>
a ves oni papir, ki si mi ga tako sramezljivo pustila na mizi zram racunalnika? se vedno ga imam. zataknjen je za eno kartico na steni. zlozen, da ne vidim teksta. pa saj ni treba, da vidim, tocno vem kaj pise.
danes si bila v 4ki. itaq je vsem jasno, da si bila ti razlog, zakaj sem jaz sploh sla. za moj okus je tam prevec ljudi in posledicno veliko premalo zraka. seveda sem te opazla takoj, ko si stopla na mali floor. kaj cem, imas prezenco. in ja, iskala sem te po mnozici. nalasc sem te ignorirala in cakala, da prides ti k meni.
in si.
se nasmejala, drzala pogled, me zmedla, prisla blizje, se me dotaknila in mi rekla, da sem lepa. v tistem trenutku bi ti lahko povedala, da imas najlepse oci, da me tvoj pogled se vedno fascinira in da ti smiley totalno pase. “ti tudi,” se mi je zdela boljsa opcija. v naslednjih 2 urah si me se 3x vprasala kako sem, parkrat prijela rob majice, pogledala z “onim” pogledom.
zakaj me nisi raje prijela za roko, odpeljala na tisto nazgravzno stranisce, zaprla vrata za nama in me poljubila? obe sma si zelele, zakaj se potem tako upiras?
“ne it na portugalsko. ker vem, da bos tam z eno.”
in, mala, tudi ce sem, ja pa kaj pol?
“mah, po zelji.”
ne, ni po zelji. ce bi moje zelje imele kakrsnokoli tezo na situacijo, potem bi ti prisla z mano domov in me objela ponoci. tako pa bom sla jutri na stajersko, s familijo prezivela nedeljo in moj rojstni dan, spakirala stvari v nahrbtnik in se sprasvala zakaj u picku maternu ne gres zraven. v cetrtek se bom v milanu vsedla na letalo, v portu pograbla prvi vlak za lizbono, in se dobila z eno, ki bo prisla iz 45min oddaljenega mesta samo zato, da gre na kavo z mano. skupaj boma prezivele celi dan, in ko se bo vsedla na zadnji bus nazaj domov se bo sklonla k meni, me hotela poljubit. vem to. roko dam v ogenj.
in jaz se bom umaknila.
zato, ker sem budala.
