>

>festival vesolje veselja
v petek, 4. septembra 2009, bo od 14. ure dalje na emoniki potekal brezplacni glasbeni festival, kakrsnega sredisce ljubljane se ni videlo.

o danasnjem koncertu se je razpisalo ze par folka, jaz sem najverjetneje ena izmed zadnjih. save the best for last? okej, roko na srce. vemo, da je bolj save the lazy for last. ampak, gremo lepo po vrsti.

vceraj smo se nemogocih 10 ur po polnoci spravli na streho telekoma po akreditacije. (ja, zakaj ze na streho telekoma? zato, da smo vidli tisto ze vecletno luknjo pred bavarcem? ali da smo si ogledal prizorisce, ki je na gradbiscu emonike? ali zato, da smo bili, kakor je rekla povezovalka tistih 25 minut programa, “blizje vesolju”? sam… a nismo ZE v vesolju? ali sem jaz tu kaj narobe razumela pri fiziki v srednji soli?)
najprej so nam vsaj 15min razlagali o siolovih paketih (so le organizatorji eventa), kar je vecinoma naletelo na gluha usesa. roko dam v ogenj, da imamo ze vsi narihtan nek internet paket, in samo zato, ker so nam v goodie bag dali se liziko in zvezek, dvomim, da bomo kar menjali. lahko pa zadanete izlet v los angeles, tako da navali narode! ampak, zapomnite si tole cvetko iz ust siolovega PRovca: “porodni krci lahko bolijo.” you have been warned.

predstavili so se nam tudi voditelje danasnjega programa. trije bodo (klemen slakonja, peter poles in ota ros) , en bo bolj smesn kot drug/-a. ostalih par minut pa smo gledali predajo velkega tv aparata nasemu predragemu primozu kozmusu, ki raje gleda filme kakor preucuje svoje nastope. remember, you heard it here first.

ampak, vso tugo tiskovne sta na koncu popravila dokaj dobra kava in losos. za zajtrk, ha! take that, bitches! aja, moram pa priznat, da je bil “voznik” nasga dvigala dokaj zanimiv decko. janez, faca si. tistih 14 sekund s tabo bi veckrat ponovila.

(me zanima, ce bo vreme zdrzalo do danes zvecer, ko se bo zacel folk ornk nabirat. od takrat, ko sem zacela tole pisat, je ze dvakrat zacelo in nehalo dezevati.)

jumbo plakate ste videli ze povsod po ljubljani, tako da vam je seznam nastopajocih (kratek info o njih) kao jasn, ali ipaq:
14:00 – 14:40 glam
15:00 – 15:45 fusion pop
16:05 – 16:45 zlatko
17:05 – 17:50 leeloojamais
18:10 – 18:50 maya
19:10 – 19:40 neisha
20:00 – 21:30 siddharta
22:00 – 23:30 joss stone

in ce ste v zadnjem tednu kaj sli iz stanovanja, potem tudi veste kje se bo vse to dogajalo. “Emonika se nahaja na vhodu v center Ljubljane iz smeri Bežigrad, nasproti poslovne stavbe Delo.” zakaj tocno pa ste mislili, da je tisti velki oder pri kolodvoru?! vse o prihodu na prizorisce in o zaporah cest si lahko preberete tulele.

se nekaj! ce vam na dogodek ne uspe priti, si ga lahko v zivo ogledate na uradni strani.

upajmo, da bomo imeli lepo vreme danes. se vidimo tam!

>GEORGE: Yeah. I think we really go something here.
JERRY: What do we got?
GEORGE: An idea.
JERRY: What idea?
GEORGE: An idea for the show.
JERRY: I still don’t know what the idea is.
GEORGE: It’s about nothing.
JERRY: Right.
GEORGE: Everybody’s doing something, we’ll do nothing.
JERRY: So, we go into NBC, we tell them we’ve got an idea for a show about nothing.
GEORGE: Exactly.
JERRY: They say, “What’s your show about?” I say, “Nothing.”
GEORGE: There you go.
(A moment passes)
JERRY: (Nodding) I think you may have something there.

pa imam se en datum v avgustu, 18.8.

>sej se sama ne ve, kaj bi. ce sploh bi. ko bi, takrat hoce 120%. ko noce, takrat se lahko jaz vrzem na trepalnice pa ji ne bi moglo biti bolj vseeno. takrat da telefon nekam stran, ga totalno zignorira, in se ji jebe za vse skupi. ko se “zbudi” ji je zal, ampak ne dovolj, da bi pograbla telefon in se opravicla. ceprav, to tud nekako verjamem. kolkrat se lahko zaderes “volk!” preden ti nehajo verjet?
in vsakic, ko gre stran s tistim “sicer mi ni tok vseen, ampak tega ti pa ne mislim pokazat, ker potem ne bi bila vec jaz v kontroli” nasmeskom, me porine se par metrov stran od sebe. zavestno.

rekli so mi, da naj jo posedem dol in ji se enkrat povem vse skupi. da naj ji dopovem, da tole ni definicija zveze. da je bolj definicija jebanje mene direkcijone u mozag.
ampak, da mi pomeni tolk velik, da mi je ze cudno, sem ji ze povedla. da mislim nanjo konstantno, tudi. v smer od koder najveckrat pride, tja proti onem mostu, raje ne gledam vec, ker bodo mislili, da imam kaj narobe z vratom. da pogresam njene ustnice na mojih asociira takoj na to, da se hocem dol dat. ko sploh ni res! samo u picku materno, tvoje ustnice pogresam na mojih! zakaj je to tako slabo?! … vse to sem ji povedala ze miljonkrat! v vseh mogocih jezikih! kaj se naj naredim?! z avijonom popeljem en velki znak po nebu?! sej sploh ne bo vidla. najveckrat gleda v tla. ali desno. ali levo. zelo redko direkt vame. zakaj ji je tako tezko drzat pogled? saj ne grizem.

in spet sem se prepoznala v eni od njenih pesmi. “hold on to yourself cus this is gonna hurt like hell.” (pesem se gre za ciiiiiist drugo stvar, ampak v tem je car taksnih besedil. dajo se aplicirat na vse mozne situacije.)

strah me je spustit jo. strah me je kar oditi. strah me je ne probat se enkrat. ali stokrat. ker nekje tam dalec noter vem, da je ona tega vredna.
strah me je res priznat si, da jo imam rada. ker potem bo tolko bolj bolelo, ko bo sla.

But I fear
I have nothing to give
I have so much to lose
Here in this lonely place
Tangled up in our embrace
Theres nothing Id like
Better than to fall
But I fear I have nothing to give

>–
Poslano z moje mobilne naprave