>vceraj sem izgleda imela dan za melanholijo, premetavanje po postelji in za razmisljanje o pogovorih na balkonu in v 4ki.

in dok me ne zmanjka mi bo pel donny hathaway, natancneje posnetek njegovega 1972 koncerta “live”. (v moji zbirki imam maximalno 10 originalnih cdjev, in ta je eden izmed njih. nasla sem ga enkrat leta 2003 v eni izmed tistih velikih zeleznih kosar, kjer so vsi cdji po neki neverjetno znizani ceni.)
mogoce nekaterim ime ne pove veliko, zato pa vsi sigurno poznate njegove komade “youve lost that lovin’ feeling”, “little ghetto boy” (dr. dre je uporabil sample na albumu “the chronic”) ali “i love you more than youll ever know”.

ja, besedila so super (takrat so jih se znali pisati z duso), ampak njegov nacin petja in strast, ki jo da v izvedbo.. njegov glas je… ne da se opisat. vedno, ko ga slisim, dobim kurjo kozo. skoraj vsaka druga pesem se me dotakne na taksnem levelu, da dobim knedl v grlu in nekatere osebe posljem v 3pm, se koncno vsedem dol in pridem do odlocitve, katero sem odlasala ze veliko predolgo (“giving up”), ali da se popolnoma poistovetim s situacijo njegovega casa (“the ghetto”, 1970).
ni ga vecjega carja, ce povem po nase.

spodnji komad (katerega priredbo je naredila tudi amy winehouse), “we’re still friends”, me cisto vsakic spomne na voznjo z busom od coimbre do lizbone. nimam pojma zakaj, ampak vedno imam v glavi eno in isto sliko: jaz tam ustvarjam jogo, ko se poskusam spravit v kao udobno pozicijo na tistih cudnih stolih, celi cas se mi kabel od slusalk zatakuje, kolenov nimam kam dat in pocasi dobivam popizditis. potem pa zaslisim njegov glas, ko razlaga zgodbo pesmi. njegov glas in prvi takti glasbe me pritegnejo do te mere, da pozabim na vse skupaj, dam komad na repeat in ga poslusam naslednji 2 uri.
bolj prijetne voznje z avtobusom se nisem imela.

and its strange but wonderful
that we’re still friends

ps- tole je 1111. post, in danes je moj bday. take a hint.

>nazadnje sem tam bila z njo in mislim, da mi je trenutna situacija malo zagrenila tisti lokal. pac, spomini. a ker sem le clovek, se istocasno se vedno zelo rada spomnem sedenja na klopci v kotu, ona v mojem objemu, vonj njenih las in tisti sramezljivi pogled, ko jo po 10 minutah le vprasam, ce slucajno pa bo kavo.
ja, tega popoldneva se rada spomnem.

no, in danes sem se koncno le spravla tja. druzbe si itak ne bi mogla zamislit boljse (da ti ne bo stoplo v glavo, prosim lepo), kava tud ni bila presvoh, in pogovor o najinih “kaj bi naredila, ce bi zadela na lotu” planih se je kar malo zavlekel. obozujem jo poslusat, ko mi na dolgo in siroko razlaga svoje misli. njene oci prav svetijo! ce bi kdo poslusal najine dialoge, ki so vcasih sestavljeni samo iz medmetov in veznikov, bi zelo preprosto dobil obcutek, da so naju govoriti naucile gorile.
vseeno, pasalo je. zelo.

na poti domov sem v luzi opazila neko polomljeno plasticno stvarco. roza barva je sicer ze bila skoraj popolnoma sprana, ampak se vedno dovolj mocna, da sem to majhno zadevo opazila. da se gre za eno izmed tistih igrac za ucenje abecede mi je bilo jasno takoj. malo bolj natancni pogled pa je razkril, da se gre za crko M. (prva crka imena te iz prvega odstavka.) in medtem, ko sem stala tam, se v 3 sekundah spomnila tistega popoldneva in njenih ustnic, in ko so me gosti picerije foculus ze gledali malo cudno, je mimo pripeljal nek kombi, zapeljal direktno cez crko in jo zdrobil v 5 delov.

simbolika do amena, ne?

>pred dvema tednoma sem pri ryanair kupila dve karti od milana (ita) do porta (por). sedaj se je, na zalost, izkazalo, da ta druga oseba ne more zraven.
prva reakcija je bila, da grem pac sama. v glavi sem si sicer ze naredila manjsi plan, kam vse bi jo peljala in kaj vse bi ji pokazala, ampak ce ne more iti zraven, pac ne more. se zgodi. obveznosti, pac. iti sama tud ni neki bavbav. sem sla ze velikrat, ne grem zadnjic, ne rabim nobenga, da me za roko pelje.

## start intermezzo:
ampak nikoli ne bom pozabila tistega leta od hamburga do ljubljane. neka sobota v oktobru leta ’99, v hamburgu se poslovim, zena mi da samo en boarding pass. ker sem prestopala v frankfurtu bi bla mogla dobit dva. si pac mislim, “okej, zena je nova, mi bodo ze v frankfurtu dali ta druzga, ni panike.”
priletimo v frankfurt, sibam do terminala b in na saltru pise “ljubljana – cancelled”. okej, sedaj pa panika. kak to mislis cancelled? zakaj? bilo je enkrat proti koncu popoldneva, tako da je bil info od adrie ze zaprt. pred terminalom se nas je nabralo enih 8 (max!), ki nismo vedli kaj naj sedaj. ce smo komu od usluzbencev povedli za ta manjsi problem, so nam ti ob omembi, da letimo v ljubljano z adrio airways, povedali, da naj se zglasimo pri info od adrie. ki je bil zaprt. tolko o pomoci.
ker sem imela folk, za katerega sem bila ziher, da leti z mano, pod ocesom, se nisem prevec sekirala. zleknala sem se na tiste totalno neudobne stole, zacela citat nek casopis (ziher Das Bild, Die Welt mi je bil takrat pretezak po snovi) in razmisljala kako kul bi blo, ce bi mene poklical po zvocniku. tocno takrat se oglasi zena in prosi “miss lajpovek”, da se zglasi na terminalu “ej”. predno je meni potegnal, da sem to JAST (z malo cudno izgovorjavo priimka), je mogla zena to ponoviti vsaj se 4x. pograbim stvari in laufam na terminal e. zakaj e? ker sem razmisljala po nemsko in “ej” mi zveni kot “e”. ona je, seveda, govorila po anglesko in na terminalu e nimajo pojma zakaj sem jst tam. poklicejo informacije in mi povejo, da moram na terminal a. itaq, budalo.
laufam spet na drugo strani letalisca (jebena dvigala! se na wc ne mores, da ti ne bi bilo vsaj skozi tri dvigala!), se tam srecam z ostalimi sotrpini. povejo nam, da je v sloveniji vojna in da gremo v ljubljano sele naslednji dan.

ja. prav ste prebral. rekli so, da je v sloveniji vojna. o kateri vojni so to oni govorili ni vedel nihce, ampak ker je slovenija “del jugoslavije” ne bojo riskiral. ?????

enivej.
odpeljejo nas v bliznji hotel astor, skozi damo vso potrebno in nepotrebno birokracijo (fotokopiranje boarding passov in potnih listov) nastanijo vsazga v svojo 350DEM vredno sobo in povedo, da se moramo naslednje jutro pred vhodom hotela zglasit nekaj do 8h.
ker bi takrat jast ze bila mogla bit doma in ker nisem imela v zepu niti ene marke sem – pazi ti zaj to mojo inteligenco! – s telefona v sobi (!) poklicala domov v slovenijo (!!). sicer se nismo menli dolgo, ampak naslednje jutro mi je tipcek pri odjavi rekel, da moram poravnati se racun za 54DEM. (glede na to, da je bila majhna steklenicka vode 7DEM, mislim, da sem prisla skozi zelo dobro!) a sem slucajno omenla, da nisem imela v denarnici ene marke vec? no, nisem. ura je bila dokaj zgodnja, nekaj do pol osmih, se mi zdi. menjalnica v hotelu se je odprla sele ob 8h. se sedaj ne vem kako mi je ratalo, ampak tistga tipcka (sori sori sori!!) sem nekako prepricala, da je 1DEM = 10SIT. zakaj 10SIT? ker sem v denarnici imela en bankovec za 500SIT in nekaj drobiza. sicer me je tipcek celi cas gledal malo cudno, ampak je vseeno vzel tisti drobiz, mi izstavil racun in jaz sem se tako hitro pobrala ven iz hotela, da je za mano ostal samo se prah.

let do ljubljane je bil super, v avijonu pa nas je bilo, s posadko vred, tocno SEST. leg room!!
end intermezzo ##

poanta posta:
druga reacija je bila, da se spremeni ime drugega potnika. mislim, karta je ze placana, pac gre nekdo drug z mano. manjse brskanje po TOS pa pokaze tole: “A passenger name can be changed online at the rate of £100/€100 or via the airport or reservation centre at the rate of £150/€150. Name changes can be made up to 4 hours prior to the scheduled flight departure time either online or via a reservation centre (subject to opening hours). Any name change made to a flight reservation must be for that individual passenger’s complete flight itinerary.”
manjsi logisticni problem: zakaj ryanair hoce, da placam 200€ (kljub temu, da je samo ena karta, ampak je le-ta povratna, tako da racunajo dvakrat. za tja in nazaj. eh.) za spremembo imena potnika, ce bi me prislo 4x ceneje kupiti se eno karto (vsaj glede na trenutne cene)?!

>vceraj proti veceru sem koncno prispela v emono.
kolegica me je pocakala ravno tolko, da sem odlozila stvari, pograbla tiste najnujnejse 4 (kljuci od stanovanja, mobitel, denarnica in soncna ocala) in ze sma sle pravac center.
stara ljubljana mi je manjkala. ljubljanca, pijani folk, ki se mece vanjo, ulicice polne turistov, oni tipo s kitaro na sustarskem mostu, stojnice s peceno in kuhano koruzo, in folk. fak. kako mi je falil folk!

seveda sem sla direkcijone v lana. ¹
Z ni prevec dogajalo, smo ga mogli malo pokonc spravti. ker budalo ni jedu ze celi dan sem se spravla mu po snedvic v paninoteko, a so imeli ob 21h na voljo samo se eno mortadelo. em. wtf? odprti ste do 23h, in imate dve uri prej samo se EN snedvic? tu nekdo nekaj narobe planira. mislim, lepo, da imate taki promet, ampak pomagate si pa ne, da bi ga imeli se vec kakor splanirano zjutraj.
enter take away nachos iz restavracije romeo. turisti, ki so pri tistem velikem crnem ventilatorju cakali na svojo mizo, so se mi kar mal zasmil’li, ko sem sla mimo z naso vrecko hrane.

>mojo ljubezen do mbja, pa ceprav me sploh ni veliko gor, poznate vsi. in prejsn dan, ko sem nekaj brskala po mojih skatlah, sem poleg slik iz brazilije nasla tudi tisti obesek.

na jazz klub satchmo se spomnem cist vedno ob poslusanju jazza. tiste temne stopnice v klet, mize in stoli na desni, sank spredaj, mali oder na levi, kamnite stene, kao neki alter folk..

in ona. z njo sem se velikrat dobila tam.
ob poslusanju na easy jazz komadov, pocasnem srkanju ruma in grickanju pistacij so se vsi pogovori zavlekli 15x. nek skupen kolega je takrat izrekel stavek, ki ga imam se vedno v glavi. (imam zelo slab spomin, in se ta je nakljucno selektivn, a nekaterih cvetk ne bom nikoli pozabla.) “jazz se ne poslusa. jazz se pretrpi.” ko so glasbeniki zaceli s svojimi, meni tako neljubimi, solo vlozki sem se z njim rade volje strinjala.

obesek se mi je ob vseh teh selitvah (ja, tudi na portugalsko sem ga vzela.) zlomil ampak smo ga zalepli skupaj. ni vec tako lepi kakor je bil, a pomemben mi je se vedno. mogoce sedaj se bolj kot prej.
ob kaksni priloznosti mi ga je dala se ne spomnim vec. rojstni dan? valentinovo? obletnica? kar tako? glede na moj spomin nanjo bi glasovala za to zadnje. imela je to navado. in tisti izraz na njenem obrazu? ni bilo bolj srecne osebe.

ob naslednjem obisku mi satchmo ne uide. vsedla se bom za drugo mizo na desni, na oni zmajan stol, narocila rum in skledico pistacij. nje ze dolgo ni tam, naju tudi ne, imam pa obesek.

>ena, ki zelo vztrajno dela na tem, da jo res prestavim iz “nekdo, s katero bi celo rada bila, tko ena-na-ena, brez druzga folka v mojem zivljenju, vsaj ne na ONI nacin” kategorije v “pac ena, ki jo poznam, ki mi je se vedno sexy do amena, ampak v nedogled se pa tud nisem mogla trudit za kakrsenkoli odziv z njene strani” mi je cisto na zacetku rekla, da ona pa sline ne deli. as in, da jst pa lahko poljubljam samo njo in nobene druge. (in isto je veljalo za njo, ce se ne motim. vsaj fair bi blo tko, a ne?) kljub temu, da takrat nisma imele nic konkretnega, in da sploh nisma bile tako dalec, da bi lahko ena od druge zahtevala monogamijo in/ali zvestobo.

kar nekako pomeni, da ana ni delala sranja. no monkey business, in tako naprej.
ampak zaj mi pa ze ornk fali. dol se dat.

.
.
.

in pri tem stavku se je nekateri folk zaj namrdnu v stilu “zakaj tocno mi je blo tega zaj treba vedet?? pa daj obdrzi to informacijo zase!”

ZAKAJ ZE?

vsake tolko se mi res zdi, da tolko kokr naj bi druzba postajala bolj in bolj odprta do sexa, in da naj bi to mi zaceli sprejemat kot del vsakdana in nekaj totalno normalnega, tolko bolj se mi zdi, da je vedno vec folka, ki preprosto noce (ali ne more?) govorit o sexu. da je to se vedno neki bau-bau. da bo oseba totalno zafarbala, ce slucajno naglas izrecem to zeljo, da me ona prime od zadaj, porine ob steno in si me vzame tako kokr hoce. ker vem, da bi mi prislo kot da bi podirala rekord na olimpijskih igrah. in ja, tocno takrat ob tisti kavi sem imela to v mislih in sem pac to naglas tudi rekla.
ja pa kaj pol? ti si odrasla, jaz tudi. ti se dol dajes, jaz tudi. prekleto vsi se!
in ja, tocno zajle bi mi tako zelo pasal en zivalski f*k – uro ali dve tistih strastnih poljubov, ugrizov, dotikov, njenih prstov v meni, mojega jezika v njej, steklenega pogleda v oceh, ter potnih kapljic in sledov njenih nohtov na mojem hrbtu – da ce ne bom dala telefona takoj iz roke bom poklicala prvo na “ona je vedno za” listi v telefonskem imeniku.

I don’t think you understand
If you can’t please me I know someone who can
Give it to me right
Or don’t give it to me at all

>ne poznam ene osebe, ki se ni bila v zvezi dlje kot 2 tedna in da se ni “na smrt” skregala s to svojo drugo polovico. ta “na smrt” je sicer totalno pretiravanje, ampak ko se to kreganje dogaja, takrat smo vsi mnenja, da to je pa zadnja kaplja cez rob, da si mi tega vec ne bomo dovolil, da smo mi vredni velik vec in da… aja, tok dober se poljubljas? kaksen prepir? o cem ti to? naj ti bo. ti dam se eno sanso.
vsaj pri meni se tko nekok konca zadeva. dejstvo, da imam zelo slab spomin in da sem na splosno jebivetar pomagata pri tem, da pozabim na dogodek zelo hitro.

obstaja pa tudi tak folk, ki misli, da ORNK prepir vsake tolko pomaga vezi. mogoce so prisli do tega zakljucka ob pomoci postavitve planetov, horoskopa, majskega koledarja ali vsoto prstov na tutankamonovi macki, ne vem. nikoli ne bom vedla. vem pa kako je, ko si z eno izmed teh oseb. jaz sem bila z njo tri leta. tri…. zanimiva….. leta.
(tocno zajle bos ti, ja, tocno ti, utihnala, se bos lepo nasmejala, mogoce malo pokimala in nadaljevala z branjem.)
ta moja predraga se je lahko skregala o cisto vsaki stvari. pa ce je to bil nacin mazanja masla na kruh, sesanja dnevne sobe ali hoje po plocniku.
pa gremo v ta seznam.

• kako se reze mango, paradajz, kumare ali kaksno drugo zelenjavo. (ne gremo sploh v debato, da je paradajz sadje, ker sma to tud dale skoz.)
• pitje mleka iz tetrapaka in kako se tega ne dela, ker bo nekje nek angelcek izgubil krila. (da se o nutelli sploh ne menimo.)
• najboljsi, in edini pravi!!!, nacin obesanja in/ali zlaganja perila. (kljub temu, da sem devica, je lahko to vse pomesano, medtem ko se susi. ena rdeca nogavica je lahko z eno crno. je le perilo, a ne?)
• puscanje, da voda tece med umivanjem zob. (pa sej nimam celi cajt odprto! samo ko si splahnem. eh.)
• koliko cokolade lahko nekdo poje naenkrat (jaz eno celo velko milko, ona le par kosckov, ker mogoce pa bo kdo priso v naslednjih treh tednih na obisk in potem ne bo mela vec!)
• cas prezivet na racunalniku. (cakte mal! jst delam za in z kompom! in ce hocem po “sluzbi” do polnoci brat neke bedaste clanke, te ze lahko. ker sem celi dan prezivela na kompu to res ne pomeni, da vem vse, kar se je zgodilo cez dan.)
• uporaba telefona. mojega. in zakaj raje posiljam msge kakor poklicem. (poklicala sem res le takrat, ko se mi ni dalo tipkat, ali ko sma se kaj sprickale in se je blo potrebno RES zmenit.)
• gledanje dolocenih oddaj parkrat. (pa kaj potem, ce sem to oddajo the daily show-a ze vidla? fore so se vedno smesne.)
• pomivanje posode, sesanje, pospravljanje kopalnice, itd. skratka, pospravljanje stanovanja. (jaz sem ga res pospravila na hitro, ampak na koncu je bilo pospravljeno. moja napaka? kljub temu, da se je celo stanovanje svetlo, za ciscenje wcja nisem sla na vse stiri in uporabla stare zobne krtacke. sori, mi je pac mimo.)
• gledanje filmov v kinu. (ta zena ne zna utihnat! ne, RES ne vem kaj se bo zgodilo! a lahko skupaj gledama in se PO filmu pomenma zakaj tocno je mogo jet skoz one vrate?!)
• predstavljajte si to: sobota zjutraj, po zajtrku, sonce, kavica v bliznjem kaficu, svez cajtng v roki…. in nekdo, ki ti v tem ne pusti uzivat, ker pac more konstantno nekaj lapat in zahtevat vso tvojo pozornost.
• mislim, da je vsem jasno, da imam identiteto japonskega turista. in ja, tistole klopco HOCEM poslikat iz vseh moznih kotov. lepo ji recem, da naj gre naprej, da pridem za njo. ampak ne. ona MORA zraven stat in se mulit.
• zena je normalno delala do zvecer, vsaj dvakrat na teden do pozno ponoci. zato, ker si je pac tko sama izbrala. ampak potem sem bila jaz kriva, da sem jaz sla na kofe s kolegi popoldan, ona pa tega ni mogla. ja mater. te pa si drugace nastimaj hobije.
• nakupovanje hrane je bilo vedno zabavno. po eni strani se je konstantno pritozevala, da nima denarja (verjamte, zena imela vec kot dovolj), po drugi pa je morala imet vedno ta najdrazje stvari iz trgovine. faco, ki mi jo je dala, ko sem ji prinesla neko no-brand olivno olje, ne bom nikol pozabla. (seveda ga je sla takoj zamenjat, ker ce bi pa kdo od kolegov njenih starsev jo vido s tistim oljem, te bi se svet podru.)
• aja, in zakaj tocno nisem jast tistga naredla? ker mi nisi rekla. meni osebno se je zdelo totalno brezveze ono naredit, zato sem pustila tako kot je bilo. ceb hotla, da naredim tist, te bi mi bla mogla rect. ker nisi, nisem. logicno, a ne? (izgleda je to logicno samo meni.)

itd.