>čaki, poslušam radio city. oz. poročila na radiu city.
vredi, je konec.
torej, ne vem če ste opazl, ampak danes je torek. torek. THE torek. torek, the cortejo torek. torek, the sprevod torek. ringing any bells? no ja. situacija takšna kot je, ne morem jet. /me zleze na drevo in v jok.
zaspana sem. this post no make sense. grem pod tuš, čas bo da dezertiram.

>lying awake with sore eyes
not allowing myself to fall asleep
feeling your chest rise and drop with every breath
wondering how you can only at night be so peaceful

i shoot my thoughts into the darkness
silently i invite you out for coffee
under evening sky we count all the stars we can see
aroma of tobacco surrounds us
familiar smell of your shampoo
intoxicating

burying my fingers in your hair
i feel your hands on my hips
the warmth of your touch
legs entangled
..and yes, i want to make love to you.

>ja, ja, končno se je zgodilo: sostanovalca sta odšla na potep in jaz sem imela stanovanje čisto za sebe.

.
.
u, pa res, dajmo uvedit “kaj poslušam, kopišem post” rubriko. zakaj? za foro 🙂
elcho – lazy summer days (cafe del mar, vol 12)
.
.

torej, šla sta in prideta šele danes zvečer. če se ne motim. nekok je zelo redko, da greta kam, sta tko mal čudna, če se mene vpraša. sploh ne bomo šli v to KOK sta čudna, ker bi zafilala si blog takoj 😛 skratka, take my word for it, they be weird! and mucho!
in jast sem bla včeri celi dan sama doma. celi dan in celo noč. in kaj sem delala? najprej spala kao dolg, potem šla ven na par kofejev, prišla domov in – gledala tv! po enem mescu in pol! yay! *doing the motherf*cking happy dance!* 🙂 sej ne rečem, da so se oddaje na tvju extremno spremenile, ker to bi bla laž. vse je nekok po istem principu še vedno. ampak ta filing, ko se zlekneš na kavč, noge gor, vrata na balkon so mal odprta in veter mal piha, daljinc v roki, prestavljanje kanalov po želji (pa tud če grem trikrat okol in se ne ustavim na enem kanalu niti za 2 sekundi).. ah, nebesa 🙂 dont even get me started on being — warning! pg rated!! — topless all damn day 🙂 sej ne, da mi je to tko fantasticno bombasticno fenomenalno, ampak če že lahka, zakaj pa ne? hehe 😀 še posebej, ker so bile vrate na oba balkona (ja, dva balkona imamo. kul, a?) odprta in je blo ma prepiha. ful dober filing bil!.. aja, pa noben mi ni vsake tolko interneta izklopo! nebesa, vam povem, nebesa! 😀
tak da, včeri sem se nagledala tv programov (hehe, še jamieja sem ulovila! pogrešela sem že tega nagega kuharja!) za naslednjih par tednov. ponoč sem si dala gor še doom. ja, predstavljajte si to perverznost: stanovanje čist temno, ura okol 1 zjutraj, nobenga zvoka nikjer, čist sama sem bla doma, konstantno se je slišu zvok tistega predpotopnega (a včasih prav kjut) dvigala.. in jst grem gledat DOOM! mislim, halo?! 😛 sicer nisem gledala dolg, sam do tiste scene, ko so našl containment cell. je blo dost. celica izgledala kar velka, tak da sklepam, da je bla stvar tud velka, hehe 🙂 me je minil. zato pa grem vedno gledat takšne filme v kino. tam ne morem ven pobegnat, ne morem dat na pauzo, ne morem met luči prižgane in ponavad imam nekoga zram, da lahka glavo zakopljem v njen vrat (tam, ko se vrat stika z ramenom. fajni plac, a?)… torej, morem do konca gledat film. doma pa mi ni treba. in tudi nisem. i are not that dumb! 😀 sem dala potem gor the interpreter. ne vem točno več zakaj tega filma nisem šla gledat v kino. vem, da smo se menli, da bomo šli. mislim celo, da je blo to takrat ko je bla oseba A v sloveniji, pri meni na obisku. ampak okej, moj spomin sux tak da nisem ziher. skratka, film sploh ni slab. ni ne vem kaj, konec pa te zelo preseneti. okej, no, ne ZELO, ampak je presenetljiv konec, da tko napišem, hehe 🙂
aja, za grand finale večera sem pa.. a vam povem, kaj sem nardila? ste ziher, da hočte vedet? sem ziher, da hočem povedat?… hm, okej, naj vam bo, bom povedala. torej, za grand finale večera sem – šla spat 🙂
ajde, šibam zaj delat, pa muzko morem zamenjat. tok kot se mi dopade cafe del mar, za zajle pa res ni 😛

>kak mi fali imet en spar al pa mercatore tu blizu, ej! vse kar imam so neke pastelarije, padarije in mickene trgovinice, ki sicer imajo stvari, so pa hudičevo drage za to kar ponujajo. okej, no, ne bom rekla, da se v mini preço ali v lidlu (ki ga pa tako ni blizu) da dobit fenomenalno robo. ni res. in mogoče, če bi se sprehodla do pingo doçe, da tam pa bi dobila nekaj kar celo izgleda kot solata. sam ej, veš kje je pingo doçe, do kam pa se men da? hja, to je pomembno. in do tam, ko se men da, v tistem radijusu ni normalne solate. jst pa solato hočem. rešitev problema? i shall bitch about it! tak. koza cela, volk ni sit.

>kolegica odpisala! hehe 🙂
yay!
/me is doing the happy dance 😀

>ravno razmišljam, da si grem naredit kofe. ura je sicer že 22:15, tako da najverjetneje ni najboljša ideja. ampak ideja je pa le, a ne? 🙂

kaj se mi danes zgodilo? šla na tečaj portugalščine (ma, če me pa gramatika jebe. da sploh ne omenim besednega zaklada, ki pri meni sploh ni zaklad, ampak nekaj kar bi človek najraje sam skril, kaj šele, da bi ga šou iskat!), se mi zelo dopadlo (paulo, iz brazilije, porto alegre natančneje, z nemškim državljanstvom – ne me vprašat, ker ne vem, oče samohranilc, sina ima, in je publicist), bomo imeli dvakrat tedensko. zelo dober.
šla na tekmo fuzbala. ženski nogomet. brez zamere, ampak to ni bil nogomet. to je bilo.. kaj te vem, kak bi jst temu rekla, ampak to da je bilo nogomet je bilo jasno samo po tistih dveh golih na vsaki strani igrišča in po žogi. ostalo je bilo.. skratka, ne vem, kaj je bilo ono drugo. 12 punc je laufalo gor pa dol po igrišču za žogo, ki se jim je vztrajno umikala. who would blame it tho?! 🙂 rezultat? presenetljivih 2:1. kdo bi si mislu!

potem sem šla pa domov. to je bilo oko 18h. na poti domov se spomnala, da se kao dobim z osebo C. je že nazaj iz popotovanja po španiji, andori in franciji. no, do francije jima (njej in kolegu) ni nekok uspelo, bilo vseen mal preveč zanju. ali ipaq. me zelo zanimajo fotografije. AMPAK! .. nekok videt fotografije pomeni, da boma same v moji sobi. em, do tega pa men nekok ni. kaj pa vem kaj mi je zadnje čase. mogoče sem pa zaljubljena v osebo B? al pa nekok grem v tej smeri? skratka. oseba B mi je zelo kul. celo tako zelo kul, da glede na to, da si itaq morem najdet novo službo, iščem ponudbe tudi za coimbro (kjer ona stanuje). člouk bi lahka reku, da sem kao mal noter padla v tole, a? enivej. torej, gledanje fotografij v moji sobi. same. glede na to, da sem jo komaj spravila z mene (ej, resno, ne zezam se in ne pretiravam) enkrat v kafiću, in ona sploh ni taki public spaces tip človeka.. kaj pa vem. mislim, da mi ne bi tako preprosto bilo uiti ji v moji lastni sobi, kjer pa ni NOBENGA zraven, da bi vidu ali se zgražu. its weird, isnt it? i, of all people, am saying no to an extremely sexy lady! … celo tako zelo sexi je, da je strejt kolegica (ki pride na vrsto malo kasneje) rekla, da če pa je jaz nočem bi jo pa ona imela. em, that could mean something, no? skratka, ta kolegica navija za osebo C. osebo B je že vidla, sta se že menli, ampak ni preveč navdušena nad njo. osebo A je tudi že spoznala, dve leti nazaj. oseba A ima včasih zelo take z-glavo-skozi-zid ideje in to ni najbolj priljubljena karakteristika zadnje čase. vrei, no matter. torej, kolegica navija za osebo C. men pa nekok ni. kaj sem hotla povedat? točno. danes bi mogla oseba C pridet sem. k meni. v sobo. (a sem to že razjasnala? sem.) in meni se ni dalo. tako da sem jo na hitro skenslala. napača. ni šlo tako na hitro. me je poklicala, sma se menle, da kok sem jst.. čaki, ONA mi je pravla, da kok sem jst slaba oseba in da se člouk ne more nekok name zanest. em, okej. whatever. sam zato, ker sem skenslala najine plane? halo? ženo, gdje ti je mozag??.. okej, tole je blo mal kruto, sam njo na telefonu poslušat tud ni bla glih ekstaza. enivej. ker sem pa jast tako sweet and cute and cuddly smo na koncu pošlihtal zadeve.. in mislim, da mi je uspelo (le kako mi to uspeva??) prestavit zadevo na soboto. na soboto! ko bo ja imela CELI dan cajta, da je v lizboni. hudiča, butl jst! se že vidim kok laufam v krogu po sobi, ona pa za mano, hehe 🙂

naprej. kolegica. preden sem šla na tečaj sem se s to kolegico menla po msnju. in mi je zabičala, da ne smem niti pod točko razno pozabit vzet mesečnik agenda lx in programa kinoteke. in jst sem skor dala roko v ogenj, da ne bom niti pod točko razno, pa če se svet začne v drugo smer vrtet, pozabla tega vzet. napača. sem pozabla. ja pa nooo, če je bla pa ena druga kolegica tam, ki mi je veselo začela razlagat, kok je njen pes ratu ata. a ni to kjut? itaq, da sem pozabla. okej, vem, i shall burn in hell. i are sorry. really, i are! torej, zmenjeno je bilo ob 20h. jaz ji prej pošlem msg, da se mi ne da, da sem zmatrana v pm, in da sem tudi oni dve stvari pozabla vzet. i know, i suck. shuttup. in ko ona konča s svojim tečajem portugalščine (ona ti je pa že na extreme advanced stopnji, ne tam pri kao začetnikih kot sem jast, hehe) mi pošle msg “uradno pošiljam vse device, tj osebe rojene med 23.8. in 23.9., v pizdo materno.” hja. that kinda includes me. in od takrat me nekok ignorira. upam, da ji je samo denarja na telefonu zmankalo, ker mi še ni odgovorila na noben msg. bi poklicala, pa nimam dost denarja na tulifonu. zajle sem ji celo poslala msg, da če hoče ji dam številko od hot-lips (oseba C), hehe 😀 dvomim, da bo odgovorila. vrei! te ji bom pa jutri na msnju zatežila. tak!
…. pogrešam jo že.

>dokaz, da jast osebno ne smem vstajat preveč zgodi. in ne mi zaj začet govorit o ljudeh, ki vstajajo ob 5h zjutri že vsaj 30 let, ker me to ne zanima preveč. plus, sem že dobla svojo dozo tega na faxu, ne rabim še zaj, ko nisem več v mama hotelu.
torej..
se vstanem pred deseto.
pozabla včeraj ponoči ugasnat zvok na compu in pozabla tudi ugasnat msn. napaka, ker danes zjutri mi ta prekleti msn plus povedu za vsako najmanjšo spremembo v statusu, imenu, dolžini obraznih dlak od čisto vseh userjev na moji listi. in to s tistim prisrčnim tuljenjem, ki bi vsazga iz kome zbudilo 😛 in me tudi je.
vrei. grem kofe nardit, moja prva misel. tok da spravim kofein si po žilah. resno. kdaj bojo iznajdl caffeine-shots? take, direkt v žilo? to bi šlo hitrej. enivej.
dam vodo gor.
grem v kopalnico se nardit dostojno za svet. umijem faco, zobe, narihtamo lase v vertikalno pozicijo (glede na glavo).
dokončam kofe.
odstavim, da se zoc malo poleže.
grem neki se dokonca zmenit s sodelavcem na msnja. (kak je ta moj realni svet postal virtualni, za znoret!)
nazaj v kuhno po kofe.
odprem hladilnik, vzamem ven mleko.
se stegnem čez šporhet in vzamem tisto coto, ki ne vem imena, a se uporablja v primeru, da je neka stvar prevroča za prijet samo z roko. prijemalka? nešto slično?
natočim kofe v šalco (tisto, ki jo je kolegica kupila na bolšjem sejmu za 60c!), dodam mleko.
dam mleko nazaj v hladilnik.
grem proti sobi, a imam celi čas neki čudn filing.
se obrnem, grem nazaj v kuno, odprem hladilnik in.. wouldnt you know it?
tista “prijemalka” je točno zraven mleka v hladilniku.

.
.
.

i rest my case.

>hja, in jaz se tega načela nekok držim. tud če ni glih najbolj primeren trenutek za to.. skratka, its pay day! ampak ne tak kot bi mogo bit (torej, da jaz dobim denar), ampak ravno obratno. najemnino bo potrebno plačat. pa stroške. ki vključujejo internet.
tu pa imam jaz manjši problem. skratka, prometa imamo tukaj maljarde in maljarde, kar ni gut. če sem prav vidla imamo samo 10gb na mesec. kar bi še nekok šlo, če ne bi tako jaz kot oni drugi v stanovanju, veselo dol vlekla filme in igrce in tutoriale in kaj te vem kaj še vse. standard cena je 25€. kar še kar gre. so cenejše variante, ampak ker nismo v “zoni” za druge ponudnike (sploh me ne vprašat kaj naj bi to bilo, ker nimam pojma), imamo tega. clix. nimam pripomb. moje pripombe so na ta naš promet. ne vem, če sem omenla, ampak v aprilu sem bila jaz vsak vikend (tu je vključen petek) v coimbri. torej, 9 dni (odštejmo en vikend tu, ker sem – beri naprej -). en celi teden potovala po jugu države (in tisti vikend me itaq ni bilo blizu metropole). okej, priznam, veliko sem potegnala dol prejšni mesec. ampak ne za 20gb! (kakor sem vidla na statistikah) in ziher ne za 10gb! (pač, vsak plača pol)
.
.
čeprav, zajle nekaj študiram. plačat morem itaq samo 30% cene. em, 30% od 20gb bi blo pa 6.666666gb, ne? em, to pa je že nekok bolj razumljivo. če se prav spomnem sem dol potegnila eni dve večji igrci in par filmov.
hm.
kaj če bi jaz raje utihnala?

>to ti je nekok na hiter opis enga ‘festivala’ v coimbri, ki se mu reče queima das fitas (.net).
pač, en teden žurka in vsake tolko kakšne demonstracije proti šolninam in nekaj glede tistega bolonjskega študija.. ampak 99% časa pa se gre za fešto do neba in na tisti posebni torek za zastonj pivo. in tega piva je zelo veliko. ugante kje bom jaz naslednji torek? 😀
zakaj zastonj pivo? a je pomembno?? okej, da razlozim. torej, tisti zloglasni (a tako prekleto priljubljeni) torek je na programu queime “cortejo”. torej, sprevod po naše. v tem sprevodu sodelujejo vse fakultete univerze v coimbri. teh ni malo. in tudi skupin (recimo, razred), iz vseh teh fakultet, ki bi se želele predstaviti svetovemu svetu ni malo. kar je zelo kul. lani jih je bilo okrog 130. kje točno je sedaj na vrsti zastonj pivo? hja vsaka takšna skupinica študentov si mora za sprevod urihtat kamion. kje dobijo kamion je njihova stvar. kaj dajo na kamion je tudi njihova stvar. kaj talajo lačnemu in žejnemu folku, ki spremlja to zadevo, je pa stvar sponzorjev. takšnih ali drugačnih. sicer, da me ne boste narobe razumel, ti sponzorji niso potem čisto splakatirani po kamionu. ne, to se ne dela. sponzorji dobijo čast imet svoje ime v taki mali knjižici, ki jo tudi talajo pijanim gledalcem. v tej knjižici so pa karikature. karikature vseh šttudentov tistega letnika, tiste smeri in tistega kamijona. zakaj? niam pojma.
pač, ker naj bi to bila tradicija in s tradicijo se ni za zezat. še posebej, če si študent v coimbri. znani so primeri, ko je en bruc prekršil nenapisano pravilo, da je bil zunaj svoje sobe po polnoči. kazen? pobrili so mu glavo. sredi največjega trga mesta. število ljudi, ki se je zgražalo? nič. število ljudi, ki jim ni bilo nič jasno? 1. jaz. število ljudi, ki so vneto in zelo glasno navijali, da naj že enkrat opravijo to? vsaj 50.
aja, še ena stvar o kamijonih. vsaka fakulteta ima kao neko svojo barvo. torej, barvo s katero je zastopana pri kaj-te-vem-čem. in ti kamijoni so potem opravljeni s papirnatimi rožami barv njihove fakultete (študijske smeri, whatever). en izmed hobijev gledalcev: dobiti čim več teh rož, si jih zataknat pač nekam (em, oblačila, torbe, itd) in s tem paradirat po mestu. zakaj? niam pojma. ker pač. “queima das fitas” drugače pomeni “žganje trakov”. torej, trakov fakultete. spet eden izmed ritualov univerze. spet eden izmed ritualov, ki mi niso preveč jasni 😛
lani sem bila prvič, in ni bilo zadnjič. sprevoda ni za zamuditi. (jaz se spomnim samo do komijona številka 36, ostalih 50 mi je znano samo po fotografijah. it wasnt pretty, but im positive it was one hell of a party!) tako da, če planirate obisk coimbre v maju, naj bosta to prva dva tedna. videli boste veliko in še več. aja, in odšli boste navdušeni. (sedaj pa prosim, da mi turist pisarna coimbre plača za tole reklamo.)

>hja, sej sem vedla, da mi ne bo ratal tale blog dolg pokonc držat. če bi moj blog bil neka xy oseba, bi te že zdavnaj bila na life support aparatih. kaj čmo, pač nisem tako konsisten kot bi mogla bit. no, vsaj ne v ažuriranju mojega življenja. to jest, ažuriranju bloga o mojem življenju.
this raises a question: kdo se je sploh spomnu dnevnike pisat? najprej papirnate, potem pa še elektronske. elektronske al digitalne? kaj je tu bolj prav? eh, ‘bolj prav’. to je tko kot bi bil ‘malo’ ali ‘veliko’ noseč. si al pa nisi noseča. (noseč ne more bit, ker še nisem slišala, da bi moški zanosl, hehe… če ne štejemo švarcija v unem filmu.)
ko smo že pri nosečnosti… čaki. kok točno smo prišli od dnevnikov do nosečnosti? no, pa saj je vseen, glavn da se muva 😉
torej, nosečnost.
okej, ta oseba s katero sem zajle trenutno.. no, ne zajle trenutno, ker je pač ni tu. je šla na delo. kakšno delo na nedeljo? ne, ni šla na cesto 😛 pač, glede na organizacijo v kateri dela, imajo tudi aktivnosti (ali dejavnosti, whatever) v ženskem delu zapora. in ob nedeljah jim predvajajo neke filme z neko vsebino. če bi mi bilo malo bolje jasno bi povedala, ampak mi ni tako da se bote mogl zadovolji s to negotovostjo. i know, its killing you, isnt it? 😉
omenjena organizacija pa je ngo. torej, non-govermental organisation. ena izmed stvari za katero se ‘bojujejo’ je tudi pravica do splava. če še niste vedl, splav je na portugalskem prepovedan. illegal. ne sme se pa če se na glavo postaviš. čeprav pravijo, da je doktorju dovoljeno opravit splav le v primeru, ko je ogroženo zdravje (eh, življenje) ženske, sem že slišala za par primerov, ko so žensko pustili umreti… samo zato, ker je splav prepovedan in se ne znajo zmenit, kaj je prav in kaj ne. portugalska je dala ta referendum o splavu že 3x skozi (če se ne motim) in vedno se je našel folk, ki je totalno zmedu folk o vprašanju. eh, to bomo drugič debatiral, je preveč bedasto, če se mene vpraša.
se spomnem enga primera, kjer je ena ženska celo nekok prepričala družinskega zdravnika, da bo opravil splav. napaka je bila, da so to naredil v splošni bolnici. tam pa itaq vedno mrgoli medicinskih sestr. no, mrgolijo vedno, sam takrat ko jo rabiš ne. enivej. ena izmed sestr je pa izgleda bila ornk proti splavu in jih je zatožla policiji. policija pa je potem aretirala žensko, zdravnika in – pazi to – taksista, ki je peljal žensko v bolnico, kljub temu, da tu ni imel nič zraven. zaj pa rečte, če tale država ni en pičken butasta?! .. ja, vem, kaj točno še delam tu? eh.
aja, začela sem pa o temle – ta oseba B je par dni nazaj prejela klic od ene kolegice s severa države. sever države je zelo blizu španiji. v španiji je splav dovoljen in če plačaš 500€ ti ga naredijo v 5 sekundah. okej, to glih ne, ampak sej vete kaj mislim. ta kolegica ima kolegico (ja, itaq, vsi imajo kolega, ki nekaj rabi), ki je noseča in bi rada naredila splav. ker denarja za it v španijo nekok nima (itaq, je mal drago) bi rada to ona nekok nardila doma. (halo??) ta oseba B je v 2004 sodelovala z organizacijo women on waves (zguglajte ali daj .org na koncu). WOW so ngo iz nizozemske, in so v bistvu skupina žensk na ladji in potujejo od ene države, kjer je splav prepovedan, do druge, kjer je splav prepovedan. a boat with a mission. kar je vse okej. aja, kaj točno delajo na tej ladji? hja, opravljajo splave, talajo tablete for the day after, odgovarjajo na vprašanja, kregajo se s portugalskimi zunanjimi ministri, da niso “threat to public health” (karkoli to že naj bi blo), itd. aja, ja, opravljajo splave. to mi sicer ne zveni preveč higiensko, ampak če jim nizozemska pusti, te pa naj bo. ne bomo šli v to. okej, in na njihovi strani (od WOW) je tudi napisano, da – če vzameš takšno količino tega zdravila za trebuh in zmešaš zraven takšno količino tega zdravila za glivice na nogi in daš zraven še ščepec tega zdravila za bolečine v ušesu.. da bo to sprožlo spontani splav….. !!!!!! okej, TU se pa pri meni ustavi!! ni šans, da bi jst to moji kolegici dovolila. pa tud če je država timbaktu rekla, da to oni delajo že tisočletja in tisočletja. halo?!?!? ma daj no, ne mi ga srat.
če hočeš jet splav delat, in ker vemo, da je veliko žensk že umrlo (ne vem kolko tisoč jih je vsako leto) zaradi spontaniv splavov in splavov, ki so jih naredil neki mazači v neki zanikrni ulici za mali denar… ma dej no, ne bos se zaj še s tabletami filala in upala, da bo vse okej čez tri tedne. ni šans. jebemti, da to pa ne gre skupi no.

bistvu posta (ki ga itaq ni in si ga morte zamislat sami): nekatere ženske se preveč igrajo z življenjem. imho.