>najboljso mehisko restavracijo v mestu sma ze dale skoz, v kitajsko se me ne spravi vec tako hitro, na indijsko sem popolnoma pozabila in ker za sushi se cakam na prazen termin pri kolegici, sma se vceraj spravile v dabuda.

o tej tajski restavraciji sem slisala same lepe besede, tudi studentje jo obozujejo (eden izmed redkih lokalov po prestolnici, kjer se do studentov se obnasajo kot stranke?), in glede na to, da je v kuharski ekipi tudi ena znanka, je bil zadnji cas, da jo sprobam.
ambient je bil vec kot obetujoc, natakar simpaticn do amena, vonj hrane v zraku naju je naredil se bolj lacni.
predjedi sta bili tipicni tom neki neki juhi, ena s skampi in druga s koscki piscanca. kljub temu, da naj bi bili juhi narejeni iz iste zakuhe, je bila njena extra pikantna, moja pa ne sploh. aja, in hvala bogu za dodatno skledico (primarno misljeno za lupine skampov), ker je moja juha bila tako polna ingverja, da sem polovico casa delala selekcijo na zlici. niet gut.
da se brboncice na jeziku malo odpocijejo sma za glavno jed narocili nekaj kar nama je ali ze znano, ali pa zveni “ziher” po opisu. curry in pecen tandoori piscanec. ker je pac imela sreco je curry bil spet extra pikantn (kljub temu, da kao naj ne bi bil), moj tandoori pa extra nasitn in sploh ne tajski. ceprav, kaj pa sem pricakovala od besede ‘tandoori’ drugega kakor nekaj, kar dobim v vsaki pakinstanski restavraciji? (jst idiot press)
razocarala sem se tudi z izbiro pijace. margarita. opevana v vseh moznih filmih, vsebuje tekilo, katero itaq obozujem, kaj tocno bi me lahko zmotlo? no, ne vem, ampak tako radodarni s soljo niso niti v solinah.

dabuda mi, na zalost, ni ostala v dobrem spominu, vecer se je popravil sele na kavcu v egoistu s popolnoma ne-tajsko pijaco, southern comfort.

>danes sem izgleda imela samomorilska nagnjenja in malo preveckrat za eno samcato popoldne uporabila frazo “ja dobro, ampak vi ste s kmjetov!”. enkrat me je boksnala v rame, parkrat kar ornk stisnala tam malo visje od kolena, in mislim, da je enkrat celo razmisljala, da me utopi v tisti mali mlaki sred tivolija.
na koncu se je zadovoljila z groznjo, da me bo enkrat odpeljala k njim domov in bom mogla pomagat pri delih okoli hise/hleva/travnika/nekaj pac.

mislim, da bi na tem mestu bilo zelo pametno povedat (vsaj za dobrobit krav, prasicev, ziraf in drugih zivali), da jaz v zivljenju nisem prisla niti blizu kakrsnemu koli opravilu na kmetijah. jst sem ti poster-child za osebo, ki se najboljse pocuti v smogu sredi betonske dzungle, kjer je sansa, da te povozi avtobus vecja od tiste, da stopis na kravjek.
ne maram opravil okoli hise, tud na tistem malem kosu vrta ne. stihanje zemlje? obrezovanje dreves? sajenje tega in onega? presajanje kajvemcesa? pa ni ga hujsega trplenja! edina stvar za katero me res ponucajo je kosenje trave, pa se to se potem p*zdim celi cas (ja, tudi po twitteru. nc skrbet, ne boste zamudil, ko se spet zacne sezona, hehe). enkrat sta me mama in stara mama izgleda imele poln K in od takrat naprej vecinoma kosita onidve. ja, vem, slaba hcerka/vnukinja sem.

moj plan? ko bom velka in bogata bom imela stanovanje v visoki zgradbi, kjer bom imela tocno par kvadratnih centimetrov zemlje, pa se ta bo v onih lonckih mete, bazilike in snitlauha.

jednog jutra krenula sam u veliki svijet
skupila sa svoje snove i u dusi cvijet
na stanici cekali su prvi rodaci
sivo nebo, tudi koraci

>strejt zene so najhujse. vsaj strejt zene, ki so celo zivljenje bile navajene bit s tipi, in ki z zenskami niso niti prevec experimentirale.
ze dolgo mi je znana ta hipoteza, da so vse zenske vsaj malo biseksualne. da, za razliko od tipov, veliko lazje in z vecjo radovednostjo sprobajo kako je poljubit zensko, zacutit malo neznejsi dotik (vsaj na zacetku, dokaj hitro v stvar se vsi odpravimo do najblizjega venera shopa po nove lisice in igrace), izvedet kako je dol se dat na tisti ne-prevec-tradicionaln nacin.
sploh pa, kako tocno nas to ne bi zanimalo?! stoletja nazaj je ena rekla, da zenska veliko bolje ve, kaj pase drugi zenski. ker bolje pozna zensko telo, bolj ve kaksni dotiki bolj pasejo, kje je nujno potrebno it cez z jezikom, pritisnat s palcem, itd. prav tako sem ze od kar parih kolegov gejev (ki so v mladosti hoteli it po od druzine zacrtani liniji in bili v zvezah z zenskami) slisala, da jim ga zna tip veliko bolje povlect.
teh urbanih mitov je veliko in zavoljo ZNANOSTI nas vse, slej ali prej, zamika igrat mythbusterja.

no, izgleda sem naletela na eno, ki je razsirit meje znanih stvari ne mika sploh. moja sreca nima konca, a ne?
in ko me ugrizne vrat, da mi zavre kri in se vse kocine na rokah postavijo v pozornost, ko mi z jezikom preisce vsak mozen koticek usesa in mi njen topel dih v glavi zavrti maljardo scenarijev, in ko se mi tam malo nizje nabere ze tolko pritiska, da jo kar avtomatsko potegnem se blizje, roka poisce najhitrejso pot do njenih prsi in ko sem tri sekunde od tega, da jo obrnem na hrbet, priklenem njeni roki na posteljo in..

..takrat zaslisim tisti njen “anci”, in vem, da je igre konec.

v zurnalu mi pise, da bo naslednji teden naporn. in da sex sprosca.
nekdo me jebe direktno u mozag.

>tale j*bena viroza me je cist obrnala.
ne samo, da sem postavla nov osebni rekord v panogah “kolikokrat lahko zaporedoma kihnes?” in “stevilo porabljenih robckov”, izgleda sem postala tudi bolj pussy kot sem bila prej.

99% casa je moje obnasanje dokaj “ce nekaj hocem, potem bom to tudi naredila/dobila”. pa ce se gre za objekt ali subjekt, ampak za voljo tega posta se drzmo subjektov. torej, oseb.
(seveda, ce izvzamemo moje obnasanje, ko je zraven ona. v njenem primeru sem ze nickolikokrat zavedno, zavestno, prisebno in popolnoma brez obzalovanj poteptala, zbrisala, zresetirala in z vlakom zapeljala cez moje principe in obljube. cisti twilight zone.)

hehe, kolega je to obnasanje ponazoril s fenomenalnim stavkom, “ana ne vprasa, ce se ti strejt al gej. ana se odloci.” (ja, S, nanjga imas ™.)
dejstvo, da je ena decva strejt, mi je popolnoma vseeno. ce vidim neko zeno, ki mi je kjut, sexi, interesantna na ta nacin ali drug, in ce mi potem povedo, da je zena strejt, se mi (kljub priljubljenem prepricanju ljudi okoli mene) v glavi NE zavrti pohodniska pesem vojakov v krizarskih vojnah. to (ciiiiist zgreseno, hehe) spolno usmerjenost pac jemljem kot del nje in to je to. ja, v njene spolne eskapade se ne spravljama prevec, ker – pa dajmo si priznat – moski le imajo nekaj, kar zenske nimajo. in tle ne morem “zmagat”. istocasno, in iz cisto istega zornega kota, imamo tudi zenske nekaj, kar moski nimajo. okej, imamo kar nekaj teh stvari/talentov/sposobnosti, itd. ta dvoboj pa je imho popolnoma bedast in vanjga se ne mislim spravljat. (zato pa imamo dva spola, j*bemti.)
je pa res, da me maaaaalo (beri cisto dovolj) zrajca ta “da vidmo, ce bi padla name.” izziv. tako nekako vsaj. sem le cisto navadna oseba, katere dejanja vsake tolko narekuje njen ego. d0h. ce bi ze delali seznam vseh s katerimi sem bila, bi se na seznamu znasle tri ali stiri punce, ki pred mano niso bile s punco. no, vsaj niso sle “do konca”.
in ne, tista zadeva “vzeti jungfer”, na katero vi tipi tako zelo padate, mene iskreno povedano ne rajca. celo z velikim veseljem se zadnja leta stran drzim od taksnih! mislim, da sem ze prestara, da bi se igrala zdravnika in pacienta, mamice in atije, ucitelco in dijakinjo, in kar je se teh cudnih role-playing iger. ce se ze dama dol, daj potem imej vsaj malo idej za kaj se gre. in tisti urbani mit, da smo me lezbijke bozji dar zenskam, ker preprosto moramo vedet, kaj delamo, ker smo tudi same zenske? ja. ne. to ni res. nekatere zenske so tako dalec v strejt “pa dajmo noge narazen, bo ze ona vse opravla” sexu (malo prevec pr0na, bi jst rekla), da nimajo blage veze kako samo sebe zadovoljit, kaj sele drugo zensko! in tle ne pomaga nobenih 16 let izkusenj, ce pa mi potem po glavi gre samo “RTFM!!“.

but i digress.

zadnja dva tedna pa se vecino casa, vsaj ko je zraven neka doticna gospodicna, ne prepoznam sploh. ja, zmede me vedno, ko je zraven, in zena se tega zelo dobro zaveda. to, da mi zelo pase, ko se me boza po pobriti glavi, to vedo vsi. kako ne bodo, ce pa tolko da ne nosim okoli trasparenta z napisom “cohaj me po glavi, ker pase pa se pa se pa se pase pa se pase pase pase pa se pa se!”. ko pa me ona istocasno boza se po tilniku in to z nohti…!! ja, potem pa mi sploh dogaja. da se sploh ne menimo o situacijah (DVEH!… ja, stejem.), ko se je zena spravla ciiiist zram mene in me objela, ker jo je “zeblo”. aja, pa ono, ko je sla z rokami v VSE moje zepe (spredaj in zadaj), ker je pac bla debata o… mah, sej ne vem o cem je bila debata, zena je imela ROKE NA MEN!! kak tocno pricakujete, da bom vedla o cem je bila debata?! edini nacin, da mi pri biljardu uspe sploh karkoli, je, ce njo popolnoma ignoriram. (mislim, da sem nazadnje izgubila cisto vse igre. sori, Ž.) ko je prejsnic svojo (zelo mocno) malibu kolo spila malo prehitro in ko sma v mcd’s cakale, da nama gentlemeni prinesejo hrano, se je ob pripovedovanju neke zgodbice nagnila malo prevec k men in…

aja, a sem slucajno omenla, da sem dvakrat totalno zamudila priloznost?
pardon. tkole je bolj prav: ne samo da sem priloznost zamudila, jst sem priloznost zapakirala v eno velko amazon skatlo, nasula okol tisti bedasti stiropor, zalepla skatlo na vse mozne nacine, porabla vsaj 4 velke kolute ta sirokega rjavga selotejpa in posiljko expresno poslala v hammerfest.

can you say facepalm?

>hotel s stirimi zvezdicami, here we come! … ja, je +1…. *wink wink*

>to, da se mi dopadejo lepe zenske, to vemo vsi. in tudi nisem edina.
trenutno svetovno populacijo united nations ocenjujejo na 6,800,700,000 (wikipedia navaja datum 5.2.10).
od tega naj bi bilo nekje med 5 do 10% ljudi homoseksualnih. zakaj “naj bi”? ker ni neke uradne studije o tem stevilu. zarad nravi taksnega vprasanja (kao da je vec kot 50% ljudi se vedno “in the closet”), druzbe v kateri zivimo (vcasih je najbolje svoje privat zivljenje obdrzat zase), itd. dejavnikov za netocne podatke je veliko prevec, da bi jih sedaj nastela, zato gremo z vecino in vzemimo neko sredino in recmo 7.5%. razmerje med moski in zenskami naj bi bilo 51:49 (od oka!), torej skor polovica te druge stevilke smo zenske. torej, ce delimo tisto velko stevilko najprej z dva, potem s 100 in pomnozimo s 7.5 dobimo… eno velik manjso ampak se vedno zelo veliko stevilko.
potem morate naredit se par analiz, prebrat se par sto strani statistike, zgrizt robove vsaj treh svincnikov in popit najmanj stiri velke salce kave, da boste koncno prisli do podatka koliko zensk je lezbijk.
in koliko od teh je mahnjenih na tatuje.
in pirse.

zakaj?
zato, ker bom del te stevilke tudi jaz. sama imam ze par teh telesnih dekoracij (5 tatujev in 4 pirse), in hocem se vsaj dva tatuja. dva VELIKA tatuja. celo desno roko (aka sleeve) in celoten hrbet. tatuji na ostalih delih telesa me nikoli niso mikal, tako da si dandanes ogledujem le motive za ta dva dela telesa.

poanta?
cisto preprosta matematika: lepe zenske + tatuji + pirsingi = suicide girls!

“Post modern pin-up girls for the alternative nation”
“It’s like a punk rock vogue… with artful nude photos of women.”
“A nation wide art-sleaze phenomenon”
“The meeting place for people interested in alternative lifestyles”

>v nedeljo sem koncno prezivela mal vec kot 15min v novem stanovanju. moram priznat, da je prav lustno. samo se mojo veeeeeeelko postlo si pripeljem (jao boze, prav cudno je spat na 90×200!) in vrzem ven tole srednjesolsko pisalno mizo, pa smo zmagal.

ah, imam dva cimra.
R – prihaja iz murske, trenira skok ob palici, po parih letih premora je spet student na difu, rad hodi po stanovanju brez majice (jp, radijatorcek) in je mahnjen na ciscenje. (B, nasla si konkurenco, hehe.)
A – iz laskega (se ne poznamo, hvala bogu!), studentka prvega letnika primerjalne knjizevnosti, ima macka (uiiiiii!) in je zmrzljive sorte.

kaj imata oba skupno?
oba sta vecja od mene za eno glavo (pocutim se kot gulliver), sta vegetarijanca in noben ne pije alkohola.

>—–
Poslano z moje mobilne naprave

>ob nedeljah, oz. ko se pac spomnem, si pogledam najnovejse kartice na post secret blogu.
mislim, da nas ze vecina ve, za kaj se gre pri tem blogu, ampak da vseeno povem: na razglednico folk napise svojo skrivnost in jo poslje na dani naslov. v vecini primerov (celo mislim, da naj bi to bila ustaljena praksa) se razglednica naredi na roke, tako da ima neko povezavo s samo skrivnostjo. dolocene razglednice so skenirane in vsako nedeljo objavljene na blogu.
razglednic prihaja vedno vec in ostale so objavljene v knjigah ali na razstavah v knjigarnah, galerijah, hodnikih univerz.
ceprav vem, da ze kar nekaj casa obstaja tudi facebook stran tega bloga (kdo/kaj tocno se nima svoje facebook strani?! se moja leva roka jo ima!), sem sele danes kliknala na link. prineslo me je do spodnjega videa, “fifty people, one question”.

skrivnosti. vsi jih imamo. eni vec, kot drugi. manjse, vecje, pomembne, vsakodnevne.
zame vecina prijateljev pravi, da me lahko berejo kot “odprto knjigo”. da se me da hitro spoznati, vsaj do neke mere normalnega funkcioniranja v prijateljski zvezi. to nisem nikoli niti zanikala.
je pa na zalost res tudi “meje imas.”. spoznanje, do katerega vecina, ki me hoce spoznati malo bolje, pride sele po vecih mesecih druzenja. ampak, a nimamo vsi svoje meje? zakaj potem tako presenecenje, ko koncno le recem “dovolj” ali “daj mi mir” ali “ne”? (to zadnje se moram naucit rect bolj pogosto.)
le redkim sem pustila se blizje po tej tocki. kar nekaj jih je odpadlo se prej (oseba se mi preprosto ne zdi vredna casa), nekaj kmalu zatem (mogoce pa ni vredna zaupanja). ce pa le pride blizje, takrat mogoce povem moje skrivnosti. (na prste ene roke bi lahko nastela ljudi, ki me res poznajo. ljudi, katere sem res pustila blizu. mislim, da se jih par tega niti ne zaveda, in mogoce je tudi boljse tako.)

in danes, med sprehodom od ene potencialne sobe do druge, sem si primislila se eno skrivnost. medtem, ko mi je v usesih odzvanjala glasba budha bar kompilacij, se mi je, veliko bolj kot vceraj ali kateri dan poprej, zahotelo it nekam dalec stran. (nekateri bi rekli, da hocem zbezat, da hocem stran od situacije v kateri sem. pa tudi ce hocem zbezat? kaj tocno je tako slabega v tem?!)

nekam, kjer ni nje.
nekam, kjer zanjo ne ve nihce.
nekam, kjer mi ne bi bilo potrebno razlagat, zakaj sem se vedno tako prekleto zaljubljena vanjo, da mi je ze prav nerodno.
nekam, kjer ne bi raje, kot da grem na kavo z njo, poklicala eno, ki cuti nekaj podobnega do mene, od mene pa dobi samo sranje v glavi.
nekam, kjer bi jo lahko dala v skatlo “bilo, proslo in ne vrati se nikad vise”, ko mi “cutiti” se ni bilo tako prekleto odvec.

ce je le mozno, se spravim v totalno bedaste zveze, iz katerih ne dobim niti kancka tistega, kar hocem. da bi me zena izpopolnala na nekem levelu, na kateremkoli levelu? do tega ze zelo dolgo ni prislo. mislim, da je zadnjih par zvez ze od zacetka bilo usojenih na propad. zato, ker se mi preprosto “ni dalo” osebe spustit blizje k sebi. imela sem jih samo za “toplo telo v temni noci”, ali za sex, pa se tega sem cisto vsakic primerjala s tistim z njo.

in ona to ve. ona itaq vse ve.

cisto mozno, da ji bo tale post sel totalno na jetra. da bo odkimavala z glavo a la “daj ana no, pa kaj ti ni jasno?”, pogledala tam nekam skozi okno kuhinje, vdihnala se enkrat cigaretni dim in z izdihom pritisnila na ctrl+w.

in ce ona to vse ve, kaj je potemtakem moja prava skrivnost?

…