>po eni strani mi je digg postal že dolgočasen, ker so na prvih straneh vedno ene in iste zgodbe. apple, bush, daily show, ipod, iphone, leopard, apple, apple apple, lolcatz, in podobne mojstrovine. danes pa so me diggovci prijetno presenetli.

13. novembra bo na tv postaji nova (hčerinska postaja pbs-a) dokumentarec z naslovom “judgement day“. gre se za proces kitzmiller proti dover.
leta 2004 so se v malem mestecu dover v zvezni državi pennsylvania na neki šoli odločili, da bodo morali profesorji svojim dijakom prebrati sporočilo, da poleg darwinove teorije o evoluciji obstaja tudi neka nova, ki se ji reče – vsi skupaj – inteligentni dizajn. starši in profesorji so se uprli šolskemu odboru, jih peljali na sodišče in tam se je zgodilo zgodovinsko sojenje (vsaj kar se te teme tiče). še bolj zgodovinska pa je bila razsodba sodnika John E. Jones III, katerega je imenoval sam george w. look-at-me-daddy bush.

kaj je inteligentni dizajn (=ID)?
in a nutshell – bog, to extremno inteligentno bitje, se je en dan zbudil in nas, in vse kar je živo in neživo, ustvaril v svojem photoshoppu. potem se je še malo igračkal v 3d maya in ta-taaa! evo nas! okej, bodmo resni. ID je trditev, da so nekatera bitja in stvari v univerzu najbolje razložene z ‘inteligentnim vzrokom’, to jest, da nima evolucija čisto popolnoma nič zraven. krava je taka lepa krava, ker je nekdo/nekaj (*cough*bog*cough*) to tak hotlo, in ne ker se je razvila iz… predkrave. in mi smo face, ker je nekdo/nekaj (*cough*bog*cough*) to hotlo, in ne ker smo se maljarde let razvijal iz one župce in bakterij in nekateri tudi iz opic, kar je še dandanes vidno po številu dlak na hrbtu. blyakh.

kaj je evolucija vemo vsi. (preberi zadnji del zgornjega odstavka)
najbolj znani zagovornik evolucije je, seveda, richard dawkins. sicer ne smemo pozabit na maljarde in maljarde folka po svetu, ki se z njim (in čisto preprosto kmečko logiko) popolnoma strinjamo, ampak on je le najbolj glasen. to, da ima vsake tolko pred ustmi tud mikrofon pomaga. na youtube se najde veliko videov o njegovih govorih, intervjujih, itd. meni sta najbolj všečna “what if youre wrong?” (za katerega veliko ljudi pravi, da se je izognil vprašanju) in intervju z tele-evangelistom tedom haggartom iz njegovega dokumentarca “root of all evil”.

kljub temu, da bi radi verjeli, da je ID le ameriška muha (čeprav so podobne trditve znane tudi iz drugih svetovnih religij), pa k nam prihajajo zaskrbljujoči rezultati lanske ankete iz velike britanije. več kot polovica vprašanih namreč zanika evolucijo. wtf?! britanska vlada je v odgovor letos prepovedala učenje ID v šolah, prav tako švedi.
če vas res tako zelo zanima, kako naj bi življenje nastalo po principu tega dizajna (znan tudi kot creationism), je najbolje se odpravit na obisk creation muzeja. tam nam biblijo predstavijo DO-BE-SED-NO! sicer ne bo tako zanimivo, a muzej si lahko ogledate na temle flickr accountu.

John E. Jones III je razsodil sledeče:

ps- do danes sem mislila, da je predpogoj včlanitve v ta skrivni klub čaščenja inteligentnega dizajna biti vernik, ampak izgleda ID ni po godu niti nekaterim vip osebam v vatikanu.

>če me prej ne pobere si grem z E na fax pogledat predavanje o japonski animaciji, nam znani kot “anime”. naslov predavanja je “animacija na japonskem – nova generacija japonskih anime umetnikov”.

kljub temu, da je anime extremno popularna zvrst animacije, mi o le-tej ni jasno ni. vem le to, kar mi pokažejo po tvju. subjekti imajo velke oči, vsi se tepejo v matrix stilu (kaj je bilo prej, jajce ali kokoš? anime ali matrix?) in komiki se berejo od zadaj naprej. (ne me tepst, če ne vem razlike med anime, manga, hentai in podobnimi zvrstmi.)

znanje nam bo širila predavateljica tokijske kogei univerze (našla samo link do kogei srednje šole, mogoče je to to?), Kei Suyama, in to kar v japonščini. prevajali nam bodo v portugalščino. upam, da mi bo na koncu kaj jasno.

ps- blogger mi noče pokazat orodne vrstice, tako da bom dala poster gor malo kasneje.

>celi dan se že šopam s čajčeki, ibuproeni inu benuroni, med mi gleda že iz ušes in če me ne bo nehal žgečkat po grlu bom.. bom.. bom šla čaj pit.

>danes sem se po ZELO dolgem času zbudila v MOJI postelji. presenetljivo, a? zakaj pa ne bi sprobal, če že plačujem najemnino. plus, zoprno mi je biti v stanovanju moje, če je ni v isti omrežni skupini. glede na to, da je trenutno v drugi državi, je biti tam spljoh brezveze.

a, in včeraj sem se prijavila na facebook in orkut. slednji še drži (zaradi neke dotične skupnosti), na facebook pa že imajo skenslano mojo prezenco. (ko sem kliknala na eno izmed maljard možnosti zakaj nočem več tam bit mi je reklo, da mogoč si morem pa več frendov najdet. kak smo freh, ej!) ne da se mi, pardon, ampak se mi res ne da. tak da, če imaste res željo mi po steni pisat, pejte grafitirat svojo. hvala za razumevanje.

>pred dvema urama sem totalno polomana stopla z busa iz lx. na wcju mi je, seveda, že spet ena ženica vljudno povedala, da je moški wc malo naprej. jaz sem ji odgovorila, da je trgovina multiopticas na drugi strani ceste. u pm naj gre.

ja, vikend sma z mojo preživele v lx. ona je danes zjutraj ob 7h namreč imela let v frankfurt, od koder potem nadaljuje pot z busom (organizacija lufthanse, zanimivo) do strasbourga, kjer bo sodelovala na neki konferenci nekaj-al-nekaj. ker je bil v četrtek praznik in sem v petek tudi jaz dobila fraj, sma se okoli 15h (po kar nekaj prepirih, tile so zadnje tedne veliko prepogosto!) končno odpravile na busa.
bus je sicer bil točen ampak nekje blizu leirie je voznik pogruntal, da ja mašina veliko prevroča tako da smo bus zamenjali v garaži v fatimi. v lx smo prispeli z enourno zamudo, v stanovanje njenega brata še eno uro kasneje.
njen brat je splošni direktor (ne čiiiist ta glavni, ampak oni takoj spodaj) muzeja berardo, ki je nekako del ccbja (več o..), in je odprt šele nekako od poletja. se mi zdi.
//end important people connection rant
ker je njen braz skoraj svoje življenje živel v portu, kjer sedaj še vedno živijo njegova žena in otroci, se vsaki vikend zategne do porta. 5 ur z vlakom. vsaki vikend. mislim, da mu od vikenda ne ostane veliko. je pa to dobro za mojo (in mene), ker tako sma lahko celi vikend preživele v stajliš opremljenem stanovanju 3min stran od samega ccbja. nisem si mislila, da je lahko jutranji pogled na torre de belém tako lepa stvar.
v petek sma se odpravile najprej na lov za döner kingom, ampak ker so mi tanajtaboljšo kebab štacuno v lx zaprli (prasci!!) sma se morale zadovoljiti z indijsko/pakistansko hrano, polno curryja, v restavraciji calcuta 2. edina dobra stvar je bila, da so hrano pripravili in pred naju postavili izredno hitro. mikrovalovka, anyone?
ker naju je carica narajcala na literski mojito za 4 boge evrčke, sma se odpravile iskat bar znan kot “neki in bar, sred bairra, majo tud net.” (my little tip: carice nikar sprašvat za smer, če se kdaj zgubite!) s pomočjo nekega kul prodajalca v neki še bolj kulj trgovinci naju je napotil po isti ulici do konca, do številke 153 – in res je bil tam! bar z imenom InBairroAlto. majhna stvarca, z točno dvema mizama, desno ob hostlu, poln popotnikov in lokalcev, katerih skupni imenovalec je, da obožujejo mojito. pol litra izredno okusnega mojita v kozarcu za pivo = 4€. kaj čmo boljšga?! (na uradni strani barčeka sicer oglašujejo tudi hrano, ampak tam sem vidla samo mali barček in maljarde steklenic ruma.) priporočam!
po nekaj sprehodih povprek in počez bairra, in po dveh mojitotih (kak se to sklanja?) sma se odpravle domov. seveda na blef in brez karte, ker sma že ob prihodu ugotovile, da na tramih ne čekirajo kart. in če bi, bi se probale ven zvlečt, da imama 5€, mašina dela pa samo na kovance. hihi.

v soboto zjutraj.. no, dopoldan, sma se odpravle na feira da ladra, popoldan preživele ob pešalanju gor in dol po promenadah mesta, in se malo pred 19h spravile domov. sredi popoldneva sem imela tudi manjši infarkt, ko moja sd kartica ni hotla delat v fotkiću moje, kljub temu, da je na ostalih fotkićih v fnacu delala perfektno! smo sprabal! ne morte to men naredit! ne morte to naredit moji identiteti japonskega turista! pa kaj ste prfukneni!? kaj naj jst sredi jasnega popoldneva v lizboni s samo še 32
slikami placa?! pa sej niste normalni! (torej, slike šele, ko se vrne moja.)
zvečer sma preživele doma, jaz ob branju neke smešne knjige o ovcah, ki poskušajo rešit umor svojega pastirja, in ona ob branju papirjev o ponedeljkovi konferenci. zmanjkalo naju je dokaj kmalu, taxi sma čakale že ob 4:45h.

now, if you excuse me, im going to sleep.

>mislim, da mi ni potrebno izrecno povedat, da mi je za hingisovo totalno vseeno pa ce bi ji klavir na glavo pado. ce bi blo sred puscave se obrvi ne bi privzdignala.

zato mi je bila vcerajsna novica, da mi je koncno uslisala molitve in prenehala s tenisom, taksni afrodiziak. moja se ji zahvaljuje. to, da je sla ven na tak NEgraciozni nacin pa je le visnja na sadni kupi!

hvala, martina, i lauuu juuu! vikend v lx mi bo tako veliko slajsi.

ps- sumnikov ni, ta tipkovnica je cudna.

>ta teden mi pod oknom vrtajo luknje. to jest, v cesto pod oknom delajo velikansko luknjo, ki jo potem veselo fotografirajo, si naglas pravijo fore o le-tej, se razpičkajo na vsazga, ki hoče mimo z avtom … čeprav, to bi se tudi jaz, ker smo na slepi ulici! … meni s svojim hrupom ne pustijo spat, kar posledično pripelje do tega, da sem že celi teden slabe volje. prejle so mi povedali, da bodo tu še vsaj 2 tedna. ju – pof*kani – hu!

včeraj so mi pc tools 4 ure iskali nekega trojanarja, ki sem ga 99% dobila z penom kolegice E. ta hudič se namreč razpase po vseh removable drive-ih, katere vtaknemo v okuženi komp, in na njih skopira dve datoteki z čudnimi imeni (a la &%$#/$#$.exe in %$/&%#%#$.pif). kaj ti datoteki delata, ne vem, ampak sklepam, da se potem kopirata naprej na druge čiste kompe.
ne vem, če sta severe.exe in conime.exe sadova iste hudičeve zeli, ampak tudi ta dva sta bila najdena včeraj. aja, in tudi ta dva sta zaj v večnih pokopališčih virusov. rip.

sploh ne mislim omenit, da so me v dveh dneh skoraj 6x povozli. pa kaj ta folk ne gleda na cesto?!? kaj moja živo oranžna jakna ni DOST vidna?!? jebemti! še ET bi jo vido od tam, kjer pač je zajle!

>vsi mi že pravijo, da imam magnet privlačenja čudakov. vsi so moškega spola, preko 30, in izgleda sem jim namenila 3 minute preveč, ker se jih kar nekaj časa nisem uspela otresti!

najprej me je v nekem klubu ogovoril prodajalec rož, “ker fro?” (=quer frô?, bi rožo?). saj jih že vsi poznate. uletijo v diskače/restavracije/klube/bare z naročjem polnim vrtnic, ki jih potem prepotentni obiskovalci kupijo za svoje najdražje. tipo je čisto harmless, tako da ni panike. moja se ga sicer vneto izogiba, meni pa je vseeno. najini pogovori so vedno samo max 5 stavkov, in vedno me vpraša, če pridem tisto noč v dd-ja. tam sma se namreč spoznala. romantisch, a? edina dobra stvar te najine zveze je ta, da on dobi zastonj pijačo po klubih.. in nekaj te pijače je tudi zame. im milking it as much as i can!

enter natakar v omiljenem kafiću tropical. vedno ostane malo dlje pri naši mizi, ko naročamo. vedno ima neke “pametne” za povedat. in čisto vedno me hoče poljubit! jebemti pa portugalske navade kušvanja!

v zanimivem spominu imam tudi nekega visokega črnca iz angole, z belimi čevlji. spoznala sem ga po zabavi v eni izmed republik v rua das matematicas. imenujem ga “tipo z belimi čevlji”, ker je preprosto vedno (ampak res vedno!) imel te bele čevlje! spomnem se tudi, da ima še 13 bratov in sester, ampak da se za dve ne spomne imena. (tolko o family ties.)
najino prijateljstvo se je končalo s tem, da me je sledil do bajte in ni odšel dok mu nisem skoraj na čelo napisala, da res NOČEM bit z njim in da že imam resnega tipa. (ja pa no, ni se mi dal velik razlagat!)

v nekem drugem študentskem kafiću sem imela tudi malo čudno izkušnjo z nekim srbom, ki je že vsaj 5 let na portugalskem. v coimbri, natančneje. nekako je izvedel, da sem iz slovenije, in ker se je rodil v ljubljani (a celo življenje bil v beogradu) je šel down the memory lane. pravil mi je o svojem bratu, ki pri tromostovju na štantu prodaja prstane in verižice, o svoji babici, kako ni mogel na njen pogreb, kako je moral preplavati neko reko, ker ni imel pasoša, kako je bil kar nekaj let na igu, ker je naredil že-ne-vem-kaj, kako se je pretihotapil nekako do španije, kjer je delal kot voznik tovornjaka, in kako je zadnja leta v coimbri, ker še vedno nima pasoša kljub temu, da je že plačal tolko in tolko evrov na ambasadi v lizboni, a mu ga še vedno nočejo dat.
par zanimivosti: tipo je cele dneve preživel v tistem kafiću. tam ga poznajo vsi in ker izgleda ima temno preteklost, dobi pijačo zastonj. pijan je tako cele dneve. in vsakič, ko me je videl, mi je povedal ene in iste zgodbe. in vedno se je jokal. na začetku mi je to seveda pustilo vozel v grlu, a proti koncu najinih medenih tednov mi je bilo že malo preveč.
ko sem lani se preselila v lizbono se je izgleda nekaj premaknilo na ambasadi in tipo je, po govoricah po coimbri, dobil pasoš in odšel v slovenijo.

potem sem imela nekaj mesecev mira, dok naju z mojo ni presenetil nek malo tipsy tipo. bilo je zvečer, moja je že itaq bla tečna, men se pa nikamor ni mudil. tako da, ko me je vprašal za vžigalnik, se odločil hodit ob nama in me kasneje pobaral še za točen čas, se je razvila mala debatica o uri na železniški postaji, ki nikoli ne kaže točno. moja je dobla popizditis, za katerega mi še vedno ni jasno, kje je pobrala argumente.

prejšn dan, ko so nam spet prišli vklopit net (pogodba potekla septembra, so prišli namontirat novga), je tipo pametno ugotovil, da sem iz ukrajine. no, nisem, ampak velik folka reče, da sem iz ukrajine, ker izgleda imam isti naglas pri izgovorjavi portugalščine. izkazalo se je, da je bil tri leta v srbiji, da zna zelo veliko kletvic, in da (tako kot kar nekaj slovencev) ni navdušen nad hrvati. hrvaška je biser adriatika, hrvati pa.. eh.

danes, za češnjo na vrhu sladoledne kupe, pa sem imela kar dolg pogovor z enim izmed romunskih prodajalcev dišečih drevesc za avtomobile. (i know, wtf?!) da razložim: na mojem križišču so sedaj tudi trije romuni, ki hodijo od avta do avta in ponujajo tiste zelene smreke, ki naj bi kao dišale. ko pridejo do konca vrste se obrnejo in gredo nazaj do voznikov, ki so si dovolil sprejet smreko. le-te so namreč naprodaj in ne zastonj. večina jih vrne, nekateri pa le dajo tisti 1€.
ko sem končala z mojo turo sem šla dostavljalca časopisa čakat na klopco. prisede eden izmed teh tipov, povpraša kolko dobim, in ne-vem-kako se pogovor obrne na “pa ko si tak lepa punca! daj si no ta pirsing iz ustnice, in ne si več las strižt. moreš met dolge lase. res. ker tuki ko avti mim vozijo te vsi gledajo, veš kak si lepa. in potem boš mela dolge lase, in se malo bolj elegantno oblekla, in boš prec našla bogatega portugalca, sej jih je puno!”

mnja.
i rock.

>če me je danes, poleg lindtove 85% excellence čokolade, kaj tako zelo požgečkalo tam malo nižje od trebuha, potem je to (že stara) vest, da so oddaje celotnih 8 let “the daily show with jon stewart” na netu.. zastonj!

>mislim, da sem vsem že dala na znanje, da se men nekok ni za poročit. glede na trenutne zakone portugalske to sploh ni težka odločitev, ker se tega preprosto ne da. vem, da je po evropi in svetu že kar nekaj držav, kjer je to možno, ampak samo zaradi tistega papirja se mi res ne da jet potovat. in, brez zamere slovenska vlada, ampak za registracijo se ti pa tudi ne mislim ponižat.

vseeno pa me vsake tolko razpička trenutna “poročita se lahko samo tip in ženska, druge kombinacije so nenaravne” situacija. ker smo vsi že zgubil veliko preveč besed o budalaštini tega stavka, vam danes postrežem samo z textom, ki na smešn način izniči vse trditve nasprotnikov “naše” poroke. sicer je napisano za američane, ampak se da zelo na easy posplošit.