>bom takoj nazaj. samo, da poberem celjust.

>ker se izgleda rada, na dezevn in turobn dan, se pred 11h spravim iz postle, s trolo odjadram na drugo stran mesta in pred vstopom na avtobus v kos vrzem se poln kozarc mojga PRVEGA kofeja (ker je sofer tko reku!), sem danes sla malo v novo mesto.

whyyyyyy???, i hear you plead.

kaj pa vem.
so mi ze zelo dolgo nazaj rekli, da naj grem. zaradi bogate zgodovine, svetovno znanih festivalov, postenosti in odprtosti ljudi in fenomenalne arhitekture.
aja, in zaradi extremno poceni kofeja. (70 centov! stirje kofeji in deci pomarancnega soka je prislo ene 4€, da se o popustih na jack+kole sploh ne menimo!)

in sem sla.
nazaj v dezevni kapital pa sem prisla bogatejsa za veliko ur super prezivetega casa. zgodovine nismo obdelali, o festivalih ni bilo ne duha ne sluha (treniranje podpisa moje blogorole, s strani avtorice ene od clankov, dan pred uradnim izzidom se steje kot festival? lahko bi se, a ne?), folk je sicer odprt ampak med igranjem namiznega nogometa se postenost naenkrat izgubi (20:13? za njo? pa ne se zezat! mene so ucil 45letniki iz laskega, kjer je ta sport prakticno nastal!), arhitektura pa je v lokal patriotu se vedno oranzno ciglasta.

>danes popoldan sem se po dolgem casu spet pogovarjala z #ona. in kljub temu, da mi je pasalo imet njene besede v usesih, mi v glavi se vedno odzvanja samo tisti en stavek: “s tabo ne bi mogla bit, ker ti ne bi zaupala.”

nimam navade varat, ampak vsi gresimo, a ne? (tu se sedaj lahko zgodijo komentarji kako to ni fer, da se to ne dela, da to ni lepo, da naj imam nekaj spostovanja do zveze, yadda yadda yadda. vredu. ja. okej. to smo vsi ze vsaj 15x predebatiral, ne bomo sedaj se enkrat. kar je bilo, je bilo. vsaka odlocitev nas v nekaj pripelje, za nazaj se ne da opravicit nic.) parkrat se mi je tudi ze zgodilo, da sem bila “ta druga” zenska. (.. beri zgoraj ..)
AMPAK! vseeno trdim, da ne varam.

in to, “fizicno” varanje, sploh ne bi bil njen problem. ja, pozna mojo zgodovino, par grehov mi je celo pomagala ustvarit. a zdi se mi, da sva obe dovolj stari, da bi se znali zmenit tisto, kar se zmenim z vsako punco, s katero hocem imeti nekaj konkretnega. (tj = ko se nekaj v zvezi spremeni, ko vidis, da nekaj manjka, ko ti zacne po glavi skakat kaksna druga, itd.. takrat pricakujem od tebe, da mi bos povedla, in jaz obljubim, da bom naredila isto. ce do tega sploh pride.)

njen problem bi bil – moj pogled.
po njenih besedah, in na zalost nimam razloga zakaj ji ne bi verjela, jaz s tistim nekim dolocenim pogledom moji tarci sporocim, da jo hocem. tej punci mi ni potrebno placat pijace, ni mi je potrebno ogovorit, ni mi potrebno naredit ama bas nista. ce ji namenim “tisti” pogled, ji bo vse jasno.
in kljub temu, da ona ni ljubosumna oseba, da ima vse poslihtano v glavi, in da je bolj racionalna kakor emocionalna oseba, preko tega pogleda ne bi mogla iti. namrec, prepozna ga takoj. pravi, da sem tako dobila tudi njo. ze kar prvi vikend, ko sma se spoznale. in ve, kaj ta pogled pomeni. pravi, da je cisto mozno, da se jaz tega pogleda niti ne zavedam. mgoce imam to nesreco, da so moje misli in oci povezane. da, ko imam o neki osebi tiste misli, se mi to izrazi tudi v pogledu.

a vseeno, par sekund za iskrenost: ce vem za ta pogled? ja. ga velikokrat uporabim? ne. sem ga ze kdaj poskusila izrabit? parkrat, se posebej na njej.

zakaj razglabljam o tej ze tolikokrat prezveceni temi, varanje?
ker imam zadnje par mesece v glavi eno, ki mi pomeni vsak dan vec. tako zelo veliko celo, da se vsak dan poti do avtobusne postaje ustavim pri sosedih in jim ukradem se eno marjetico. sicer mi se nikoli ni uspelo teh dat njej, a namen je tako prekleto romanticen, da ze mene vse boli. (jaz namrec nisem romanticna oseba po naravi.) vsak dan zjutraj pricakujem njen msg za dobro jutro. prestavljat se na njenem kavcu, ker me od cohanja njenga hrbta bolijo roke, mi je mogoce celo simpaticno, in hodit nekaj do 23h na zadnji bus iz njenga konca ljubljane mi ni odvec.
ampak ta punca mi ne zaupa. zakaj? ne vem.
v vseh mesecih, kar se poznama, ji nisem dala enega razloga za nezaupanje. ja, vredu. je imela slabe izkusnje, ampak zakaj mene enaci s svojo preteklostjo? zakaj ze vnaprej pricakuje, da bom zajebala? zakaj se ze vnaprej pripravlja do tega, da bom s katero drugo? mogoce zato, ker ne zaupa sebi? ja, tudi ona je ze dala svoj delez varanja cez. jaz imam prav toliko razlogov, da ji ne verjamem/zaupam, kolikor jih ima ona. jaz jih imam mogoce se malo vec, ker je ta punca tako prekleto “huda”, da glava boli. vsaka tretja jo hoce, izbire ji ne manjka. ce smo cisto iskreni, kolikokrat lahko lacnemu pred nosom pomahajo z zrezkom preden bo ugriznil?

.
.
.

eh.

>zadnja dva dna sem prezivela tako maximalno fajn, da bi ju lahko ponavljala do onemoglosti, in se vedno mi ne bi bilo dovolj. (ja, zato me ni nic bilo na netu, nehajte se no pritozvat!)

v petek..
malo po poldnevu se dobim s Carico v le petit cafe na malo bolj poznem zajtrku (ona macchiato in cokoladni muffin, jaz njihovo velko belo kavo in tunin toast), poskusu branja dela in fenomenalnem pogovoru.
popoldan najprej kava z B pred njenim odhodom v rodno vas (tee-hee, slisi se butasto, ampak je RES sla v vas! rodila se je, seveda, v porodnisnic v mariboru, d0h!), kjer sma prisle do ugotovitve, da trenutno bolj kot ne obe jadrama in se nobeni ne mudi pridet do kaksnih vecjih zivljenskih odlocitev.
kasneje v ze skoraj pozabljeni kafeteriji lan se ena kava s Carico. tokrat mi ob totalno nesramnem ignoriranju le-te le uspe prebrati par strani casopisa. majhne zmage.
zvecer v zekota na tweetmeet, par pijac, dobri pogovori. ponoci v druzbi dveh sezanjskih ljubljanskih frikov do mcdonaldsa in domov.

sobota..
je bila vecinoma preziveta v postelji ob zrtvovanju devic kaloriferju (lastnik bajte se vedno ni vklopil gretja, izgleda caka na -20°C.), pozno kosilo v romeu, kjer sem kljub moledovanju (prav na kolena sem se vrgla!) ostala brez snickers capalink. nesramnost pa taka!
enourni pogovor o obstoju kristusa je bil dovolj, da me dokoncno utrudi, pravac 14B, in do konca dneva trening za disciplino #kaucpotejto za poletne olimpijske igre 2016 (ja, brazilci so uvedli par novih disciplin!).

>ceprav je biti v laskem zelo blizu nirvane in se mi totalno dopade, da..

• me pes zjutraj zbudi z lizanjem obraza (in ne, raje ne razmisljam, kaj tocno je lizala pred tem)
• vsi v familiji govorijo tako prekleto naglas, da bi rabla zamaske za usesa
• je vedno vse odprto in sta prepih in loputanje z vrati stalnica
• me stara mama se vedno cisto vsakic, ko me vidi, vprasa zakaj tocno sem si mogla dat delat oni tatu na nogi (za tega zadnjega, na levi kljucnici, vesta samo sestri)
• so vse horizontalne povrsine v bajti prepolne stvari, kar je popolnoma v nasprotju z mojo “minimalizem” ideologijo, in mi kar kocine pokonc stojijo, ko samo vstopim v kuhinjo
• pomivam veliko vec posode z vsakim obrokom, ker smo trenutno pri bajti stirje
• se mama in mlajsa sestra konstantno neki prickata, in to pomeni, da bom za normalno funkcioniranje si spet mogla dati slusalke v usesa
• se moram za normalno pogovarjanje po telefonu prestavit k oknu v kuhinji, ker drugace se tusmobil ne meni z mano
• itd.

..sem vseeno totalno VZHICENA, da grem cez par ur nazaj v ljubljano!

>zame vsi vejo, da sem flegma. mi je tudi ze bilo receno, da sem jebivetar, in sem to veselo propagirala o meni. zadnje case to, na zalost, ne drzi prevec. in ja, do dolocenih stvari sem res flegma. (ne, ona ni ena izmed teh “stvari”.)
hocem povedat to, da se z mano iz tega razloga ne da kregat. ne, ker mi do necesa ne bi bilo, ali ker bi mi bilo popolnoma ravno. preprosto zato, ker se mi zdi, da nekatere osebe preprosto HOCEJO naredit slona iz muhe. in te igrice se pa jaz ne grem. nocem se je it. nimam casa za taksne bedarije. tako da, medtem ko se ta oseba hoce kregat z mano, jaz ze razmisljam, kako bi jo jutri najraje peljala na sladoled tam na drugi strani tromostovja, ji dala tisto posuseno marjetico in jo gledala, kako se sramezljivo smeji in poskusa izgledat “tough”.

ne me narobe razumet. nisem mnenja, da tisto, kar je meni nepomembno, da je nepomembno tudi njej. ne, ne. to ni to. vem, da so ji stvari, o katerih se hoce kregat, pomembne. a istocasno vem, da so ji pomembne samo zato, da ima obcutek, kot da je “glavna” v tej karkolipactolejekervezaitakdani. potrebuje obcutek kontrole. tist obcutek, da lahko ona gre prva iz tega ven in da tako ne bo prizadeta. tega si bo priborila z zadnjim dihom.
kar jst njej hocem dopovedat je to, da nima niti enga razloga zakaj bi dvomla vame. ja, sem se vsedla k oni punci, ampak ne, nocem je. ja, sem vprasala ono tam kako ji je ime, ampak, glede na to, da se je naslednje jutro nisem niti spomnila, bi ji moglo bit jasno, da nocem nic z njo. ja, sem pogledala za ono, ki je mim sla, ampak se vedno sedim tu s tabo in se vedno imam roko na tvojem kolenu. zakaj? zato, ker hocem, da vsi vidijo, da hocem tebe in ne ktere druge. in zato, ker hocem, da vse ostale, ki se mimo sprehajajo, vidijo, da ti hoces mene.

ce pa kaj ne maram, so pa to dvojni standardi. da obstaja zame en set zapovedi, ki morajo zame veljati 24/7/365, istocasno pa obstaja en set teh za njo, ki so (seveda!!) totalno zrcalna slika mojih. od mene se zahteva 100, nazaj ne dobim niti 30. ce mora nekaj zame bit crno, je potem zanjo, seveda, belo. ce jaz kaj “ne smem”, bo ona to naredila takoj naslednji dan.

ja. vem.
gre se za testiranje meja. jebeno pubertetnisko testiranje meja in dokazovanje, da TI si pa alfa in omega v mojem svetu. vredu. ni blema. testiraj ti, daj si duska. moja flegma gre dalec.
ampak nena me razpickaj. prosim, ne. ker, ko sem razpickana, znam folk odjebat do amena, brez da bi mi bilo potem zal.

nocem, da si ti ena izmed njih. prevec mi pomenis.