>če sem v prejšnem postu pisala o prekinitvah zveze, bom pa zajle o nekem dodatku v zvezah. sicer se “dodatek” sliši zelo mrzlo in čudno, ampak ne najdem druge besede. vem, da poglobitev ni. če smatraš “to” poglobitev zveze, potem so tvoji (bolje rečeno, vajini) motivi popolnoma napačni.
govorim namreč o otrocih. jaz, in to vsi vejo, nočem imet otrok. TRENUTNO nočem imet otrok. nisem niti v nobeni poziciji, da bi jih sploh imela. še zase včasih težko poskrbim, kaj šele, da bi imela še eno osebo “na vesti” in v oskrbi. tako kot je en komedijant rekel (rekla?), najraje bi kar posvojila neko že popolnoma mentalno in profesionalno razvito osebo in potem bi s to hodili na družinske večerje. imela bi že porihtan lajf, službo, fax in puberteto bi tudi bila že dala skozi, itd. skratka, jaz dobim to osebo v oskrbo samo vsake par dni na mesec. nič več in čisto dovolj. (to zaj govorim za tale trenutek. mogoče mi no naslednji teden v glavo priletela opeka in bom šla za prvi vogal iskat očeta moje fuzbal ekipe. kdo bi vedel.)
omenjam tole, ker sma prejle z mojo sedele ob reki, razpravljale o njenem slabem popoldnevu, ki je sledil njenem perfektnem jutru. ona naenkrat zagleda mlado familijo, z zelo kjut punčko. (ne pravim, da so otroci pest, ampak zelo na easy preživim brez njih.) “rada bi otroka.” šok, lahko mirne duše rečem, je bil gromozanski. seveda sem takoj obrnala na foro, a la “lahka kar danes začnema probavat.” ha ha ha, smeh smeh, neugodni pogledi. in potem je prišl tist, kar me je bolj šokiralo, “vem, da ne morama medve zanosit, ker pač nekaj fali. ampak vzgajat otroka s tabo pa je popolnoma možno.” v tistem trenutku nisem vedla al naj zbežim v gore al jo naj poljubim kar tam, sredi množice teh mladih familij. vse skupaj se je spet končalo na fori, ampak..
ne vem no. nisem nekok za otroke. ni to zame. ne vidim se v tem položaju ali v tej vlogi. sem že omenla, da to ni zame?
(se kdaj drugič vrnem na to temo, sedaj me čaka zadnji del l worda 3. sezone)

>pri bitchs(k)weet prebiram o predigrah in začetkih zveze. jaz grem pa z druge strani. končanje zveze.
glede na mojo zgodovino sem največkrat pustila punco (ki v moji glavi v tistem trenutku sploh ni več punca, ampak samo še ena stvar na listi stvari, ki jih moram opravit. vem, prasica.) preko pogovora na telefonu. sicer ne vem točne številke, ampak recimo da je večja kot 5. ker.. ne vem, se mi pač ne da več menit se z njo, in sploh se mi ne zdi vredno iti nekam, se dobit z njo v nekem polnem kafiću (sej veste, v javnosti kao ne bo drame) in ji face-to-face povedat, da pa mi ni več. potem bi največkrat prišlo do vprašanja a la “in zakaj ne? pa kaj ti manjka? a sem jst kej narobe nardila? si me že prevarala?” vsa ta vprašanja so popolnoma okej, in največkrat se na ta vprašanja tudi najde odgovor. moj problem je, da se mi ne da razpravlat o tem, kaj hočem in kaj ne. in sploh ne rabim ene, da mi pravi, da je tist filing, ko je ne prenesem v bližini, samo začasna faza in da naj počakam malo, ker to kar pač imava medve se ne najde tak hiter. em, ja, kot iz holivuda. na žalost pa sploh ni tko.
torej, preko telefona je lažje. vse tiste neudobne odgovore lahko zamenjaš (zamenjam) s še bolj neudobno tišino. a la “pa saj veš no……….. že nekaj časa ni šlo……………. manjka nekaj………………. ni mi………………” in vedno vedno vedno upam, da bo tist glas na drugi strani rekel “a to je potem to? konec je?” sedaj bom zvenela kot še večja prasica, ampak v tistem trenutku, ko slišim te besede, je zame pogovor že končan. ona je skapirala, kar sem ji jaz z govorico rok preko telefona hotela povedat. super. začnimo proces poslavlanja. im on the third running home.
sicer se mi je dvakrat zgodilo, da sem med tem procesom res dala še eno šanso (poslavlanje se je pač mal zavleklo in smo se vrnal v prejšno fazo in potem čist na začetek pogovora in.. eh.) ampak obakrat je to trajal glih čudnih par dni preden smo zamenjal ključavnico na vratih.

kako pa vi (ti, moja edina bralka, in tvojih 15 osebnosti, hehe) prekinete zvezo?

>prejle sem rabla mal pauze in sem si šla pospravit eno škatlo, v kateri imam vse in še nekaj. v bistvu sem šla spet skozi tisto selekcijo “kaj točno čist res in sploh ne nujno ne rabim met tu noter?” in našla tole vrečkico. pač, ena izmed tistih vrečk, ki jih dobite na letalu, da ne presenetite osebo, ki se sedi poleg vas.
extremno velko kolekcijo vrečk z vsega sveta (pošle kdor hoče, 130 držav, 443 prevoznikov and counting) najdete tukaj (probajte pobrskat po hall of shame), ali tukaj (tip jih je nabral skupaj s svojih potovanj po svetu) ali tukaj (virtualni muzej, kjer se lahko zmenite, da vrečke zamenjate ali kupite ali prodate, itd), ali.. brrruuuh. (hihi, couldnt help it, pardon.)

..in za mojim compom se še vedno skriva rola toaletnega papirja. sicer nisem več bolna, ampak ta toaletni papir je v kombinaciji z malo vode super pobiralec praha s tipkovnice. diy tip, hehe.

>ta teden se začne festas das latas. hm, kako to razložit? sicer bi zelo na easy rekla, da je to pač neka fešta (to jasno iz imena), a ker je to le coimbra in ker ima čisto vsaka stvar v mestu neko zgodovino, potem je logično, da jo ima tudi tale fešta. no, ne vem te zgodovine. lahko pa povem, da bodo v petek nastopal orishas! sicer imajo tudi kulturni program (a la paintball, karting in podobne inteligentne stvari), prav tako neki sprevod (recimo podobn kot pri queima das fitas), a vsi vemo, da so koncerti in poceni pivo tista dva elementa, ki privabita največ folka.

naslednji teden je pa na sporedu jazz ao centro. trije dnevi fajnega (in finega) jazza. sicer me v tagv ne bodo vidli, ker se mi ne dopade ambient (jazz koncert v gledališču?!), bomo raje šli v salão brasil. zelo domače okolje, polno retro in alter folka, vsi “na boa”, dobre caipirinhe in zelo sexy natakarca. ambient je glavni, ja *wink wink*

>moja včeri domov prišla. blo kul. sicer sem jst bla celi dan slabe (čudne) volje in nisem bla glih najbolj nasmejana oseba, ko sem jo vidla. ampak smo se takoj po vstopu v stanovanje pobotal. em, ne, ne govorim o sexu, get your mind outta the gutter! (to je blo ponoč, hehe)
ležale sma na postli skor eno uro in se samo menle. je že mesce od nazadnje, ko sma imele cajt za to. sicer ji spet nisem direkt povedala, kaj točno me muči, ampak se tud po ovinkih mal naprej pride. vsaj neki. in včeraj je prvič foro o otrocih sprejela okej. celo s foro je odgovorila. napredek.

u! in v začetku decembra imama z mojo obletnico. eno leto. madona madona. nazadnje ko sem mela.. čaki, z J sma skor prišle do enga leta, ampak pri nama je bilo malo lažje. ona je živela v lx, jaz v cbr, vidle sma se čez vikende. okej, sej sma se vidle kar dost (zelo podaljšani vikendi) ampak ni isto kot zajle z mojo. z mojo se vidma res vsaki dan (ko pač ne gre kam za čez vikend ali tedenske seminarje), tak da je tole že kar ornk zveza zame. zanjo ne, zadnja ji je trajala 8 let. jaix.
enivej, že vem, kaj ji bom dala. ne bo nič materialnega, nisem bogata. pač nekaj kar je včeraj spet omenla, da si zelo želi. (dropping hints, are we?) masažo. masažo hoče. ne od mene, moja sux. okej, ne glih sux, ampak nisem se nikjer izučila, jaz grem prosto po prešernu (in spominu). hoče ono pravo masažo. zaj pa sam še research naredit in najdet nek salon (ili nešto slično) v cbr. to pa ne bo lahko. sem spraševala že zase lani enkrat pa mi noben ni vedu kej povedat. no ja, imam še celi november.

no, vsi veste, da je novi župan lj janković. meni je to kul. okej, pač nisem iz lj in me tudi ni tam trenutno, ampak.. ne vem no, tip izgleda ve kok denar obračat in na žalost (ali v tem primeru na srečo?) se itaq vse okol denarja vrti. in če bo ta denar (podpporo itaq, da že ma) ponucal za tistih 22 projektov (ta pa ma plane, čojte!), more power to him. ima celo datume zastavljene kdaj bo kak projekt dokončan, kje smo to še vidli??
čist easy si lahk predstavljam zakaj mu je mlajša generacija dala podporo. fuzbal stadion bo porihtal. kolk dolg že na to čakajo? .. starejša generacija je bila pridobljena z merkatorjem. plus, kdo si ne želi večjih sprehajalnih poti v tivoliju? (hum.) .. kdo še ostane? srednja generacija? oni pa tak hočejo sam mal spremembe. in več parkir placov po lj, kar je tud eden izmed načrtov zokija. vse jasno od kod glasovi?

net nam je spet dol padu. jebemu. tile linksys routerji so že itaq sranje od sranja, ampak da pa kar naprej povezava dol pada? njiekš.

>pravkar sem si kratek-o stik-ala comp. sponko sem porinla v tisto režo za usb. ups? no, sej zgodilo se ni nič, ugasnu se je samo. in ugasnu se je na zelo hiter način. podatek, ki bi me skor prepričal v ponovno početje tega neslišnega akta, če ne bi blo onih side effectov. mislim namreč, da večkrat ponovit tole ni preveč pametno. but thats just me, i could be way wrong.

prejle vidla en kratek video od the stroj. sej jih poznate, ne? njihovi koncerti v želežniškem muzeju so bli fenomenalni, še boljši na štuku. videt jih na videih je sicer okej, ampak v živo jih videt je velik boljš.
s temi imam krajšo zgodovino. večina jih je iz laškega, kjer živi moja familija. sicer se jih je potem par preselilo v lj, ker je tam pač služba in lajf. brez zamere, dragi laško, ampak malo je pusto. en ima čez center, kjer prirejajo delavnice, koncerte, jam sessione, itd. sem tud delala tam par mescov in imela čez njihovo stran.. dok mi ni postala preveč dolgočasna, napovedane spremembe pa se ne premaknejo že kar par let. enivej.
vzdušje teh fantov in punce (ta žena mi je fenomenalna! too bad, da ni gej *wink wink*) je vedno super. vredu mi je pa vedno zanimivo videt kok žonglirajo “normaln” lajf in delo z bendom. en celo študira v avstriji in se vsak vikend fura domov na vaje. genij. skratka, ful so mi všeč. pika.

aja, in ko že dolg nismo nič o aidsu povedal (ne, še vedno nisem šla oni test delat. če majo pa od 22h naprej odprt, takrat pa se mi res ne da jet tja!), si pejte pogledat stran live with it. zelo dobre animacije o tem, kak je treba živet z aidsom, ne pa kar predat se. zvenim zelo moralno, ampak tud jst ne vi vedla kaj nardit, če bi bla pozitivna. skratka, animacije so dobre, msg tudi, pejte si pogledat.

>hurt me but
for pities sake dont love me!
that thing, those words
just might kill me.
i need the sour taste of hatred
and pain is easier
to withstand
than one single, infinitesimal
moment of your affection.
i can feel you touching me
but i cant see you.
my eyes are shut tight
against a corporeal memory
that could fuse into my mind
like the shards
of a shattered dream
the intractable fantasy smashed
into pathetic, bawling
burning pieces of hostility.
hurt me, rip me in two
consent to my loathing of you
allow me to blame you when you are gone
because for a short while i loved you.

ps- tole prebrala pri mo2dra. zavidam tistemu, ki je to napisal.

>okej, straight up – jaz nisem ena izmed tistih, ki se v kinu jočejo. ko je bil na sporedu titanic so se vsi jokal, mladi in stari. ko je bambiju umrla mama, tam so tud tekle solze. ko je houstonka laufala proti costnerju s povito roko, tam se je tud našu nekdo, ki je mel solzne oči. pri meni se to ni zgodilo. mislim, da sem se jokala ravno enkrat, pa še to je blo par solzic. kdaj? niam pojma.
ampak zajle, ko sem vidla ameriko zgubit proti kanadi v murderball, in ko je en ata objel svojga sina, ki nima ne nog ne rok zarad neke bolezni v otroštvu (ki je dal ne vem točno kolko golov), pa morem priznat da mi je šlo mal na jok. sto ljudi, sto čudi.

okej, murderball. to je film o para ragbiju. to jest, o ragbiju paraplegikov. in tale film je o rivalstvu med ameriško in kanadsko ekipo. najprej zmaga kanada za eno točko, potem amerika spet za eno točko, in na olimpijskih v atenah zmaga kanada za par točko. auč. sicer na koncu je amerika tretja in kanada druga, zmaga pa nova zelandija. šesta nosilka!
enivej. kaj si ti ja nor! ti ljudje se skor ubijajo na igrišču. mislim, ko te jebe, če si na vozičku! ti se tko zaletavajo v druge, da jih stokrat obrne preden se ustavijo prevrnjeni na tleh. pišuka, ej! skratka, morte si ogledat! aja, eden izmed glavnih “akterjev” tega dokumentarca je mark zupan. ZUPAN! gremo slovenci! (je celo na prvi strani uradne strani *proud moment*) .. aja, trener kanadske reprezentance je pa en američan (s portugalskimi koreninami), ki ga neko leto niso izbral za ekipo amerike in je presedlal na kanado. hehe, talk about resentment.

aja, in enkrat naslednji teden hočem jet v kino (predlogi?) in igrat bowling. za razliko z lj cenami, je tle dokaj poceni. 3€ na osebo na igro, čevlji vključeni v ceno. okej, sicer morama najprej tja pridet (20min z avtom) ampak je čez vikend odprto do 3h zjutraj. plus imajo še snooker (res, nimajo biljarda), fuzbal (kickers!), pikado in puno fliperjev. (to zaj naštevam, kar mi je cimra povedla včeraj) nekje “zadaj” pa imajo tudi eno veeeelko salo, polno kavčev in pufov, z parimi velkimi tv ekrani in dobro založenim barom. in NI gužve! gremo? bomo izgledal extremnokjut v tistih čeveljcih in po možnosti pink nogavicah, hihi.
word of advice: ko se vaša kolegica (ali kolega, whatever) spravlja da bo metala (porivala? karkoli pač narediš s tisto kuglo), NE JE/GA POKLICAT PO IMENU! jaz sem to nardila enkrat v lj in je od E kugla letela v zrak za njenim hrbtom. ni pristala na mimoidočih, smo se pa fajn ustrašl.

>včeraj gledala (fajn met 8mb povezavo, hihi) “cars“.. no, nisem RES gledala, ker mi je KONEC FALIL! hdiča. ampak okej, je blo zastonj, plus je pixar in je disney, tak da ma ziher srečn konec. itaq. ta mali je zmago, potem je šou nazaj v sredi-ničesar, dobu je punco in vsi so ga mel radi. yay. cukr alert. i didnt spoil it for ya, did i?
ker sem dobla ts verzijo (kjer nekdo snema v kinu) sem dobila dva zanimiva dodatka. sredi filma so (to tud pr nas delajo??) ugasnal zvok in prosl eno ženo, da pride iskat svoje otroke v igralnico. par minut kasnej (a je razmišlala, če bo šla al ji je šele po par minutah kapnal, da je to blo zanjo?) res vidimo senco žene kok se sprehodi mim ekrana. smešna situacija, hehe.
ta drugi dodatek pa je tole – “one man band“. kratek film pixarja, ki so ga predvajal pred začetkom filma cars. zelo dober nareta animacija in ZELO se mi dopade faca punčke, ko.. mah, pejte si pogledat, bo najboljš.

in glede na tale test sem .jpg. “you are very colorful. sometimes you forget things, or distort the truth. you like working with pictures more than words.” prvo je prav, imam rada rdeče nogavice. drugo je tud prav, s tem da bi “sometimes” zamenjala z “very often”. tretje, ne tko velik, osamljeni primeri. in četrto je tud prav.

>”yo soy un hombre sincero,
de donde crece la palma,
y antes de morirme quiero
echar mis versos del alma.

mi verso es de un verde claro
y de un carmín encendido.
mi verso es un ciervo herido
que busca en el monte amparo.

cultivo una rosa blanca,
en julio como en enero,
para el amigo sincero
que me da su mano franca.

con los pobres de la tierra
quiero yo mi suerte echar.
el arroyo de la sierra
me complace más que el mar.”

ps- prej omenjeni film se je začel in končal s sliko trobentača (oblečen čist v belo *kulish alert*) in voice-over tele pesmi. /me like