>po dolgem casu sem se spet spravila malo v moj najbolj priljubljeni kafic. sicer nisem nameravala it se par dni (deadline-i zmesajo bioritem), ampak po fejsbuku se je razpasla novica, ki smo jo nekako pricakovali ze dober mesec.
ja, kafeterijo lan res zapirajo. trenutni lastnici se izgleda ne da vec (uradnega razloga ne poznam, ampak tale kafic ima ze slabih 8 let in sklepam, da ima dovolj), prevzel jo bo nov lastnik. kdo od natakarjev bo ostal tudi ne vem, ampak moj najljubsi je ponudbo odklonil.

me zanima do kaksnih sprememb bo prislo. kafic je sicer zelo vredu, ampak vse se da izboljsati. npr. tiste bele vrtne stole bi bilo potrebno zamenjati ali vsaj obnoviti. ja, odkrusena bela barva najveckrat izgleda kjut, ampak vecina jih razpada. tista tavelka tabla, kjer naj bi imeli seznam pijac, sameva na steni pred vhodnimi vrati. mislim, da jo ponoci pospravijo, tako da mi res ni jasno zakaj jo prazno dajo zjutraj nazaj ven. zalogo pijace bi tudi lahko imeli porihtano, ker se je ze veliko preveckrat zgodilo, da so sicer ponujali sveze stisnjen sok, a so ze opoldne na razpolago imeli le se grenivko in korenje. prav tako ne bi skodovalo, ce bi si nabavli par martini kozarcev.

in zakaj se vedno rinem tja, ce imam tolko pripomb? zato ker, kljub temu, da je kafic bolj pajlz kakor kafic, mi je tam se vedno bilo fenomenalno.
od jegrov in kuhanega vina pozno v noc.. do zacudenja, ko nam je blentava natakarca prinesla belo kavo namesto kratke brez mleka.. do prijaznega opozorila naj se raje vsedemo za drugo mizo, ker so zelo velike sanse, da nam v salco pade kostanj.. do ogleda dvoboja stirih vrabcev za veliko prevelki kos roba pice.. do vecera, ki se ga sploh ne spomnim, ampak pravijo, da so se meni in njej drli “get a room!”.. do piva in cipsa pod sencnikom med jesenskim nalivom.. do meni tako ljubih pocasnih sobotnih dopoldnevov ob kavi, sobotni prilogi in njenem nasmehu ob resevanju sudokuja..

>vceraj je oseba, s katero prezivim (po mojih zelo podrobnih raziskavah) 75% mojega casa, s katero sem v hipoteticni zvezi ze pol leta, s katero komaj cakama na 17. maj 2010, ko se bo pred mojimi vrati pojavila samo v rdecem “trenckoutu” in skornjih, prisla zvecer k meni in skupaj sma si ogledale film “sirota“.
o filmu niti ne bi zgubljala besed, ker je bedast. okej, ja. parkrat sma obe cviknile, ampak ne zato, ker bi bil film grozljivka, in sploh ne zato, ker bi bil triler. ce bo kamera res rabla pol ure, da pride od enga konca hodnika do drugega, in ce vam istocasno vrtijo neko “temno” glasbo, potem boste vi tud cviknal, ko bo pred kamero skocla mala puncka z dolgimi crnimi lasmi, ubijalskim pogledom in mesarskim nozem v roki.

poanta posta:
glede na to, da sma se pogovarjali do 4h zjutraj, sma dale skozi res cisto vse mozne teme. se do (vseh) mojih pirsingov sma prisle, in izgleda sem tokrat jaz bila tista, ki se je razpricala.
enivej!
tema, ki nama je vzela najvec casa, je seveda bila ljubezen. bivse, trenutne, prihodnje, mimobezece, izgubljene, odstavljene, itd. v vseh teh urah pogovora sem skapirala, da (kar se te teme tice) v zivljenju obzalujem samo pet koncanih zvez (in tistih par metrov in pogojev extra, ki jih dobi vsaka naslednja, ce me res hoce spoznat). vse ostale so izgleda bile bolj kot ne prehajajoce nravi. so mi sicer pomenile veliko, ampak ne dovolj in resnicno dvomim, da sem zaradi katere ostala brez spanca.

(tole je napisano glede na kronolosko zaporedje zvez.)
1 – situacija se je z nama zelo cudno sfizila. ona ima svojo verzijo dogodkov, jaz mojo. najraje bi jo posedla nekam in jo direkt vprasala, kaj tocno se grema. ampak do tega nikoli ne bo prislo in s tem bom slej ali prej okej.
2 – odlocila se je za svojo punco in posledicno mene totalno skenslala iz svojega zivljenja. ceprav, ti dve sta se nasli in dvomim, da bosta kdaj sle narazen. to je dandanes redka zadeva tako da bom lepo utihnala in se ne pritozevala. ampak ko grem naslednjic na njeno stran sveta jo vseeno pobaram za tisto metino torto.
3 – zadela me je kot opeka skozi okno, se dandanes bi me lahko. iz sistema sem jo spravla samo s pomocjo dveh tednov prezivetih samo na red bullih. se vedno se zelo dobro kapirama, a na zalost zivi v tujini.
4 – automatsko jo poklicem z “bejb” in cisto vedno (preden mi zabica, da naj jo ze neham tako klicat, ker zaj pa res nisma vec skupaj) se nasmeji in me pogleda na “tisti” nacin. komaj cakam, da spet pride na obisk.
5 – #ona. eh.

Ti stvarno nemas
nikakve veze sa tim
sto vise nikom ne dam
da mi se tako priblizi