>ker sem od sobote ze v laskem pri familiji (naj se me malo nagledajo, potem me spet ne bodo vidli vsaj en mesec), ker imam cez eno uro splanirano kosnjo trave okol bajte (in ce me slucajno mal poznate, potem veste, da bi raje sla bosa na cist ta zadnji konec alaske, pojedla celo flaso crvov iz tekile in se ulegla na plahto zebljev, kot pa kosila travo), ker ze stiri dni skupaj pred ocmi vidim samo tag-e nasega predragega aga-tee-eme-ela (=HTML), bom sla spisat se par dnevov prezivetih ne tako dolgo nazaj na portugalskem.

(prvi del si lahko preberete tukajle: “no, pa probajmo spisat mojo odisejo na portugalsko..“)

NEPRICAKOVANO SRECANJE V PORTU OB NAJTABOLJSEM TOASTU EVER!
v porto smo prileteli nekaj cez 8h zjutraj, 20min prezgodaj (ce obstajajo tam zgoraj kaksna krizisca smo mi izgleda sli skozi vse rdece), kljub temu, da ni bilo sile. v portu se namrec se vedno ni nic spremenilo: vreme je fenomenalno (30C!), wcji na letaliscu so se vedno vakuumski in veliko presterilni za moje pojme, in hrvati so se vedno tecni v 3pm.
da razlozim: porto metro je zajebana stvar, ker imajo sistem razdeljen na linije in zone. v lizboni je sicer isto, s to razliko, da imajo samo dve zone. centralna lizbona in mesteca zunaj. glavni v mestu porto so hotli bit pametni in so center porta razdelil na STIRI zone. ker sta dve izgleda bile premalo. na mojo sreco sem to tragedijo s spoznavanjem linij in con ze dala parkrat skozi, tako da mi zdaj prsti kar sami letijo na Z4. (ja, ce greste iz letalisca v portu na vlak v center morate vzeti karto za Z4.) za razliko od drugih turistov, ki so v mestu prvic, ne iscem vec postaj po seznamu, povezujem ta podatek z onim na karti con in po 15 minutah znorim.
ENIVEJ!
med kupovanjem moje karte zraven mene stojijo 4 decve, se menijo po hrvasko in poskusajo skapirat kje so, kam hocejo jet, kje to je in kak za bozjo voljo bodo prisle tja. ker na letalisce vozi samo ena linija niso ravno imele velike izbire. ko sem vprasala kje imajo hotel so rekle nekaj nekaj, kar je na neki drugi liniji. in ker bodo v portu cel dan (vlak naprej imajo sele naslednji dan) sem jim predlagala, da kupijo enodnevno karto za Z4, za TANAJVECJO cono, kar bi v bistvu pomenlo, da se bodo lahko 24 ur vozle po vseh moznih metrojih. ta karta bi bila 5.40€ (ali nekaj slicno), medtem ko karta za eno voznjo stane malo manj kot 2€. ce se mene vprasa je to totalna zmaga.
vse to je ana razlozla v perfektni slovenscini (resno, prav potrudla sem se!), ter pokazala vse z rokam in nogam.
kaj so one porekle na to?
“no entiendo. could you speak english?”
ja, tu se je pa ani odprla glava, jih poslala “u picku maternu” in sla. ce ste tolk fancy, da se ne morte niti potrudit slovensko razumet, te se pa same znajdte.

na zelezniski postaji porto campanhã mi povedo, da je naslednji vlak za coimbro sele par minut do 11h, kar je pomenlo skoraj 2 uri cakanja.
se ena izmed stvari, ki mi za porto niso jasne sploh. lasko in ljubljana imasta vec povezav kakor tretje najvecje in glavno mesto portugalske! okej, ce bi bil vikend, te se razumem. ampak da imajo na cetrtek (niti petek ni!) dopoldan (ne sred noci!) povezave enkrat na dve uri? ne, to mi pa nikoli ne bo jasno. aja, in se en nasvet: ce pridete v porto na ponedeljek po 20h uri, imejte raje nekje rezervirano sobo in prezivite noc v mestu. vlak proti centru ali jugu drzave (coimbra, lizbona, faro, itd) imate namrec sele ob 1h ponoc.

AMPAK!
nisem se pustila motit. prvi postanek je bil v kiosku, in sveza edicija casopisa publico je bila moja. par korakov naprej, skozi cakalnico, do kafica in najtaboljse kave ter toasta. kako je to pasalo! 45 minut je minilo v susu! potem do avtomata za menjat denar, ker wcji delajo samo na 50 centov. cevlje dol, japonke gor. na zalost sem spakirano imela samo dolge hlace, tako da sem te zavihala do kolenov, spreoblekla majco in sla chillirat v cakalnico. zunaj ni bilo za bit, prevroce in brez sence. plus, manjkalo je manj kot ura do vlaka in le-to sem hotela prezivet v tisini in probat ne zaspat.
nisem bila te srece. na blogu parkrat omenjeni H je dan poprej prisel iz vikenda na nizozemski, se odlocil ostati v mestu cez noc in, glej ga zlomka!, sedaj gre na isti vlak kot jaz. in zaj boma lahko skupaj pocakala se to uro! in se pomenla o tem letu, kar se nisma vidla! in vse mi hoce povedat o svojem novem fantu! in njunih skupnih planih! … yay?

tisto uro na vlaku sem prespala, seveda po obveznem kletju portugalcev in njihovo manijo, da se morjo vsedet TOCNO TAM KOT PISE NA VOZOVNICI! ja, to sem se tudi ze naucila. raje grem tja kamor pise, kakor da se potem kregamo in zavijamo z ocmi. eni drugi turisti pa so ignoriral tisti majhen podatek, se namesto v dve vrsti vsedli v eno, in portugalska familija, KATERA JE KUPLA TISTE KARTE IN SEDAJ NJIHOVE SEDEZE UPORABLJA NEKDO DRUG, KAKO STE LAHKO TAKO NEOTESANI?!, je skoraj znorela. in z njimi, seveda iz drugih razlogov, vsi ostali na vagonu.

COIMBRA JE TOCNO TAKSNA, KAKRSNO SEM PUSTILA. LEPA.
v coimbri me pobere S in grema pravac za reko na par pivick. glede na to, da je zunaj blo vsaj 28C je bilo pivo moja prva in edina misel.
S sem, po odhodu lani konec oktobra, vidla prvic. ja, sma se v tem casu miljonkrat slisale in sma kao ostale v stiku, ampak v zivo pricat z osebo, s katero sem
prezivela tri leta, je veliko drugace kakor sem si kdaj zamislila. in ja, sem imela v glavi par scenarijev, a noben ni obveljal. zakaj? ker, glede na situacijo, ko je ena oseba (jst) totalno preko tega in ji niti na kraj pameti ne pade, da bi se karkoli se zgodilo (vidim jo v popolnoma drugi luci), in ko druga se nima pociscenih vseh pojmov (tu sem na zalost tudi jaz ga malo srala, ker ji nisem pravi cas dala vseh zeljenih odgovorov).. scenarij “sedele boste za isto mizo tam pri reki, se normalno menle tudi o vajinih privat zadevah in nobena ne bo dobila popizditis” ni bil ravno visoko na lestvici moznih dogodkov v racionalnem svetu.

ampak, zgodilo se je tocno to. tako da sma pivo podaljsale v kosilo v cafe atenas, kjer delajo tiste ta ultra fenomenalne francesinhe, kjer ji ni enake na celi portugalski. receptov za to kaloricno a prekleto okusno bombo je sicer maljarda, vsaka restavracija ima tudi svojo verzijo omake (ponavad je skrivnost, kaj vse dajo noter), ampak glede na spodnjo sliko gre nekako tkole: toast, sir, klobasice, sunka, toast, sir, zrezek, toast, puno sira, jajca, itd. v omako pa pride vse od piva, paradajz omake, brandija. ja, ena francesinha na mesec je cisto dovolj. se posebej, ce se jo poplakne s parimi kozarci super bock piva.

ker sem dol prisla par dni pred parlamentarnimi volitvami in ker je S sodelovala pri kampanji levice (bloco esquerda) je ona sla naprej pomagat, jaz pa s fotkicem (baterija na mobitelu je umrla ze nekje na vlaku) v café tropical. tam sem 3 ure prezivela ob pitju kave, viskija, gledanju bliznjega prometa in studentov, ki so se pocasi pripravljali na latado (je sicer sele konec meseca, ampak vsaka fakulteta ima svoje priprave).
latada = festa za brucovanje. in ne, ni vse tako nedolzno kot v sloveniji. na portugalskem nad bruci izvajajo zelo velik pritisk glede udelezitve brucevanja. ce kdo ne pride do konca studija nima vstopa na nobeno studentsko zabavo, neuradno jim ni niti dovoljeno nositi “uniforme” studentov najstarejse univerze v evropi (jaz jim recem batmani, hehe). obstaja pa ze nesteto skupin studentov, ki poskusajo brucovanje skenslat, saj je celotna stvar prisla ze tako dalec, da je vsako leto kar nekaj poskodb. (na nekem faxu agrikulture so bruci mogli skocit v bazen dreka in eden izmed njih je pristal na necem trdem in razbil glavo.) in ne, videt skupino brucov, ki sredi noci par ur samo v spodnjem perilu kleci na najvecjem trgu mesta in poje himno fakultete ni nic cudnega. cudno bi bilo, ce tega ne bi bla vidla tudi tokrat.

TO BE CONTINUED..

>tako kot je K rekla, hvala bogu, da sem koncno sla. ni minil en mesec brez mojih najbolj iskrenih zagotovil, da naslednji mesec pa res grem. vedno je nekaj prislo mimo. ali ni bilo casa (jebena redna sluzba!), denarja, vcasih pa je sfalilo tudi volje. kar ni pomenlo, da si nisem RES zelela it, ampak.. hja.

karta je bila kupljena pri ryanair, iz milana do porta. in, ce bos slucajno se kdaj imela to fenomenalno idejo, naj me PROSIM nekdo ustreli. ker taksnih kolobocij s prevozom do milana in potem nazaj v slovenijo se v zivljenju nisem imela. da sploh ne omenim, da me je zadeva sedaj prisla tako drago, da bi za ta denar lahko s taxijem sla do brnika, se peljala v lizbono v prvem razredu tapa, in na avijonu dobila tisti extra paket, ko ti manekenke iz victorias secret kataloga servirajo pijaco. da se o masazah ne menimo.
in v to sploh se nisem vstela telefonskega racuna, ki me bo tako pokopal! *double facepalm*

PREVOZ DO MILANA ali KAKO ZMEST FATO
naj bi bila dokaj normalna stvar; s tovornjakom do verone, vlakom do milana in busom do bergama. na pot naj bi se odpravla nekje pred poldnevom, takoj ko s tovornjaka zlozijo neke palete in ga natovorijo z necim drugim. proces, ki naj bi trajal celih 15 minut, zavlekel pa se je dolgo v popoldne.
na koncu sta me do letalisca peljali sestri. pred spopadanjem s tisto popolnoma ravno in veliko predolgo avtocesto smo se ustavile na pocivaliscu s pokvarjeno blagajno (zastonj opcije ne poznajo, smo mogli jet na petrol), nabavle kofeja, red bullov, cipsa, moje vecerje (snedvic in pol litra jogurta, zakaj bi variiral?) in crni avtomatik se je odpravil zasledovat karavano tovornjakov.
voznja je bila super, dodatno zabavo nam je nudila fata (aka gps zadevca), kateri se je pri benetkah totalno sfuzlalo. njeni podatki so pac malo starejsi in nikakor ji ni slo v cipe in vezja, zakaj se ne drzimo njene priporocene poti. tudi ob veckratnem moledovanju, da naj ze koncno najdemo nek izhod (najveckrat nam je svetovala 90° ovink v levo, direkt v steno) in gremo nazaj.
primer dialoga voznje:
A: “fata pravi, da bomo cez 9 minut pri letaliscu, ampak tu ga ni nikjer. se table ni.”
B: “ko se bomo pelale mimo, ga bomo nasle.”
(btw, ko smo se pripeljale v bergamo je bil tovornjak se vedno v sloveniji.)

ORIO AL SERIO: NAJBOLJ NEUDOBNO LETALISCE Z NAJBOLJ NEOTESANIMI VARNOSTNIKI
sekici sta imeli pred sabo se vsaj 4 ure voznje, tako da sta se po kosu pice odpravili.
in takrat se je zame zacelo tistih tolikokrat prekletih 9 ur nica. bergamo je namrec letalisce, kjer se vse trgovine in kafici zaprejo najkasneje ob 22h. bergamo je v tej regiji glavno letalisce za ryanair, in ker vsi vemo, da ima ta letalska druzba nehumane urnike, se je z zadnjim busom letalisce napolnalo s popotniki z velkimi rugzaki, spalkami in zaskrbljenim izrazom na obrazu, ko so se sprehodli mimo obvezne rumeno-modre “IF IT FITS” kletke.
okoli 23h so nas kao prijazno napotili v sekcijo odhodov. da bodo terminal b zaprli mi je bilo jasno ze prej, tako da se nisem pretirano bunla. (za razliko od manjse skupince poljskih studentov.) ljubse bi mi seveda bilo ostati se vsaj pol ure v blizini tistega kava avtomata. zakaj? zato, ker je tam bila edina prosta vticnica (no, prosta po tistem, ko sem izklopla avtomat) in baterija na mojem telefonu se je grozljivo blizala koncu.
ko sem se pri mizah nekega kafica le ustalila, se zadekala v jakno in nastimala rugzak tako da mi ni res cisto vsaka trda stvar bodla v glavo, je prisla tanajbolj osovrazena oseba letalisca; varnostnik. izgleda je bilo ob 2h konec odhodov, ker so sedaj zapirali se tisti del in smo se mogli prestavit v del prihodov. tecnarli in ne prevec potiho kleli smo ga vsi, v vseh moznih jezikih.
izgleda pa hoce letalisce delati na svoji podobi, saj nas je nekaj do 4h spet prisel budit. tokrat se nam vsaj ni bilo potrebno prestavit nikamor, a spati nam tudi ni bilo dovoljeno. sicer ne govorim besede italijansko, ampak ko se en tip ni in ni hotel vstati je varnostnik poklical policijo. res.

do check-ina ob nekaj pred sesto zjutraj mi je tako preostalo le gledanje fizickih radnikov, kako so s samokolnicami odvazali smeti iz se neobstojecega dela in iskanje vsaj ene radijske frekvence, kjer ne lapajo 90% casa. to zadnje v italiji ni mozno sploh.
check-in obmocje je taksno kot na vseh drugih letaliscih (pocasi se napolni, vsi se postavimo v vrsto pred kafic, padajo kavice in rogljicki, par zgubljenih oseb, ki ne vedo kam tocno morajo, itd), s to razliko, da imajo v bergamu se avtomat za pice.

aja, a mi zna kdo povedat, zakaj je okoli letalisca tolko bodece zice??

TO BE CONTINUED..

>(sicer sem tu sele par dni, ampak vem, da ce bi bila tu se vsaj en teden, da bi se tole res zgodilo.)

zbudim se okoli 10h, pocasi odpravim do kopalnice, izognem mokri brisaci, ki visi s tus kabine, umijem obraz z mrzlo vodo, med gledanjem v ogledalo naslednje 4 minute scetkam zobe, grem v kuhinjo, dam kavo delta in vodo v cafeteiro, prizgem stedilnik, dva kosa kruha v toaster, maslo, ovcji sir in jagodno marmelado iz hladilnika, pograbim dva kroznika, noza in zlicki, nesem vse skupaj na mizo k oknu, spustim eno zaveso, malo preklejem sonce, ker mi sije direkt v oci, a mu istocasno izpovem mojo neskoncno ljubezen.
ko cafeteira ze pricne malo piskat, skoraj istocasno s skokom kruha iz toasterja se zbudi se kolegica, uleti v kuhinjo, najde mene z nogami na mizi, soncem na obrazu, casopisom v roki, pogledom na se eno letalo, ki leti mimo, in s tistim bedastim nasmehom na obrazu, ker sem ponoci sanjala o tebi in me vsak premik samo se bolj zrajca.

ce si slucajno kje v blizini: iz metroja gres na postaji marques pombal, po ulici med stavbama tap in axa (av. duque de loule), sekas tretjo desno, do stevilke 11-Esq (nad rjavimi vhodnimi vrati, cist desni balkon z zelenimi zaluzijami).
pozvoni dvakrat…