portugalska odiseja

>se 16 dni in fiiiijuuuuuuuu……

>celi dan ze poslusam skupino cacique ’97 in njihov istoimenski album (rapidshare). portugalski afrobeat z nigerijskim pridihom pevca. ta ritem, z mocnim povdarkom na pihalni sekciji in ornk bas linijo, me se najbolj spomne na portugalsko in mojih skoraj pet let tam. (zgodovina na hitro: julija ’04 sla v coimbro za eno leto, preko EVS programa. ostala do konca junija ’05, sla v slovenijo. konec novembra ’05 sem se preselila nazaj v coimbro, ostala tam do enkrat januarja ’06. se preselila v lizbono. aprila ’06 zacela pisat blog. ostalo je v arhivih.)

z njihove uradne strani: “Lisbon has always been a stage for the meeting of several cultures, mostly due to the past of the city as the capital of a colonial empire in Africa and Latin America.

Nowadays it is a huge pot of creativity which attracts artists from all over the World and it is a privileged space where musicians find each other, share ideas and mix rhythms. It is from this mixture that, in 2005, afro beat collective Cacique..97 is born. With musicians with Mozambican and Portuguese origins, this collective incorporates members from groups such as Cool Hipnoise, Philharmonic Weed and The Most Wanted, well known projects in the areas of funk, reggae and the afro sound.

The passion for the music of Fela Kuti and Tony Allen has united these musicians for the pursuance of a common goal: to create a collective that mirrored the Lisbon mixture, by crossing the characteristic urban Nigerian rhythm which is afro beat, with the musical tradition of the African Portuguese speaking countries and of Brazil, whom has always been very present in the Portuguese capital.

Cacique..97 intend to give birth to a global soundtrack of the new times without losing the activist approach and the promotion of social awareness so fond to afro beat.”

Standard
dogaja dogaja

>Twestival – 11.9. 2009 – Pri Zelenem Zajcu

>tale post sem ukradla hadu. z dovoljenjem, seveda.

glavni sponzor je Degris – Sveže ideje. Preizkušene rešitve.

Sabina Obolnar je nekoč v uvodnici One zapisala da smo blogerji “čudni ljudje” (ne bom ponavljal njenih besed). Pa vendar smo dokazali, da nismo samo to, ampak da znamo tudi pomagati v raznih situacijah – krvodajalske akcije, zbiranje prispevkov za poplavljena območja, itd..

Sedaj, ko je Twitter dobil primat v tem svetu in počasi prehiteva Facebook, se je pojavila ideja Twestivala – druženje ljudi brez računalnikov, ekranov in tipkovnic – za zabavo in v dobrodelne namene.
In tako je Tomica prevzel vajeti in začel z organizacijo Twestivala Ljubljana, ki bo potekal
11.9.2009 – Pri Zelenem Zajcu v Ljubljani od 17. ure naprej.

Prostovoljni prispevki se bodo zbirali za Zavetišče za živali Horjul (nakup badgev, možnost donacije denarja, dobrodelna licitacija), prav tako pa se išče sponzorje, ki bi prispevali pasjo, ali mačjo hrano, ali kakorkoli podprli to idejo in ta prostovoljni projekt.

Seveda bo poskrbljeno tudi za glasbo, ples in vse ostalo: GlosaArt, Zgreseni Primeri, Astrid Lindgren B.T.K., Ultra, Carina, M.U.D.D. in Nove konzerve. Prav tako pa bodo zraven tudi trebušne plesalke, šola za nastopanje BAST, itd..

Twestival ni namenjen samo tviterašem, temveč vsem, ki bi se radi pridružili zabavnemu festivalu, za organizacijo katerega so zaslužni izključno prostovoljci z njihovo dobro voljo in energijo. Še posebej toplo so vabljeni posamezniki, ki bi radi pomagali Zavetišču Horjul oziroma tamkajšnjim živalicam. Če se Twestivala ne boste utegnili udeležiti, lahko zavetišču pomagate tudi tako, da jim denar nakažete neposredno na njihov tekoči račun NLB SI56 0202 7025 4948 113. Se vidmo???

Standard
nekaj za duso

>kdo tocno mora ryanair povedat, da se to ne splaca najbolje?

>pred dvema tednoma sem pri ryanair kupila dve karti od milana (ita) do porta (por). sedaj se je, na zalost, izkazalo, da ta druga oseba ne more zraven.
prva reakcija je bila, da grem pac sama. v glavi sem si sicer ze naredila manjsi plan, kam vse bi jo peljala in kaj vse bi ji pokazala, ampak ce ne more iti zraven, pac ne more. se zgodi. obveznosti, pac. iti sama tud ni neki bavbav. sem sla ze velikrat, ne grem zadnjic, ne rabim nobenga, da me za roko pelje.

## start intermezzo:
ampak nikoli ne bom pozabila tistega leta od hamburga do ljubljane. neka sobota v oktobru leta ’99, v hamburgu se poslovim, zena mi da samo en boarding pass. ker sem prestopala v frankfurtu bi bla mogla dobit dva. si pac mislim, “okej, zena je nova, mi bodo ze v frankfurtu dali ta druzga, ni panike.”
priletimo v frankfurt, sibam do terminala b in na saltru pise “ljubljana – cancelled”. okej, sedaj pa panika. kak to mislis cancelled? zakaj? bilo je enkrat proti koncu popoldneva, tako da je bil info od adrie ze zaprt. pred terminalom se nas je nabralo enih 8 (max!), ki nismo vedli kaj naj sedaj. ce smo komu od usluzbencev povedli za ta manjsi problem, so nam ti ob omembi, da letimo v ljubljano z adrio airways, povedali, da naj se zglasimo pri info od adrie. ki je bil zaprt. tolko o pomoci.
ker sem imela folk, za katerega sem bila ziher, da leti z mano, pod ocesom, se nisem prevec sekirala. zleknala sem se na tiste totalno neudobne stole, zacela citat nek casopis (ziher Das Bild, Die Welt mi je bil takrat pretezak po snovi) in razmisljala kako kul bi blo, ce bi mene poklical po zvocniku. tocno takrat se oglasi zena in prosi “miss lajpovek”, da se zglasi na terminalu “ej”. predno je meni potegnal, da sem to JAST (z malo cudno izgovorjavo priimka), je mogla zena to ponoviti vsaj se 4x. pograbim stvari in laufam na terminal e. zakaj e? ker sem razmisljala po nemsko in “ej” mi zveni kot “e”. ona je, seveda, govorila po anglesko in na terminalu e nimajo pojma zakaj sem jst tam. poklicejo informacije in mi povejo, da moram na terminal a. itaq, budalo.
laufam spet na drugo strani letalisca (jebena dvigala! se na wc ne mores, da ti ne bi bilo vsaj skozi tri dvigala!), se tam srecam z ostalimi sotrpini. povejo nam, da je v sloveniji vojna in da gremo v ljubljano sele naslednji dan.

ja. prav ste prebral. rekli so, da je v sloveniji vojna. o kateri vojni so to oni govorili ni vedel nihce, ampak ker je slovenija “del jugoslavije” ne bojo riskiral. ?????

enivej.
odpeljejo nas v bliznji hotel astor, skozi damo vso potrebno in nepotrebno birokracijo (fotokopiranje boarding passov in potnih listov) nastanijo vsazga v svojo 350DEM vredno sobo in povedo, da se moramo naslednje jutro pred vhodom hotela zglasit nekaj do 8h.
ker bi takrat jast ze bila mogla bit doma in ker nisem imela v zepu niti ene marke sem – pazi ti zaj to mojo inteligenco! – s telefona v sobi (!) poklicala domov v slovenijo (!!). sicer se nismo menli dolgo, ampak naslednje jutro mi je tipcek pri odjavi rekel, da moram poravnati se racun za 54DEM. (glede na to, da je bila majhna steklenicka vode 7DEM, mislim, da sem prisla skozi zelo dobro!) a sem slucajno omenla, da nisem imela v denarnici ene marke vec? no, nisem. ura je bila dokaj zgodnja, nekaj do pol osmih, se mi zdi. menjalnica v hotelu se je odprla sele ob 8h. se sedaj ne vem kako mi je ratalo, ampak tistga tipcka (sori sori sori!!) sem nekako prepricala, da je 1DEM = 10SIT. zakaj 10SIT? ker sem v denarnici imela en bankovec za 500SIT in nekaj drobiza. sicer me je tipcek celi cas gledal malo cudno, ampak je vseeno vzel tisti drobiz, mi izstavil racun in jaz sem se tako hitro pobrala ven iz hotela, da je za mano ostal samo se prah.

let do ljubljane je bil super, v avijonu pa nas je bilo, s posadko vred, tocno SEST. leg room!!
end intermezzo ##

poanta posta:
druga reacija je bila, da se spremeni ime drugega potnika. mislim, karta je ze placana, pac gre nekdo drug z mano. manjse brskanje po TOS pa pokaze tole: “A passenger name can be changed online at the rate of £100/€100 or via the airport or reservation centre at the rate of £150/€150. Name changes can be made up to 4 hours prior to the scheduled flight departure time either online or via a reservation centre (subject to opening hours). Any name change made to a flight reservation must be for that individual passenger’s complete flight itinerary.”
manjsi logisticni problem: zakaj ryanair hoce, da placam 200€ (kljub temu, da je samo ena karta, ampak je le-ta povratna, tako da racunajo dvakrat. za tja in nazaj. eh.) za spremembo imena potnika, ce bi me prislo 4x ceneje kupiti se eno karto (vsaj glede na trenutne cene)?!

Standard
scribble scrabble

>2:0

>you held me so tight i could hardly breathe
biting my left shoulder, leaving marks
the final sigh still echos in my head

now my bed is undone
the sheet and covers are off
image of you moving your hips remains

this laundry day is the simplest form of a turn-on.

Standard
cajt-pred-tagi

>se 1 ura in 54 minut = vesolje veselja z joss stone.. in drugimi!

>festival vesolje veselja
v petek, 4. septembra 2009, bo od 14. ure dalje na emoniki potekal brezplacni glasbeni festival, kakrsnega sredisce ljubljane se ni videlo.

o danasnjem koncertu se je razpisalo ze par folka, jaz sem najverjetneje ena izmed zadnjih. save the best for last? okej, roko na srce. vemo, da je bolj save the lazy for last. ampak, gremo lepo po vrsti.

vceraj smo se nemogocih 10 ur po polnoci spravli na streho telekoma po akreditacije. (ja, zakaj ze na streho telekoma? zato, da smo vidli tisto ze vecletno luknjo pred bavarcem? ali da smo si ogledal prizorisce, ki je na gradbiscu emonike? ali zato, da smo bili, kakor je rekla povezovalka tistih 25 minut programa, “blizje vesolju”? sam… a nismo ZE v vesolju? ali sem jaz tu kaj narobe razumela pri fiziki v srednji soli?)
najprej so nam vsaj 15min razlagali o siolovih paketih (so le organizatorji eventa), kar je vecinoma naletelo na gluha usesa. roko dam v ogenj, da imamo ze vsi narihtan nek internet paket, in samo zato, ker so nam v goodie bag dali se liziko in zvezek, dvomim, da bomo kar menjali. lahko pa zadanete izlet v los angeles, tako da navali narode! ampak, zapomnite si tole cvetko iz ust siolovega PRovca: “porodni krci lahko bolijo.” you have been warned.

predstavili so se nam tudi voditelje danasnjega programa. trije bodo (klemen slakonja, peter poles in ota ros) , en bo bolj smesn kot drug/-a. ostalih par minut pa smo gledali predajo velkega tv aparata nasemu predragemu primozu kozmusu, ki raje gleda filme kakor preucuje svoje nastope. remember, you heard it here first.

ampak, vso tugo tiskovne sta na koncu popravila dokaj dobra kava in losos. za zajtrk, ha! take that, bitches! aja, moram pa priznat, da je bil “voznik” nasga dvigala dokaj zanimiv decko. janez, faca si. tistih 14 sekund s tabo bi veckrat ponovila.

(me zanima, ce bo vreme zdrzalo do danes zvecer, ko se bo zacel folk ornk nabirat. od takrat, ko sem zacela tole pisat, je ze dvakrat zacelo in nehalo dezevati.)

jumbo plakate ste videli ze povsod po ljubljani, tako da vam je seznam nastopajocih (kratek info o njih) kao jasn, ali ipaq:
14:00 – 14:40 glam
15:00 – 15:45 fusion pop
16:05 – 16:45 zlatko
17:05 – 17:50 leeloojamais
18:10 – 18:50 maya
19:10 – 19:40 neisha
20:00 – 21:30 siddharta
22:00 – 23:30 joss stone

in ce ste v zadnjem tednu kaj sli iz stanovanja, potem tudi veste kje se bo vse to dogajalo. “Emonika se nahaja na vhodu v center Ljubljane iz smeri Bežigrad, nasproti poslovne stavbe Delo.” zakaj tocno pa ste mislili, da je tisti velki oder pri kolodvoru?! vse o prihodu na prizorisce in o zaporah cest si lahko preberete tulele.

se nekaj! ce vam na dogodek ne uspe priti, si ga lahko v zivo ogledate na uradni strani.

upajmo, da bomo imeli lepo vreme danes. se vidimo tam!

Standard
cajt-pred-tagi

>kinda what i feel right now. nothing.

>GEORGE: Yeah. I think we really go something here.
JERRY: What do we got?
GEORGE: An idea.
JERRY: What idea?
GEORGE: An idea for the show.
JERRY: I still don’t know what the idea is.
GEORGE: It’s about nothing.
JERRY: Right.
GEORGE: Everybody’s doing something, we’ll do nothing.
JERRY: So, we go into NBC, we tell them we’ve got an idea for a show about nothing.
GEORGE: Exactly.
JERRY: They say, “What’s your show about?” I say, “Nothing.”
GEORGE: There you go.
(A moment passes)
JERRY: (Nodding) I think you may have something there.

pa imam se en datum v avgustu, 18.8.

Standard
cajt-pred-tagi

>I had to say goodbye to Miss January..

>sej se sama ne ve, kaj bi. ce sploh bi. ko bi, takrat hoce 120%. ko noce, takrat se lahko jaz vrzem na trepalnice pa ji ne bi moglo biti bolj vseeno. takrat da telefon nekam stran, ga totalno zignorira, in se ji jebe za vse skupi. ko se “zbudi” ji je zal, ampak ne dovolj, da bi pograbla telefon in se opravicla. ceprav, to tud nekako verjamem. kolkrat se lahko zaderes “volk!” preden ti nehajo verjet?
in vsakic, ko gre stran s tistim “sicer mi ni tok vseen, ampak tega ti pa ne mislim pokazat, ker potem ne bi bila vec jaz v kontroli” nasmeskom, me porine se par metrov stran od sebe. zavestno.

rekli so mi, da naj jo posedem dol in ji se enkrat povem vse skupi. da naj ji dopovem, da tole ni definicija zveze. da je bolj definicija jebanje mene direkcijone u mozag.
ampak, da mi pomeni tolk velik, da mi je ze cudno, sem ji ze povedla. da mislim nanjo konstantno, tudi. v smer od koder najveckrat pride, tja proti onem mostu, raje ne gledam vec, ker bodo mislili, da imam kaj narobe z vratom. da pogresam njene ustnice na mojih asociira takoj na to, da se hocem dol dat. ko sploh ni res! samo u picku materno, tvoje ustnice pogresam na mojih! zakaj je to tako slabo?! … vse to sem ji povedala ze miljonkrat! v vseh mogocih jezikih! kaj se naj naredim?! z avijonom popeljem en velki znak po nebu?! sej sploh ne bo vidla. najveckrat gleda v tla. ali desno. ali levo. zelo redko direkt vame. zakaj ji je tako tezko drzat pogled? saj ne grizem.

in spet sem se prepoznala v eni od njenih pesmi. “hold on to yourself cus this is gonna hurt like hell.” (pesem se gre za ciiiiiist drugo stvar, ampak v tem je car taksnih besedil. dajo se aplicirat na vse mozne situacije.)

strah me je spustit jo. strah me je kar oditi. strah me je ne probat se enkrat. ali stokrat. ker nekje tam dalec noter vem, da je ona tega vredna.
strah me je res priznat si, da jo imam rada. ker potem bo tolko bolj bolelo, ko bo sla.

But I fear
I have nothing to give
I have so much to lose
Here in this lonely place
Tangled up in our embrace
Theres nothing Id like
Better than to fall
But I fear I have nothing to give

Standard
scribble scrabble

>1:0

>you held my face with your hands
looking at me with your wide open eyes
they were pure glass
breathing heavily you rush in for a kiss
you almost made my lip bleed with your bite
your body shakes as youre gripping the bed sheets

making you cum has become my favorite game.

Standard