na zenskem telesu mi je sicer vsec cisto popolnoma vse, ampak imam par priljubljenih mest. in, ce nismo cisto vulgarni in ne pomislimo najprej na tiste najbolj opevane, pofotkane in s kamero posnete dele telesa, potem pridemo do ustnic, rok in bocnih kosti.
obsesija z ustnicami se je zacela s filmom bound in eno izmed glavnih protagonistk, gino gershon. njene ustnice so sicer drugacne od norme “lepih ustnic”, niso extra polne in nimajo extra popolne bubbly oblike, so pa zato nekaj posebnega. in ce kdaj najdem kaksno s podobnimi jo niti ne vprasam, ce jo lahko poljubim. jebiga, tist focn bom prezivela.
za mojo (lazjo!) obsedenost z ustnicami angelince vedo vsi, ki poznajo zgodbo za idejo tatuja na moji desni roki. namrec, ko sem prvic vidla film original sin sem si tistih prvih dvajset sekund filma pogledala vsaj 10x zapored, in ce ne bi bila v gosteh, bi si pogledala se vsaj tolkrat.
roke so “prva” stvar, ki jo opazim, ko se zavestno odlocim, da bom ignorirala prsi, rito, vrat, noge in vse, kar je se taksnega, kjer se lahko z jezikom zadrzis celotno branje vojna in mir. (kasneje se vrnem na temeljito chekiranje, seveda. stealth mode.)
ce se na roki se malo vidi tista dolga vena na podlaketi, tolko boljse. v tem so najboljse natakarce, in ko se ona iz mozaika sprehodi mimo s tezkim pladnjem nekje v visini ramena, uff. ce ima istocasno se zagorelo polt, uff x2.
ko sem pred parimi leti prvic vidla njeno bocno kost sem se zaljubila, ji v glavi napisala odo, in od takrat je to del, ki me na njej najbolj privlaci. tumblr s svojo galerijo miljontih crnobelih fotk bocnih kosti ne pomaga pri tej obsesiji. in ko mi je pred parimi dnevi poslala fotko z morja ter poskrbela, da se je zelo dobro vidla tudi njena bocna kost, sem se v mislih teleportirala tja k njej in zelo pocasi polizala z nje tistih par slanih kapljic.
slika je shranjena na zunanjem disku, na telefonu, dropboxu in v moji glavi.
se dobro, da doma nimam printerja.

ne vem, kdaj tocno sem dobila idejo, da bi bilo pametno imet luknjo v usesu. mislim, da je prva ideja padla nekje po pirsingu v jeziku. z mamo sma sle do zlatarja, vzel je tisto malo pistolco, jo naslonil na moje uho in zacela sem se dret. ne pretiravam. drla sem se z vsem zmoznostmi, ki so mi jih takrat pljuca dovolila. mama je stala max 2m stran od mene in v zivljenju je nisem vidla tako hitro skocit do mene, mi dat roko na usta in me z veeeelkim vprasajem nad glavo vprasat, ce sem slucajno normalna. ker, “ti imas luknjo v JEZIKU! nehaj se dret!”.
nisem nehala. drla sem se se za naslednje tri luknje. ce se gre, potem naj se gre do konca.
ce bi bila takrat v zlatarni tudi kaksna majhna puncka, ki je vsa navdusena prisla po prve uhane, bi jo moje dretje zaznamovalo do konca zivljenja in danes bi imela cudovito fobijo pred vsem rocnim orodjem.
uhanov nisem imela dolgo, niti do konca “da se zaceli” dobe ne. niso mi bili vsec, sploh pa ne tisti zlati medicinski. ewww.
kasneje sem v telesu naredila se par lukenj, v planu imam se vsaj dve lokaciji, trenutno pa se koncentriram na vecanje luknje v obeh usesnih mecicah. vecanje luknje v usesu je odlocitev iz kategorije “hm, zakaj pa ne?”, nic drugega. in, ce sem iskrena, meni je kar vsec. dvomim pa, da v moji druzbi obstaja ena oseba, ki se strinja z mano. no, vsec mogoce ze ji je, samo ne na men, “in, ana, resno? bos ko ene crnke, ki imajo kroznik v ustnici! uuuu, caki, grem po kljucavnico, da ti jo lahko na uho zaklenem!”.
ja, okoli mene so sami klovni, prav si ugotovil, moj zvesti bralec iz bruslja.
vseeno.
zaceli smo z 2mm, in nekje sem prebrala, da je max sirina, pri kateri se ti luknja, slej ali prej, normalno zaceli, 12mm.
in vceraj sem (zdravo beni iz celja! *waves*) dobila dva para “plugov” (kaksen je slovenski prevod te besede, da celo ima neko povezavo s pirsingi, in ne tolko s kmetijsko napravo?); 11mm (kar imam v usesu trenutno) in 12mm (kar bo zadnja velikost).

mogoce.

“missed connections.”
veliko razmisljam o tem. mogoce zato, ker mi je fantazijski svet ljubsi. vem, ni najbolj pametno, ampak tam je vse po mojem. ona naredi tocno to, kar si jaz zelim, pove mi tocno tist odgovor, ki ga zelim slisat, in z mano je tocno takrat, ko si jo zazelim.
jebiga, racio je pri men na tankem ledu.
v fantazijski svet spadajo tudi vse tiste odlocitve, v katere nisem v doticnem trenutku bila stoprocentno prepricana. ko sem se mogla odlocit med zadevo A ali zadevo B, iti levo ali desno, reci necemu/nekomu ja ali ne. ko sem se se pred spanjem sprasevala, ce sem nardila prav, ce bi mogoce mogla drugace reagirat, ce bi ji mogla prisluhnit se dodatnih pet minut, ker, kaj pa ves? mogoce pa bi takrat vidla v njej nekaj drugega, nekaj lepsega, nekaj boljsega, nekaj, kar si spet zelim, nekaj, kar si zelim nazaj, nekaj, na kar ne bi pozabla takoj, ko sem zaprla vrata njenega stanovanja.
ali ko sem se med tusiranjem sprasevala, kako bi bilo s tisto natakarco iz stare ljubljane, ki mi je dala svojo zapestnico, ampak kaj, ko mi je v tistem momentu bilo malo nerodno in ji nisem rekla za telefonsko stevilko.. in zakaj res ne povabim na pivo tiste, ki jo imam v imeniku shranjeno kot “lepe rjave oci, celje”.. in ko grem naslednjic v maribor mogoce res poklicem tisto, katero poznam samo po nebroju nocnih sporocil in zelo lepih ustnic na profilni sliki… in zakaj nisem tisti iz bleda takrat dovolila pridet v ljubljano, pa ceprav samo na sex in bemti ana, zakaj si tako neodlocna!
in ko se spusti vecer, pri tisti mizici ob ljubljanici, in nama pogovor vedno pogosteje uide v pretekla leta, v skupne izkusnje, v noc v zagrebu v hotelu z rdeco lucjo v kopalnici in eno jabolko na steni ter pollitrskimi mojitoji na plocniku ob cesti, takrat me pogleda v oci, drzi pogled, se malo nasmehne, ugrizne v spodnjo ustnico, obema je jasno, da razmisljava o isti stvari, rece “hej..” in dovolj je, da pokimam in recem “m.”.

imam en ritual. eno stvar, ki me vedno pomiri, sprazni glavo, zbistri misli, pa ceprav samo za tisto urco in pol. ne, ni joga ali pilates (jst? resno? daj no.), ni tek od tocke a do tocke b in nazaj do tocke a, tudi ni udarjanje zogce ob steno.
voznja z avtobusom.
tisto, ko se vsedem na prvi bus, ki pripelje na postajo, in ce imam sreco me ne odpelje v smeri sihta. na tisti poti poznam ze vse jumbo plakate, vse trgovine in pekarne ob cesti, in sanse so velike, da bom na tem istem busu srecala tudi koga, ki vsak delavnik ob 8h zjutraj isto zalimano in zmackano gleda skozi okno, tiho opazuje promet in iskreno upa, da ne zaspi do zadnje postaje.
tokrat sem presedela 7x, playlista na telefonu se je ponovila vsaj 12x, kontrolorja urban sta mi po tretji kontroli samo se preseneceno mahala, in spet mi je bilo dokazano, da je ljubljana lepa, pa ce sem zadeta ali ne.