>prejsni dan mi je kolega povedal, da me je sanjal. sicer ni bilo prvic, ampak ponavadi se gre dokaj hitro “straight to business”… if y’know what i mean, hehe.
tokrat pa si je sanje popestril s se eno kolegico in ker sem se jaz prevec ukvarjala z njo (d0h), je hotel opozorit nase. presenetljivo, da je prisel samo do te ideje, da mi – polize nogo.

ja, vem. the fcuk?!

seveda me je zanimalo, kaj bi to lahko pomenilo, in ker ima stric google indexiranih maljardo strani o sanjah, sem se spravila na lov za razlago. na zalost veliko dlje kot “foot fetish sexy lesbians” nisem prisla. se je pa zato “moja” twitter skupnost ze parkrat izkazala za veliko bolj odzivno kot google, da se o bizarnosti njihove domisljije niti ne menimo, tako da sem probala sreco se z njimi.

rezultati so tocno taksni, kakrsne sem pricakovala. ce je to dobro ali slabo, pa se odlocite sami.

(screenshoti linkajo na statuse. ce kdo zeli, da odstranim screen, naj se javi.)

>sama nimam tvja ze uf-ne-vem-vec-kolko-let in ga sploh ne pogresam. tudi v tem stanovanju imamo prikljucek samo za internet.
okej, ja, vsake tolko si res zazelim imeti dostop do national geographic, discovery channel in podobnih, ampak to se zgodi tako redko, da ni omembe vredno. itak se vsi pritozujete, da na tvju ni nic pametnega. vsi imate po 100+ kanalov in ne najdete nic za pogledat. ampak, kot veliko drugih si je tudi nasa familija ubodla digitalno tv (ljudje z navadno kabelsko so postali manjsina), s tisto licno plasticno skatlo in se enim daljincem (ker prejsni trije se niso bili dovolj), in sedaj razpolagajo s priblizno 80 kanali. no, za 80 jih vem jaz, potem me je ze zacel bolet desni palec. in ko sem dala kanale skoz je pretekla ze vsaj ena minuta, tako da sem imela butasto idejo, da “mogoce pa so se v tem casu oddaje zamenjale v nekaj iberfenomenalnega?!”, in sem sla se enkrat vse skoz. okej, pac do 26. kanala ni bilo nic zanimivga, mogoce pa bo 53. le imel kaj?
jok brate.

sploh pa, zakaj sploh se imeti tv in se razburjat nad reklamami, ce pa je sedaj internet povezava tako hitra in poceni, da si lahko vecino oddaj, serij in filmov pogledamo kar preko neta? v mojem primeru: pogledamo kaj vrtijo v kinu, najdemo zadovoljivo kopijo na internetu, ga potegnemo dol in, ker nam zacetnih 15min sploh ne potegne, zbrisemo film z diska in zacnemo dol vlect drugega. ze tako ustaljena praksa, da moram vsakih par tednov zamenjat search query, ker sem prvih 100 zadetkov ze vidla. (no, vsaj 15min le-teh.)

torej, zakaj imamo vedno vecje tvje v dnevni sobi, spalnici in nekateri celo v kuhinji?
ker se nam dopade hrup iz ozadja, medtem ko delamo maljardo drugih stvari? za to smo vcasih imeli radio. se kdo sploh se spomne radia? ce je odgovor da, potem sklepam, da ste eni izmed onih nesrecnezev, ki se vedno nimajo mp3 predvajalnika v avtu.
ali mogoce zaradi tistih par minut/ur brezdelja, ko smo po osmih urah sluzbe koncno le doma? da lahko, po tistem, ko pospravimo kuhinjo (ker nam je zmanjkalo cistih zlic in kroznikov), ko damo prat cote (ker trikrat pa res ne moremo priti v sluzbo z isto majco, se posebej ne v teh dnevih, ko je vrocina pasja), in ko pospravimo ravno dovolj, da imamo na kavcu dovolj prostora za naso rit, v roko vzamemo daljinc in poskusamo iz desetin totalno bedastih kanalov najti nekaj, kar nas bo otopilo vsaj za nekaj casa. da nam ja ne bo potrebno razmisljat o problemih s sodelavci, o nemogocih projektih in o dejstvu, da se moramo cez par ur ze itak spet vstat, se napravit in za naslednjih osem ur dat na obraz nasmesek in upat, da nas sef ne poklice v pisarno in zacne pogovor z “vsi vemo, da so casi tezki”?

in ceprav je otopelost v taksnih situacijah vec kot dobrodosla, vseeno ne maram tvja. namrec, z vedno boljso resolucijo in vedno vec kanali pride asocialnost. mislim, da je to tisto, kar me najbolj moti pri tvju. da pobere se tiste zadnje atome pozornosti do drugih v blizini. nickolikokrat se je ze zgodilo, da se je celotna familija zbrala v dnevni sobi pred tvjem in naslednjo uro in pol (ce smo slucajno naleteli na gledljiv film) se je slisal samo hrup tvja, in obcasni “ej, daj coca-colo”. karkoli drugega je padlo na gluha usesa, oz. se je preslisalo.
vem, po celodnevnem ukvarjanju z drugimi je zelo lepo imeti nek cas, ki je samo za nas. individualnost je za vse primarnega pomena. ce ti ne bos poskrbel zase, kdo pa bo? ampak vedno veckrat ta individualnost preraste v anonimnost med stirimi stenami. e, vidis, tega pa ne razumem.
in roko dam v ogenj, da je tv glavni krivec.

>v zacetku meseca smo se koncno le spravli na ze zdavnaj splanirani piknicic h kolegu na turisticno kmetijo gonte. ta je na 800m nadmorske visine, s fenomenalnim pogledom na.. neke hribe.
kot pravi otrok betona in kao odrasla oseba, katere glavna zelja v zivljenju je ziveti v miljonskem mestu, kjer so vsi anonimni, potem je razumljivo, da nisem imela pojma, kam so me odpeljali.
koncna destinacija z velkim travnikom spredaj in popolnim pomanjkanjem prometnega hrusca, je bila vec kot dobrodosla. a z vsakim, na luknjastem makadamom, prevozenim metrom mi je postajalo bolj jasno, da to ni moja idealna lokacija. namrec, do “civilizacije” (kar se moje definicije tega pojma tice, seveda) je bilo 20min kaskaderske voznje po spostljivih naklonih, mimo vrzeli in prepadov, po ozki cesti polni kamenja. avto brez 4-wheel pogona? ja, idi raje pes. tako bos vsaj imel zagarantirano, da prides do vrha.

piknicic kot piknicic, nismo ravno nanovo iznajdli kolesa.
mal smo pekli, velik pojedl, mal tud spil, vmes odigral par partij balinckov (ce je zlatko tko reku!), vsake tolko debatiral kot branjevke na sejmu, na splosno pa se imeli super.
ponovili bomo zelo kmalu, do takrat pa se enkrat zahvala kmetiji gonte (ja, secho, tebi) za gostoljubje.

ce si zelite oddiha od vrveza ljubljane, cistega zraka in kratkega sprehoda do katarine ali grmade, potem lokacijo priporocam tudi vam!

>ne vem, kaj nama je bilo vceraj, ampak dez popoldan naju je zabarikadiral v stanovanje. ce bi lahko kosilo spravile samo na en kroznik (bemti pa solata!) bi ga 100% pojedle v postelji.
in, ker je pac bila nedelja, sma poleg partije saha pogledale se par filmov. tri, ce smo natancni. izbor je bil tokrat na bolj domisljijski strani najinega okusa: od svetlikajocih se vampirjev, do angleskih volkodlakov, in za polnocni konec se grski bogovi in mitoloska bitja.

the twilight saga: eclipse
edini, meni vsecn vampir, je brad v interview with the vampire. tale novodobna varianta, ko se vampirji lahko mirne volje sprehajajo po soncu in kjer je edina posledica to, da se svetlikajo (kaj se je zgodilo s kricanjem in upepelitvijo?!), ta mi ne potegne prevec. in kljub temu, da se mi res dopade en komad od glavnega igralca (ja, tudi pevec je v prostem casu. kdo bi si mislu?), pa mi gre njegovo sledenje steven seagal igralske sole na jetra. dve uri filma pa samo en izraz? in se ta je totalno trpeci a la enrique iglesias v cisto vsakem svojem videu? sedi, pet.
od dolgcasa sicer nisem umrla, sem pa zato prebrala vse twite za tri dni nazaj.

the wolfman
igralska zasedba je obljubljala veliko vec, kot je film na koncu dostavil. anthony hopkins v vlogi oceta, benicio del toro kot nek znani gledaliski igralec, ki se po izginotju in umoru brata le vrne v rodno vas in poskusa ugotovit, kaj se je zgodilo. tri polne lune so sle v filmu hitro mimo, se hitreje kot je potreboval stoletni dvorec iz kamna, da zgori do tal.
aja, in ja, bo se drugi del. kot vsi drugi filmi o volkodlakih se tudi ta, kljub temu, da so vsi glavni akterji ze zdavnaj raztrgani na vsaj stiri dele, zakljuci z zavijanjem nekoga ali necesa v polno luno. (vec o zgodbi)

the clash of the titans
trailer za ta film smo vidli ze zelo dolgo nazaj, in smo se celo nekaj menli, da bi ga sli gledat v kino, ampak do tega nikoli ni prislo. na zalost, ker tale film pogledat na 15,4″ zaslonu je bolj svoh izkusnja. liam neeson in ralph fiennes filmu nista dodala veliko, se manj sam worthington. ce se mene vprasa so glavno vlogo v tem filmu imeli posebni efekti, in teh je bilo kar nekaj.
kar se pa zgodbe tice pa.. kaj pa vem. povedali nam niso nic novega, miti so miti z razlogom. vseeno pa cestitke, da jim je uspelo v uro in stirideset minut spravit maljardo mitoloskih bitij (djini, gromozanski skorpijoni, kraken, itd) in osebnosti (vsi glavni grski bogovi, meduza, andromeda, perzij, io, itd).

za naslednji filmski maraton se vrnemo k mojim koreninam; akcija, grozljivke in trilerji. tale domisljijski svet ni zame.

>prvi racunalnik, katerega sem dobila v roke, je bil ta uber fascinantni in se vedno fenomenalni zx spectrum. ce se zelo potrudim lahko se vedno obcutim tiste tipke. od vse tipkovnic, kar sem jih do danes imela pod prsti, je od spectruma bila edina, ki je imela tipke kot da bi bile narejene iz istega materiala kot radirka.
ko nam je enkrat prevec zgrmel z mize na trda tla (kablov je bila mala maljarda), smo ga zamenjali s commodore 64. vec igric, boljsa grafika, igral se je do jutranjih ur. potem so prisli se 386, 486 in koncalo pri pentiumih.

se kdo sploh se spomni igric kot so arkanoid, jetpac, ms pacman, frogger, prehistorik (navodila za instalacijo igre na win7, s pomocjo dosboxa.. in ja, tudi v 2010 se vedno dela!), keen commander, doom, bomberman, gobblin, escape from monkey island ipd?
kutije ftw! (arhiv iger za zx spectrum in commodore 64)

(btw, v kiberpipi imajo ta cetrtek od 19h naprej No-LAN Party – turnir v legendarnih PC igrah, “zabavo za ljubitelje starejših računalnišklih iger in za vse generacije, naveličane vseh sodobnih realističnih streljačin in Harryjev Potterjev.”)

edina stvar, o nakupu katere druzina ni niti razmisljala, so bile konzole. starejsa sestra nikoli ni imela prevelikega navdusenja nad racunalniki, mlajsa tudi ne, samo zame pa tudi ne bi kupovali. itaq so me bolj navdusevali graficni programi in internet, kot pa igrice. kar ne pomeni, da si nisem obcasno dolpotegnila kaksen nfs, wolfesteina ali bia. pri stresu najbolj pasejo streljacine, in nemci so zelo dobra (in se veckrat uporabljena) zrtev.

se je pa zato zadnje dni moski del populacije, s katero se srecujem skoraj dnevno, totalno navdusil nad guitar hero. wii je torej poleg mario karta za vse nostalgije polne g33ke, ven spravil tudi igrico, kjer pol ure po zakljucku tutoriala vsi dobimo obcutek, kot da celo znamo igrat kitaro. kar ni res niti v paralelnem svetu, ampak tu se gre za majhne zmage. pet barvnih gumbkov namesto strun, podolgovat kos plastike namesto trzalice in skoraj 3x manjsa kitara od originala.
a vseeno, navdusenje je tu. lenny kravitz in bullet for my valentine odmevajo do prvega kikirikanja, skoraj s(m)o ze prerasli stopnjo medium in glede na trenutne pogovore bodo pri bajti kmalu se bobni in mikrofon.

boze mili.

>bzzzzZZZZZzzzzzzzz bzzzzzzZZZzzzzzzzz BZZZZZZZZ

o nogometu se zadnje dni veliko govori. oziroma, o nogometu se govori ze odkar je slovenija premagala rusijo in se kvalificirala za svetovno prvenstvo. (urnik tekem)
in kljub temu, da sem na fejsbuku kliknila na gumb “like” na strani nogomet za punce, moram priznati, da nikoli nisem bila prevelika navdusenka nad tem sportom. recimo, da se mi zdi (ne vem tocno po kateri logiki) bolj smotrno gledat 10 do 12 tipov/zensk, ki poskusajo spravit zogo v kos (kosarka) ali v gol (rokomet). mislim, da zato, ker je igra bolj dinamicna, vec se dogaja. pri nogometu pa 20 (+ dva golmana) laufa gor in dol po skoraj ~105m dolgem in ~70m sirokem igriscu (v bistvu se niti ne morejo zmenit za uradno dolzino in sirino igrisca, tolko o resnosti tega sporta, a ne?), vsakih par minut se dotaknejo zoge in v vseh 90 minutah igre najveckrat do gola sploh ne pride.

BzzzzzzzzzzzzzzzZZZZZZzzzzbbbbbbbbbbzzzzzzZZZZZZZZzzzzzzzzzZZZZZZZZZZZ

a vseeno.
slovenija je drugic na svetovnem prvenstvu, hrvaska nas gleda s kavcev v dnevni sobi (dajmo bit mal tecni in-your-face patrioti), v juznoafriski republiki imajo zimo tako da so temperature pod 20°C, igralci severne koreje dobro skrivajo strah pred delovnim taborom aka motivacijo za zmago, in svica je pred parimi urami premagala enega izmed favoritov, spanijo.

bzzzzzzzzzz. BZZZZZZZZZZZZZzzzzzzzzbbbbbbzzzzzzzbbbbbbbbZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZ

v petek ima slovenija drugo igro, tokrat so nasi nasprotniki americani. za te mi pravijo, da imamo bolj slabe sanse, nekje okoli 30:70. ne prevec dobra napoved, ampak glede na to, da so remizirali z anglezi (okej okej, po napaki britanskega golmana, ali ipaq), potem izgleda ze je nekaj na tem. sploh zato, ker so kot drzava, kjer se gre vse za BIGGER BETTER BOLDER, v kar nogomet ne spada sploh!, totalni outsiderji. ce nogometu sledi 5% njihove populacije, potem je to extremno optimisticna stevilka. ampak, imajo pa nekaj, kar slovenija se nima cist tocno poslihtano: patriotski duh. to mislenje, da njim bo pa uspelo, ce le dovolj dobro verjamejo v to. (pred tekmo malo pomolit ne skodi.) k sirjenju tega duha so se spravli tudi virtualno: po twitterju se siri ti. #hatesloveniaweek, aka kako slovenijo prikazat v najslabsi mozni luci v 140 znakih ali manj. seveda so iznajdljivi americani zaceli z naso obalo in jo primerjali s svojo. nas odgovor je vseboval besedo “oil”, ostalo si lahko zamislite tudi sami. sploh pa, mislim, da je nase delo z #hateamericaweek VELIKO lazje.

BbbbbbzzzzzzzzzzzzzbbbbbbbbzzzzzzzzZZZZZZzzzzzzzzzzzzzzzzzz

vreme za konec tedna sicer bolj slabo kaze (temperature malo cez dvajset, s krajevnimi plohami), tako da ne vem, ce si bomo tekmo lahko spet ogledali na prostem. prvo tekmo, prejsno nedeljo, smo namrec gledali z desne strani gospodarskega razstavisca. bilo nas je kar nekaj (100?), vzdusje je bilo prvi polcas dokaj turobno (tekma je bila dolgocasna, priznajte!), hvala bogu za “lej lej lej, kak se ta zoga odbija!” trenutek alzirskega golmana. prizorisce se je za preostalih par minut, v skladu z zvoki s tribun stadiona (vuvuzele ftw!), spremenilo v cebelnjak, vsi smo bili na trnih in ko je bilo konec tudi sodniskega podaljska smo… sli domov.
AMPAK! domov smo sli dobre volje in napumpani z mislijo, da bomo zmagali tudi naslednjo tekmo. (hope springs eternal.)

>moja soba je dokaj mala. vsaj v primerjavi s sobo v prejsnem stanovanju. recimo, da imam sedaj eno tretjino. manjsa soba = manjsa najemnina + veliko blizje centru.
prejsna soba je tudi imela balkon in, ker smo bili v spodnjem stanovanju hise, je bil ta balkon direktno povezan z manjso zaplako trave. sicer je bila hisa tocno ob cesti, ampak je bila ograja dovolj visoka, da se ni vidlo v hiso in da ni motil hrup prometa. (katerega sicer ni bilo veliko, ampak veliko vec kot bi pricakovala na neki ulici med bezigrajskimi hiskami.)
trenutno sem v drugem nadstropju 3-sobnega stanovanja. v sobi imam samo eno malo od standarda vecje okno. sicer imamo 1x3m balkon, ampak je dostop skozi cimrovo sobo.

in prejsni dan, ko sem sla obesat perilo, sem imela *lightbulb moment*.

cimer je namrec hrvat. no, famija je iz hrvaske, on je bil tam rojen, ampak celo zivlenje zivi v sloveniji in tudi uporablja samo slovenski potni list.
torej. ce se uresnicijo najslabse mozne napovedi vseh, ki so bili proti arbitraznem sporazumu, potem je moj cimer hrvaska, jst sem slovenija in balkon so mednarodne vode.

ha.

>ko se koncno le prepricam, da je ura cajt in da se je potrebno pobrat iz postelje, takrat je plan akcije sledeci: kopalnica, kuhinja, dat vodo gor za kavo in dva toasta v toaster. to je preraslo iz rutine v nekaj se veliko bolj automaticnega. (prepricana sem, da obstaja kaksna lestvica navad, in tale moja je tako hardcore, da je na lestvici sploh ni vec.)
boljse zame (in posledicno za vas), da nic ne pride vmes in zmoti to proceduro. heads have rolled.

mojo obsesijo s kavo poznajo ze vsi, pac jo potrebujem za normalno delovanje. tu sploh ni dvoma. ce pa nekdo prezivi malo vec kot par jutr z mano, pa jim je takoj jasno tudi, da v kompletu s kavo pride se toast.
ce vem, da v kuhinji ni toasta, me zagrabi manjsi napad panike. ne zezam sploh. toast lahko jem 100x na dan, ni problema. tudi ce ne pojem cisto nic druga taisti dan. in ko recem “toast” mislim tisto rezino kvadratnega kruha, kjer je namaz cisto sekundarnega pomena. ce je je, ce ne pa se tud ne bom sekirala. torej, ne govorim sploh o tistih 20cm visokih snedvicih, ki imajo med dvema extra tankima rezinama kruha pol kg salame, majoneze, solate, sira in je po vsej verjetnosti se deep fried speceno.

moje navdusenje nad toastom pa ima izgleda kar veliko ljudi, saj obstaja tudi muzej toasterjev. ker vsi vemo, da je koncni rezultat popolnoma odvisen od masine, ki je zadolzena za kremacijo sveze rezine kruha. in med brskanjem po arhivih so me naucili, da obstajata (vsaj) dve vrsti toasterjev. imamo tiste, kjer a) je maljarda nastavitev, nad nobeno nismo cisto navduseni, in na koncu nam toast se katapultirajo 5m v zrak (za nekatere bi potrebovali orozni list, ker so res nevarni), in b) ki izgledajo kot pokonci postavljen walkman. ti zadnji se mi bolj dopadejo, ker je mehanizem popolnoma manualen. obstaja namrec samo ena nastavitev, ON ali OFF. tudi cas si izmerimo sami: ko imamo obcutek, da je ze dovolj opeceno, preprosto “odpremo” toaster. simpl kot pasulj.

in ker je potrebno vsako preprosto stvar dodatno zakomplicirat, ker lahko cisto vse izpopolnimo do namisljene perfekcije, je tu seznam 10 toasterjev iz prihodnosti. izgleda je trenutno najbolj popularna stvar zapeka osebnih sporocil in najrazlicnejsih dizajnov na rezino. juhu?
osebno se mi najbolj dopade glide. toast gre noter na eni strani, med pecenjem se premika in opeceni del rezine se prikaze na drugi strani. tako lahko istocasno vidite oba “stanja”. edini minus je, da se lahko naenkrat pece samo ena rezina.

>malo pred odhodom do meckatorja siska je @opica rekla, da se njen router obnasa kot switch. sicer se mi je nad glavo zasvetla zarnica, ampak le za par nanosekund, tako da je bil najmanjsi problem jo ignorirat.
mogoce ne bi bla smela.

enkrat aprila sem namrec nabavla router. cisco nekaj nekaj, za malo manj kot 40ojrof. moja edina zahteva tega routerja je bila, da sem lahko na internetu tudi, ce nesem komp v kuhinjo. kot pri vecini drugih stanovanj (po mojih izkusnjah) je tudi pri nas v kuhinji najdlje in najboljsa svetloba. v stanovanju smo trije in vsi smo na internet povezani prek kabla. kabel konstantno okol nosit je bedasto. parkrat se je tudi ze zgodilo, da je prisla k meni #mabebi in potrebovala internet. smo izklopli pri meni, vtaknal kabel v njen komp, ko je ona opravla svoje smo vajo ponovil v obratnem vrstnem redu. ni sicer zelo zamudna stvar, je pa nadlezna. torej, se en razlog za nabavo routerja.

instalacija je sla skoz brez problemov, nastimal smo fenomenalno ime mreze (virusgratis) in se boljse geslo (ker je pac cimer reku, da ga mormo imet, ker.. ne bom nikol vedla zakaj. itak imamo flatrate, zakaj te briga, ce kdo uporablja nas net? anyway.). prvi dan dela super, pocutimo se 5kg lazji, v kuhinji se s cimrom parkrat srecama s kompoma..

..in potem pride cimra.

“ana. zakaj jaz nimam interneta?”

problem je bil sledeci: cimer kar naenkrat ni vec imel neta preko kabla. ce je bil vklopljen router mu je delalo fenomenalno. ce je bil vklopljen router cimri ni delal internet. ne prek kabla in ne prek routerja. meni je net delal v obeh primerih. (I WIN!)
po parih dnevih konstantnega tezenja za izklop in vklop routerja je meni prekipelo (nekdo lahko ima zelo tecen glas in se bolj tecen izraz na obrazu), tako da sem ga vceraj nesla nazaj.

denarja pri comshop ne vracajo, zato sem vzela 10 metrov kabla. boga 2 ojra drazji kot 5 metrov kabla, kje je tu logika? se vedno je manjkalo robe za 20 ojrof, tako da je prodajalec noter vrgel se neke logitechove zvocnike (niso slabi) in paket cdjev. sicer bi raje imela dvdje ampak se mi ni dalo se enkrat skozi proces storniranja racuna.

upam, da bodo sosedje kmalu spet vklopli internet (sedej wireless ftw!), ker mi je mal cudno se premikat samo v radiusu desetih metrov.

>• laufanje. resno. zakaj tocno?! razen, ce me nekdo ne lovi, potem se razumem, zakaj bi se spravla v to veliko prehitro hojo. pa ne mi sedaj zacet z onim, da je to dobro za telo, kondicijo ipd. vse to se da naredit/dobit tudi na kak drug nacin. 100%.

• sportne statistike. poznam folk, ki iz glave ve za cisto vse gole v tretji romunski ligi U21. kdo jih je dal, v kateri minuti, ce je bil ali ni bil ofsajd, kdo je naredu prekrsek, koliko je bilo gledalcev na tekmi in ce je sudija pobrit po jajcih. ce je to edina dobra stvar sporta, potem mislim, da nekdo rabi nov hobi.

• reality tv. kako tocno sta big brother ali kmetija bila reality tv?! tocno v kateri realnosti pa bi salome molzla la toy…eeem.. krave? in zakaj bi se v eno bajto naselilo 20 ljudi, ki drugace ne bi skupaj ziveli sploh, brez tvja, radija, interneta in cigaretov? v prve pol ure jih postrelim vse. evo vam realnost.

• dvorak tipkovnica. a smo res tok posebni, da ne mormo uporabljat tisto postavitev gumbov, katero ze dobimo dostavljeno? skoraj ziher sem, da so enkrat, dolg dolg nazaj, naredli dokaj obsezno raziskavo in da po rezultatih vecine A mora bit zram ipsilona. razen ce imate anglesko tipkovnico. takrat pa je Z blizji. regionalno obarvano pac.

• 2001: a space odyssey. nekako je v istem rangu kot film forest gump. what. the. hell. kdo tocno se dela norca iz mene?!

• apple zadevce. se oprasicujem, ampak res ne vidim poante v nakupu miske z enim gumbom (right-click, folks!!) samo zaradi logotipa in guruja z najvecjo mozno zbirko crnih pulijev. morem pa priznat, da se mi mogoce mal dopade iphone. ne bi ga sicer imela, kjut je pa vseeno. dont judge.

• pomarancni sokovi s pol kg pomarancnega mesa. ce bi hotla sok zvecit, bi si zraven narocila se noz in vilco.

• prenehat pit kavo. zakaj ze? a je slucajno zmanjkuje? ne? torej?

• blogi. kdo je tolko zaverovan vase, da mislijo, da kogarkoli na tem svetu zanima njihovo mnenje? caki….