>v dunajski pekarni pri “plazi” (trnovo) imajo najtaboljse slanike.
sem ze probala slanike iz stare pekarne (siska) in tudi tiste iz originalne dunajske pekarne (na dunajski cesti), ampak nikjer niso tako dobri. njihov pek si zasluzi povisico.
Author Archives: freeeky
>a smile slipped softly across my face several times today.
>each time
i remembered yesterday
it was raining all day
we watched the world fall asleep
i held you at night
breathing in the scent of your hair whenever i awoke
you played with my fingers
whispering tender words in my ear
the raindrops, intense and pelting
your face, shy and truthful
and as i write this
a smile slips softly across my face.
>14. ljubljanski maraton je skregan z dolgim spanjem.
>danes sem ze ob 8h (note to self: daj telefonsko stevilko dol s FBja!) zacela dobivati sporocila, da naj se vstanem, ker moram na 14. ljubljanski maraton. (ne, nisem sla tect. a slucajno izgledam tko?!) sla sem, ker prej se nikoli nisem sla (kljub temu, da je ze stirinajsti po vrsti), ker sem se tam dobila s parimi znanci, in ker pravijo, da se to mora videt, da se verjame.
prvo rundo ob 8h zjutraj sem sicer zamudila, zato pa sem s trcecim korakom sibala na “ta velki” maraton ob 9:30h. bi sicer bla sla z avtobusom, ampak dunajska je bila za lpp zaprta (z avti je bil dostop mozen samo do ajdovscine), tako da smo sli pesake. in nisem bila edina. male druzinice z vozicki in otroci na skirojih, ta bolj pametni na kolesih in mi, ta neizuceni, pes z rugzakom na hrbtu (in razmisljanjem, da bomo zamudili, ce ne pospesimo.) smo ga sibnali po dunajski, kjer so organizatorji ze pripravljali steklenice z vodo, lupili pomarance, rezali jabolka, polnili cisterne z vodo za tiste gobice, in pilili se zadnje podrobnosti trase.
in res je bilo neverjetno.
truma tekacev se je vila iz ovinka pri kongresnem do parlamenta, kjer je bil start. zupan ljubljane je sicer bil bolj skop z besedami, ampak dvomim, da ga je kdo sploh poslusal. se posebej, ko je decva v zanimivi anglescini oznanila, da je do starta samo se par sekund.
in potem – KAPOOW!
vec kot 7000 udelezencev maratona se je ob zvokih strojmachine odpravilo na 42km dolgo pot. nekaterim se je slo za slavo, drugi so sli podirat osebne rekorde, par jih je sigurno slo zaradi izgube pri stavi, spet tretji so se na ta dogodek pripravljali celo leto. razlog ni bil vazen. to je bil njihov trenutek in klobuk dol cisto vsem.
cestitke od butla, ki ne bo nikoli imel jajc niti za prijavo.
po startu je na ograjah ostalo na desetine majc in mikic udelezencev, ter na plocnikih maljarda bananinih olupkov aka zadnjih energijskih bomb, extremno oranznih amway kozarcev, in na cilju so ze pripravljali tisto malo morje medalj za vse, ki so koncali maraton.
od koncnih rezultatov mi je znano samo to, da sta tako pri zenski kot moski kategoriji zmagala drzavljana kenije. pravijo, da je to bilo za pricakovati.
>no, pa probajmo spisat mojo odisejo na portugalsko.. (4. del)
>in, kje smo ostali?
ah, tako je. sredi lizbone, na vecerji s sostanovalci (in njihovimi gosti) mojega doma za naslednjih sedem dni. v stanovanju zivijo stirje, spoznati sem morala samo enega portugalca, vse ostale sem poznala ze od prej.
z E se poznava ze od zacetka leta ’05, ko je prisla v coimbro “delat” k isti organizaciji, kjer sem prostovoljko igrala tudi jaz (program EVS). potem sta tu se L, se ena italijanka, ki je na portugalsko prisla preko EVS programa. prisla je prav tako kot jaz, leta ’04, in nazadnje sem jo vidla na enem izmed tistih obveznih sestankih vsake tri mesece, ko nacionalna agencija zadolzena za EVS program poskusa skapirat, kaj vse nasi “delodajalci” delajo narobe in koga morajo po prstih. tretji italijan v hisi je E, tip, ki je navdusen na klobuki in izgleda tako zelo gej, da je ze cudno, da ni. ampak ni. zadnji sostanovalec je R. o njemu lahko povem samo to, da je tipicen portugalc.
vecerja se je, kot smo ze navajeni, zacela dokaj pozno, koncala se pozneje. na hitro smo skocli se do lizbonske verzije oktoberfesta, vsaj petkrat preplacali tistih par deci piva, se nagledali nemske narodne nose, naposlusali cudne nemscine s portugalsko izgovorjavo in po parih urah picili domov.
CE VAM KAJ UKRADEJO V SREDO, LAHKO V SOBOTO ODKUPITE NAZAJ ZA 50 CENTOV.
z E se vsedema na avtobus st. 12 in ravno, ko se spravima v neko debato se avtobus ustavi in nazene ves folk dol. zakaj? zato, ker je imel ze tolko zamude, se mu “ne splaca it naprej”. wtf? ne preostane nam nic drugega kot da pocakamo naslednji bus, ki pa je res bil le par minut stran. ja, “é portugal.”
po parih minutah divje voznje po extremno ozkih ulicicah, mimo nerodno parkiranih avtomobilov, trobljenja za vsak napacn pogled pescev ob cesti in mojega hedonisticnega uzivanja ob pogledu na stavbe (lizbona se mi tako zelo dopade, da si za sedmico takoj kupim tam eno stanovanje!), smo koncno le prispeli na campo de santa clara. le-ta je dvakrat na teden prizorisce tega vsem turistom znanega dogodka, feira da ladra (sejem tatice), aka bolsjak z majhno napako: prodajajo se tudi ukradene stvari. (zato tudi ime.)
na tem sejmu se prodaja res CISTO vse. ce se slucajno selite in ne veste, kaj bi z vso kramo a stran je ne bi vrgli, ker mogoce pa se ni za v kos? ste erazmus student in greste nazaj domov, pa vam ryanair ne dovoli vzeti vseh majc, srajc, hlac in cevljev? imate doma malo zalogo polnilcev za telefon, tipk iz starih pc tipkovnic, stare igrace sedaj ze odraslih otrok? se vam po predalih valjajo stare razglednice, kovanci, znamke, knjige se iz ’50 let, kilometri kablov za telefon, itd itd.. in ne veste kaj bi z vsem tem?
po hitrem skeniranju ponudbe sejma je bil cas za prvo izmed mnogih kav tistega dne, tokrat z osebo, ki mi na portugalskem pomeni skoraj najvec. C poznam ze odkar sem tja prisla v ’04, bila je zaposlena v tisti nevladni organizaciji, kjer sem jaz opravla mojo prostovoljno sluzbo. zastekale sma se takoj, ima moj smisel za humor, in kljub temu, da je v pisarni najraje bila sama, mi ni tezila, ko sem jaz med delom momljala komade od sarah. od lani enkrat zivi v lizboni in koordinira vse, kar rabi erazmus in leonardo da vinci folk, ki pride na iberijski polotok. (ce kdo rabi kak nasvet glede tega, vi se ji kar javte, bo rade volje pomagala.)
do centra in do naslednje kave (kjer me je biznis luk J prijetno presenetil) sma z E sle z znanim tramvajem E28. ta tramvaj je ena izmed najboljsih resitev za ogled centra lizbone, ker gre res vsepovsod, v eni dokaj hitri in premetavajoci voznji si lahko pogledate vse turisticne tocke, in se poceni je. ah! zelo velikrat se zgodi (kot je vidno nekje pri 0:30), da folk parkira na tracnicah, ali vsaj preblizu. tramvaj ne more mimo in potem ni druge, kot da cakas. zgodi se lahko celo, da gre cela flota tramvajev gor, dol pa ne more nobeden. (iskreno priporocam!)
KILA RIZA ALI TESTENIN TE SPRAVI NA REGGAE KONCERT
po testeninah z maljardo sveze naribanega parmezana in tiramisujem kot sladico (sem le stanovala s tremi italijani, manjkala je samo pica), sma se z E dobile se s par njenih sodelavcev in picili smo na kao neki dobrodelni reggae koncert.
najprej z avtobusom do belem, kjer smo se zguzvali mimo privrzencev ene najstarejse in se vedno extremno popularne rock skupine, ki je imela tam blizu koncert. seveda nismo mogli mimo.. wtf?! od kdaj je pa starbucks tu?! .. mislim, da sem kar nekaj minut stala tam z odprtimi usti, ko sem skapirala, da so eno zelo dobro pakistansko fast food zadevo zamenjali s starbucksom. in portugalci, ki so tako zelo ponosni na svojo oh-in-sploh dobro kavo so celo narocevali tiste trilitrske izgovore za kofe.
hvala bogu za pomirjevalo v naravni in sladki obliki, pasteis de belem.
najprej sicer nismo bili prepricani, ce smo se vsedli na pravi bus, ampak ker so vsi ostali potniki v vreckah imeli riz in testenine smo se pomirili. to je namrec bila vstopnica. koncert je bil kao dobrodelne sorte in ker bi se ob denarnih donacij zbralo bore malo so raje zahtevali suho hrano. na poti od zadnje postaje do prizorisca smo nasli se nek lidl, skocili se po cips in kekse, in sli uzivat v vonju hasisa in zvokih reggae glasbe.
ker okoli vrata nisem imela tistega fake palestinskega sala, glavo pobrito in brez dreadev, da se o pomanjkanju tiste VELIKE volnene kape a la rastamani iz jamajke ne menimo, sem se skoraj pocutila kot outsiderka. in tu je prisel na pomoc predragi joao, moj natakar, kolega, nekje proti koncu noci ze tabulsi prjatu. pijaca je bila dobra (organizacija je bila kar na visku: kuponcki namesto denarja in vsaka pijaca je imela svoj sank), filing je bil, glasba sploh ne slaba (ne me vprasat kdo je igral, ker nimam pojma.) in hrano so nam serviral na kroznikih naretih iz nekih listov iz indije. biodegradable, al neki.
motilo me je le prevelko stevilo “wigga” tipckov in tipic. samo zato, ker kadis haxix in se deres, da je afrika tvoja mama, to se ne pomeni, da si pa zaj crnc. pred vhodom se vedno stoji tvoj avto letnik ’09, ki ti ga je kupil ata. afriko poznas samo preko pricevanj sosolcev, ki so sem prisli po drugacno zivljenje, in kteri RES vedo, kako je bit brez ciste vode. lamerz.
>"i love it when you look at me that way."
>danes popoldan sem se po dolgem casu spet pogovarjala z #ona. in kljub temu, da mi je pasalo imet njene besede v usesih, mi v glavi se vedno odzvanja samo tisti en stavek: “s tabo ne bi mogla bit, ker ti ne bi zaupala.”
nimam navade varat, ampak vsi gresimo, a ne? (tu se sedaj lahko zgodijo komentarji kako to ni fer, da se to ne dela, da to ni lepo, da naj imam nekaj spostovanja do zveze, yadda yadda yadda. vredu. ja. okej. to smo vsi ze vsaj 15x predebatiral, ne bomo sedaj se enkrat. kar je bilo, je bilo. vsaka odlocitev nas v nekaj pripelje, za nazaj se ne da opravicit nic.) parkrat se mi je tudi ze zgodilo, da sem bila “ta druga” zenska. (.. beri zgoraj ..)
AMPAK! vseeno trdim, da ne varam.
in to, “fizicno” varanje, sploh ne bi bil njen problem. ja, pozna mojo zgodovino, par grehov mi je celo pomagala ustvarit. a zdi se mi, da sva obe dovolj stari, da bi se znali zmenit tisto, kar se zmenim z vsako punco, s katero hocem imeti nekaj konkretnega. (tj = ko se nekaj v zvezi spremeni, ko vidis, da nekaj manjka, ko ti zacne po glavi skakat kaksna druga, itd.. takrat pricakujem od tebe, da mi bos povedla, in jaz obljubim, da bom naredila isto. ce do tega sploh pride.)
njen problem bi bil – moj pogled.
po njenih besedah, in na zalost nimam razloga zakaj ji ne bi verjela, jaz s tistim nekim dolocenim pogledom moji tarci sporocim, da jo hocem. tej punci mi ni potrebno placat pijace, ni mi je potrebno ogovorit, ni mi potrebno naredit ama bas nista. ce ji namenim “tisti” pogled, ji bo vse jasno.
in kljub temu, da ona ni ljubosumna oseba, da ima vse poslihtano v glavi, in da je bolj racionalna kakor emocionalna oseba, preko tega pogleda ne bi mogla iti. namrec, prepozna ga takoj. pravi, da sem tako dobila tudi njo. ze kar prvi vikend, ko sma se spoznale. in ve, kaj ta pogled pomeni. pravi, da je cisto mozno, da se jaz tega pogleda niti ne zavedam. mgoce imam to nesreco, da so moje misli in oci povezane. da, ko imam o neki osebi tiste misli, se mi to izrazi tudi v pogledu.
a vseeno, par sekund za iskrenost: ce vem za ta pogled? ja. ga velikokrat uporabim? ne. sem ga ze kdaj poskusila izrabit? parkrat, se posebej na njej.
zakaj razglabljam o tej ze tolikokrat prezveceni temi, varanje?
ker imam zadnje par mesece v glavi eno, ki mi pomeni vsak dan vec. tako zelo veliko celo, da se vsak dan poti do avtobusne postaje ustavim pri sosedih in jim ukradem se eno marjetico. sicer mi se nikoli ni uspelo teh dat njej, a namen je tako prekleto romanticen, da ze mene vse boli. (jaz namrec nisem romanticna oseba po naravi.) vsak dan zjutraj pricakujem njen msg za dobro jutro. prestavljat se na njenem kavcu, ker me od cohanja njenga hrbta bolijo roke, mi je mogoce celo simpaticno, in hodit nekaj do 23h na zadnji bus iz njenga konca ljubljane mi ni odvec.
ampak ta punca mi ne zaupa. zakaj? ne vem.
v vseh mesecih, kar se poznama, ji nisem dala enega razloga za nezaupanje. ja, vredu. je imela slabe izkusnje, ampak zakaj mene enaci s svojo preteklostjo? zakaj ze vnaprej pricakuje, da bom zajebala? zakaj se ze vnaprej pripravlja do tega, da bom s katero drugo? mogoce zato, ker ne zaupa sebi? ja, tudi ona je ze dala svoj delez varanja cez. jaz imam prav toliko razlogov, da ji ne verjamem/zaupam, kolikor jih ima ona. jaz jih imam mogoce se malo vec, ker je ta punca tako prekleto “huda”, da glava boli. vsaka tretja jo hoce, izbire ji ne manjka. ce smo cisto iskreni, kolikokrat lahko lacnemu pred nosom pomahajo z zrezkom preden bo ugriznil?
.
.
.
eh.
>ker vcasih je informacij res prevec.
>
po internetu krozi nesteto teh seznamov, in sedaj so nasli tudi mene. pod tusem sem imela cas razmislit, zato evo, par nakljucnih stvari o men:
• doma pijem nesladkano kavo, v kaficih vedno en sladkor in pol. zakaj? mogoce ker si doma dam v kavo mleko, v kaficih pa pijem tisto en maaaajcken podaljsano, brez mleka. Z ze ve, kako jo naredit. plus, kava name sploh ne vpliva vec. lahko jo spijem ob 1h ponoci in me bo zmanjkalo par minut kasneje.
• obozujem sladko-slano kombinacijo hrane (npr. jagodna marmelada in slan ovcji sir). ja, majoneza mi pase z vsem. (no, v mejah normale.) obozujem morsko hrano, a za ribe nimam potrplenja. (fishsticks!) od mehiske hrane bi lahko zivela cel teden, bolj kot je pekoce, raje imam. kitajske skoraj ne prenasam vec. vse je popeceno v hektolitrih olja, v malih kosckih, vsepovsod uturijo med in vse je sladko-kislo.
• na desni rokavici imam luknjo na palcu. kako vem, da je desna? ker sem desnicarka in si jo vedno dam na desno roko. (bankomat in urbanomat ne “potegneta” skozi rokavice.) z levo za dolocene stvari nimam dovolj dobrega obcutka, tako da jih raje delam z desno. se je ze zgodilo, da sem v levi roki drzala telefon, denarnico, kljuce in deznik, z desno pa zapirala zadrgo na torbici okoli pasu, ki je (seveda) bila obrnjena v levo.
• po horoskopu sem devica, ampak nisem tipicna predstavnica tega znaka. edina lastnost, ki jo imam, je red in organiziranost. lahko grem v extreme, ko morajo papirji na mizi biti v liniji z robovi mize, pri obesanju perila morata rdeci nogavici biti skupaj in brisaca v kopalnici mora biti obesena tocno na pol (sleeping with the enemy, anyone?). istocasno lahko posodo pustim neumito par dni (mislim, da gojim novo subkulturo v tisti salci od mleka.) in plakati na steni so mi bolj vsec, ce so postrani.
• imam navado brisat sporocila. le redki mi pomenijo tolko, da jih ne zbrisem takoj po branju. trenutno jih imam v telefonu shranjenih max 20, pa se ti niso v mapi Sprejeto. ce zelite, da si res zapomnem, kaj ste mi napisali v sporocilu, mi ga pod nobenim pogojem ne posljite sredi noci. zjutraj se nikoli ne spomnem, kaj je pisalo.
• obozujem grozljivke, ampak jih se vedno najraje pogledam v fast-forward. kaj cem, hitro se prestrasim. vsi mi pravijo, da izgledam “strasno”, a v bistvu sem totalni sissy. ne samo, da se ne kregam rada, nasilje mi gre prav na jetra. ce bo treba bezat sem jaz prva v koloni. (tistih maljardo let karateja ni pomagalo nic. zase znam poskrbet, za osebe meni blizu dam glavo takoj in brez vprasanj, ampak se raje spizdjot.)
• pisem s tiskanimi crkami. ze od zacetka srednje sole se mojih pisanih crk ne da prebrat, vsaj ne brez tistih dragih vohunskih kaligrafskih naprav. trenutno edina beseda, ki jo podpisem s pisanimi crkami, je moje ime. priimka ze zdavnaj ne znam prav napisat. (pred podpisom neke pogodbe sem prav morala trenirat.)
• v japonkah bi hodila celo leto, ce bi le lahko. tenisk ne maram, se posebej ne tistih visokih. visoke pete sem dala nase samo enkrat, in se to doma, kjer so me vidli samo druzinski clani. bolj pateticnega prizora se niste vidli, in ja, v tistih parih metrih hoje sem se vsaj petkrat skoraj ubila. v celem zivljenju sem imela samo en par bata skornjev, cokli so mi pretezki za hodit in doma raje hodim bosa, kakor v copatah.
• razmisljam v anglescini, slovenscina mi je v zadnjih parih letih postala res tuja. (im trying, tho.) s hrvascino se malo matram, ampak se me da razumet. nemscino sicer znam tekoce, ampak prenasam jo samo v glasbi. za francoscino pravijo, da je jezik ljubezni, mene z lahkoto pripravi do gag reflexa. dvomim, da ima to kaj z ljubeznijo.
• rada jo imam. spet. se vedno.
>izgleda me vonj kokosa ne moti vec tako zelo.
>v manj kot sekundi si sleces majico in se pokrijes. tako simpaticna si, ko ti je nerodno. mrzlo je v moji sobi. vem, najraje bi se zavila v kovter. gretje se ni prizgano in kalorifer tudi ne pomaga prevec.
v roke mi porines kremo in se ulezes na trebuh. direktna si, to mi je vsec. lasje ti padajo cez obraz, spet skrivas pogled. tako se pocutis bolj varno.
s kremo med dlanema si ogrejem roke. z desnim sredincem potujem po tvoji hrbtenici, od tilnika do roba tvojih hlack. poskusam se skoncentrirat za masazo, ampak mi ne uspeva.
pogled mi uhaja na tvoj vrat, blond lase, se vedno zagorel hrbet, obrvi, celo, ramena. s palcema narisem pot, kjer bi raje sla z mojimi ustnicami in jezikom.
vsak tvoj izdih mi pospesi ze tako hitro bitje srca. z vsakim dotikom cutim tiste metulje v trebuhu in z vsako preteklo minuto prosim za vsaj se eno.
(se tega sploh zavedas?)
>"petek in sobota", skrajsana in cenzurirana verzija.
>zadnja dva dna sem prezivela tako maximalno fajn, da bi ju lahko ponavljala do onemoglosti, in se vedno mi ne bi bilo dovolj. (ja, zato me ni nic bilo na netu, nehajte se no pritozvat!)
v petek..
malo po poldnevu se dobim s Carico v le petit cafe na malo bolj poznem zajtrku (ona macchiato in cokoladni muffin, jaz njihovo velko belo kavo in tunin toast), poskusu branja dela in fenomenalnem pogovoru.
popoldan najprej kava z B pred njenim odhodom v rodno vas (tee-hee, slisi se butasto, ampak je RES sla v vas! rodila se je, seveda, v porodnisnic v mariboru, d0h!), kjer sma prisle do ugotovitve, da trenutno bolj kot ne obe jadrama in se nobeni ne mudi pridet do kaksnih vecjih zivljenskih odlocitev.
kasneje v ze skoraj pozabljeni kafeteriji lan se ena kava s Carico. tokrat mi ob totalno nesramnem ignoriranju le-te le uspe prebrati par strani casopisa. majhne zmage.
zvecer v zekota na tweetmeet, par pijac, dobri pogovori. ponoci v druzbi dveh sezanjskih ljubljanskih frikov do mcdonaldsa in domov.
sobota..
je bila vecinoma preziveta v postelji ob zrtvovanju devic kaloriferju (lastnik bajte se vedno ni vklopil gretja, izgleda caka na -20°C.), pozno kosilo v romeu, kjer sem kljub moledovanju (prav na kolena sem se vrgla!) ostala brez snickers capalink. nesramnost pa taka!
enourni pogovor o obstoju kristusa je bil dovolj, da me dokoncno utrudi, pravac 14B, in do konca dneva trening za disciplino #kaucpotejto za poletne olimpijske igre 2016 (ja, brazilci so uvedli par novih disciplin!).
>no, pa probajmo spisat mojo odisejo na portugalsko.. (3. del)
>sicer sem na portugalskem prezivela le en teden (pa se od tega tedna sta mi sla skor dva dneva samo na prevozu tja in nazaj), ampak vecino teh dni sem imela rezerviranih za lizbono. eno najlepsejsih mest sploh. ce ima slucajno kdo kaksno stanovanje v lizboni odvec, lahko tudi samo za poletno rezidenco, moj email je tamle levo.
PLJUVA SE VEDNO, A TOKRAT SEM OSTALA BREZ “PRSATE BLONDINKE”
opoldne se spravim do zelezniske postaje coimbra-a (estação nova = nova postaja), v samem centru mesta. spremenilo se ni nic. ura, ki nikoli v petih letih ni kazala pravilno, je tudi tokrat kazala narobe. v kaficu, kamor sem vedno sla na kavo, se vedno delata ista dva tipa, in eden izmed njih se me je se vedno spomnil (“oh, gospodicna, vas pa nisem videl ze skoraj eno leto.”). spomnil se je tudi to, da ob kavi vedno pijem vodo. (le-to na portugalskem ni navada, tako da me je prav presenetlo, ko mi jo je prinesel.)
3-minutno voznjo kasneje, na postaji coimbra-b (estação velha = stara postaja, kar popolnoma ni logicno, ker je bila zgrajena KASNEJE od cbr-a!), se vsedem pred sedaj zaprti kiosk, odprem público od dneva poprej in pocakam na vlak intercidades.
prihod v lizbono z vlakom se mi je vedno zdel tako zelo dolgocasn. (video posnet z mobitelom)
hitra razlaga: z vlakom se sicer vozimo mimo extremno lepih postaj (portugalci so znani po svoji obsesiji z azulejus aka pobarvanimi keramicnimi ploscicami, ki so jih v casu najvecje popularnosti dali na cisto vsako ravno ploskev, najveckrat na stene!), in ja, estação oriente je se vedno zelo dobra zelezna konstrukcija v kombinaciji s steklom. ampak, avtobus se ob prihodu ustavi se pri letaliscu, kjer se nam vpogled postavijo vsa letala, oba terminala in petsto taxijev pred glavnim vhodom. tega ne prikasa nic. (mogoce bi bilo morala povedat, da obozujem letala?)
in ja, lahko bi bila sla do lizbone z avtobusom, ampak hotela sem se sprehodit po prizoriscu expo98. posebej za ta sejem so namrec zgradili skoraj 10 zgradb (od takrat so 2 ze podrli, ena je se na planu) in podaljsali ter dodali metro linije. trenutno se stvar uporablja kot dodatek velikemu nakupovalnemu centru, pokriti stadion za taksne in drugacne skoraj vedno razprodane koncerte, zaledje oceanariju in panoramska kartica za vse, ki prihajajo preko (prav tako v ta namen dokoncan) 17 km dolgi most vasco da gama.
pojedla sem svojo sveze peceno francosko struco (no, pol nje), skoraj zexala tisto plocevinko mrzlega nescafeja, pozdravila najdrazjo “spitting machine”, se zgrazala nad drznostjo mescanskih uradnikov, da so mi skoraj pred nosom zaprli najljubso pivnico (the frog!) in me tako prikrajsali za pint “prsato blondinko”, in se med zlegavanjem na betonski, a udobni, klopci ob reki tejo nagledala gondol polnih turistov. koncno sem se le odpravla na metro, do postaje marques pombal, po avenidi duque de loule, sekala tretjo ulico desno in se ustavila na stevilki 11.
moj dom za naslednjih par dni.
TO BE CONTINUED..
>'round the world we go…
>v bistvu sem se spravla pisat post o lizboni, ampak ko se spomnala kako prekleto fenomenalno je bilo tam, na 30°C in v japonkah, me je minilo. trenutno imam namrec obleceno mikico z dolgimi rokavi, dolge hlace, nogavice, in po www se sprehajajo novice o prvih snezinkah po sloveniji.
(argh!)
namesto idile sprehoda od marques pombal, po avenidi da liberdade, do praça da figueira, krajse pavze pred gijinho, 10-minutnim ogledom elevador da graça in skoraj polurnega poslusanja fada pred armazéns chiado, pred koncnim zasidranjem v café noobai s precudovotim pogledom na zaliv lizbone…. boste tako dobili krajsi seznam linkov iz moje bookmark mape. rejoyce.
(argh x 2!!)
• bureau of communication – vsak dan maljarde in maljarde nasih misli ostane neizgovorjenih, in misija tega ‘biroja’ je, da nam pri tem malo pomagajo. na izbiro imaste puno obrazcev (ja, kot izpitne pole za fax) za puno problemov (opravicilo za kaksno bedarijo, preprosto povabilo na zabavo, itd.), vasa naloga je le, da obkljukate pravilni kvadratek in se podpisete na crti spodaj.
• 6 mitov iz psihologije, v katere verjamemo vsi – te podatke nam v glavo filajo ze od majhnih nog, zato jim verjamemo vsi. no, dok se ne spomnimo, da imamo svojo glavo, svoj par mozganskih celic in da bi bilo pametno jih vsake tolko malo vprest. takrat nam postane jasno, da mogoce pa dedek mraz le ne obstaja.
• the official creebobby comics archetype times table (img) – vas je slucajno kdaj zanimalo kaj bi nastalo, ce bi krizali vanzemaljca in astronavta? ali ce bi krizali zombija in robota? ali vampirja in lincolna? evo odgovor.
• end of the world (swf) – “Fire ze missiles!” “But I am le tired.” “Then take a nap… and then fire ze missiles!”
• knut in olaf – vikinga. vsak ponedeljek. razen med osvajanji. ker je teden najboljse zaceti z Vikingi!
• slide to unlock – …..kje ze imam tista iphone navodila?!
• tetoris – ce RES radi igrate tetris, in ce imate PUNO casa, potem je tale “igrica” za vas. (dol = enter. youre welcome.)
• balldroppings – narisi crto, ko se zoga odbije od crte bo ustvarla zvok. experiment. (po parih minutah se ti od tega piskanja zmesa, ampak vseeno dober experiment.)
in za konec se tale dragulj:
• traces of an imaginary affair – nekako imam to “sreco”, da so vse moje bile za po defaultu lubosumne. (yay me?) ce pa bi RADI nekoga naredli lubosumnega, karkoli pac ze je vasa motivacija, in ce vam res ne uspe to naredit po “naravni poti” (pac, z drugo osebo), potem uporabite tale kit. izgleda malo bolece, ampak pride pa v licni skatli!