencem osvojila prva mesta glasbenih lestvic, glasbeno nagrado Brit in srca številnih oboževalcev po celem svetu.

Florence & The Machine sestavljajo rdečelasa pevka Florence Welch in njena spremljevalna bend mašina: Isabelle »The Machine« na klaviaturah, kitarist Robert Ackroyd, bobnar Chris Hayden in harfist Tom Monger. Igrajo unikaten plesni miks, sestavljen iz popa, rocka, soula in včasih tudi hip-hopa.

Glavni drive benda Florence Welch gre s svojo nekoliko temačnejšo, prodornejšo in odločnejšo barvo glasu dlje od sodobnega popa – kot sama rada poudari, so njene pesmi »zgodbe s posledicami in čudnimi moralnimi problematikami«. Vse to se na polno odraža tudi na lani izdanem prvencu Lungs, ki ga bomo v živo skupaj peli v Šiški. Itak!

Standard
fact 'o day

>dejstvo dneva: moj sredinec je veliko prevec trigger-happy za mojo misko!

>nacinov za odpiranje novih tabov je ze itaq polno (scroll kolescek, right-click, crtl + klik, posebne nastavitve v browserju, itd), tale miska pa ima gumbek posebej za to. v programski opremi si lahko za vsak instaliran program posebej nastavimo funkcijo tega gumbka, ampak tako zelo se se vedno nisem poglobila v nastavitve. (ja, vem, da imam misko ze skoraj eno leto, tisina.) najveckrat ga torej uporabim v brskalniku.

in danes sem ugotovila, da je kombinacija tega gumbka in mojga sredinca dokaj smesna zadeva.
tab mi namrec uspe odpret IN ZAPRET se preden si stvar sploh ogledam.

Standard
everyday yapyap

>ko bi ti mala crna skatlica morala olajsat zivljenje, pa ti ga ne. sploh.

>malo pred odhodom do meckatorja siska je @opica rekla, da se njen router obnasa kot switch. sicer se mi je nad glavo zasvetla zarnica, ampak le za par nanosekund, tako da je bil najmanjsi problem jo ignorirat.
mogoce ne bi bla smela.

enkrat aprila sem namrec nabavla router. cisco nekaj nekaj, za malo manj kot 40ojrof. moja edina zahteva tega routerja je bila, da sem lahko na internetu tudi, ce nesem komp v kuhinjo. kot pri vecini drugih stanovanj (po mojih izkusnjah) je tudi pri nas v kuhinji najdlje in najboljsa svetloba. v stanovanju smo trije in vsi smo na internet povezani prek kabla. kabel konstantno okol nosit je bedasto. parkrat se je tudi ze zgodilo, da je prisla k meni #mabebi in potrebovala internet. smo izklopli pri meni, vtaknal kabel v njen komp, ko je ona opravla svoje smo vajo ponovil v obratnem vrstnem redu. ni sicer zelo zamudna stvar, je pa nadlezna. torej, se en razlog za nabavo routerja.

instalacija je sla skoz brez problemov, nastimal smo fenomenalno ime mreze (virusgratis) in se boljse geslo (ker je pac cimer reku, da ga mormo imet, ker.. ne bom nikol vedla zakaj. itak imamo flatrate, zakaj te briga, ce kdo uporablja nas net? anyway.). prvi dan dela super, pocutimo se 5kg lazji, v kuhinji se s cimrom parkrat srecama s kompoma..

..in potem pride cimra.

“ana. zakaj jaz nimam interneta?”

problem je bil sledeci: cimer kar naenkrat ni vec imel neta preko kabla. ce je bil vklopljen router mu je delalo fenomenalno. ce je bil vklopljen router cimri ni delal internet. ne prek kabla in ne prek routerja. meni je net delal v obeh primerih. (I WIN!)
po parih dnevih konstantnega tezenja za izklop in vklop routerja je meni prekipelo (nekdo lahko ima zelo tecen glas in se bolj tecen izraz na obrazu), tako da sem ga vceraj nesla nazaj.

denarja pri comshop ne vracajo, zato sem vzela 10 metrov kabla. boga 2 ojra drazji kot 5 metrov kabla, kje je tu logika? se vedno je manjkalo robe za 20 ojrof, tako da je prodajalec noter vrgel se neke logitechove zvocnike (niso slabi) in paket cdjev. sicer bi raje imela dvdje ampak se mi ni dalo se enkrat skozi proces storniranja racuna.

upam, da bodo sosedje kmalu spet vklopli internet (sedej wireless ftw!), ker mi je mal cudno se premikat samo v radiusu desetih metrov.

Standard