>hvala bogu za facePAD.
>na seznamu prevoznih sredstev mi manjkata samo skiro in surf!
>evo, prevoz do letalisca milano bergamo urejen.
sicer je do zadnje besede res prislo sele pred parimi urami, tako da sem bila na trnju celi bozji dan, ampak brez stresa se se nikoli ni nikamor prislo. a ne? … a ne??
enivej. plan je takle:
1) najprej z avtom okrog 11h v celje, na lopato.
2) tam me pobere nek tovornjakar, ki gre do prvega izhoda pred verono. kot referenco imam postno kodo 37033. tja naj bi prispela okrog 17h ali 18h.
3) od tam do zelezniske postaje v veroni, puorta nova, je 7.3km (glede na google maps). zarad mene lahko grem tudi pes.
4) od verone do milano centrale zelezniske gredo vlaki parkrat na uro. zadnji, ki ga moram uloviti, je ob 21h. v milano uletim okol 22:25h.
5) do letalisca v bergamo pridem z avtobusom in zadnji gre ob 23:35h.
in ja, moj najvecji problem v vsem tem planu je to, da ce res ujamem sele cisto zadnji bus do letalisca, da bodo vsi dobri placi za spat ze zasedeni!
glasbena podlaga pri pisanju posta:
za spodnji komad se mi bo Carica odrekla, in mogla bi ji dati prav. zgodovino cece itaq vsi poznamo. ampak, a bi se lahko delali, da se ne gre za pevko? da se gre za komad? ki je DOBER? se posebaj zato, ker se mi zajle ZELO lusta par prstov viskija. aja, in zato, ker je tole bil eden izmed prvih komadov, ki sem jih slisala, ko sem lani konec oktobra prisla iz portugalske.
sipaj viski preko malo leda
hajde ljuljaj ljuljaj, tako treba
>bolj prijetne voznje z avtobusom se nisem imela.
>vceraj sem izgleda imela dan za melanholijo, premetavanje po postelji in za razmisljanje o pogovorih na balkonu in v 4ki.
in dok me ne zmanjka mi bo pel donny hathaway, natancneje posnetek njegovega 1972 koncerta “live”. (v moji zbirki imam maximalno 10 originalnih cdjev, in ta je eden izmed njih. nasla sem ga enkrat leta 2003 v eni izmed tistih velikih zeleznih kosar, kjer so vsi cdji po neki neverjetno znizani ceni.)
mogoce nekaterim ime ne pove veliko, zato pa vsi sigurno poznate njegove komade “youve lost that lovin’ feeling”, “little ghetto boy” (dr. dre je uporabil sample na albumu “the chronic”) ali “i love you more than youll ever know”.
ja, besedila so super (takrat so jih se znali pisati z duso), ampak njegov nacin petja in strast, ki jo da v izvedbo.. njegov glas je… ne da se opisat. vedno, ko ga slisim, dobim kurjo kozo. skoraj vsaka druga pesem se me dotakne na taksnem levelu, da dobim knedl v grlu in nekatere osebe posljem v 3pm, se koncno vsedem dol in pridem do odlocitve, katero sem odlasala ze veliko predolgo (“giving up”), ali da se popolnoma poistovetim s situacijo njegovega casa (“the ghetto”, 1970).
ni ga vecjega carja, ce povem po nase.
spodnji komad (katerega priredbo je naredila tudi amy winehouse), “we’re still friends”, me cisto vsakic spomne na voznjo z busom od coimbre do lizbone. nimam pojma zakaj, ampak vedno imam v glavi eno in isto sliko: jaz tam ustvarjam jogo, ko se poskusam spravit v kao udobno pozicijo na tistih cudnih stolih, celi cas se mi kabel od slusalk zatakuje, kolenov nimam kam dat in pocasi dobivam popizditis. potem pa zaslisim njegov glas, ko razlaga zgodbo pesmi. njegov glas in prvi takti glasbe me pritegnejo do te mere, da pozabim na vse skupaj, dam komad na repeat in ga poslusam naslednji 2 uri.
bolj prijetne voznje z avtobusom se nisem imela.
and its strange but wonderful
that we’re still friends
ps- tole je 1111. post, in danes je moj bday. take a hint.
>"zarad mene."
>
a ves oni papir, ki si mi ga tako sramezljivo pustila na mizi zram racunalnika? se vedno ga imam. zataknjen je za eno kartico na steni. zlozen, da ne vidim teksta. pa saj ni treba, da vidim, tocno vem kaj pise.
danes si bila v 4ki. itaq je vsem jasno, da si bila ti razlog, zakaj sem jaz sploh sla. za moj okus je tam prevec ljudi in posledicno veliko premalo zraka. seveda sem te opazla takoj, ko si stopla na mali floor. kaj cem, imas prezenco. in ja, iskala sem te po mnozici. nalasc sem te ignorirala in cakala, da prides ti k meni.
in si.
se nasmejala, drzala pogled, me zmedla, prisla blizje, se me dotaknila in mi rekla, da sem lepa. v tistem trenutku bi ti lahko povedala, da imas najlepse oci, da me tvoj pogled se vedno fascinira in da ti smiley totalno pase. “ti tudi,” se mi je zdela boljsa opcija. v naslednjih 2 urah si me se 3x vprasala kako sem, parkrat prijela rob majice, pogledala z “onim” pogledom.
zakaj me nisi raje prijela za roko, odpeljala na tisto nazgravzno stranisce, zaprla vrata za nama in me poljubila? obe sma si zelele, zakaj se potem tako upiras?
“ne it na portugalsko. ker vem, da bos tam z eno.”
in, mala, tudi ce sem, ja pa kaj pol?
“mah, po zelji.”
ne, ni po zelji. ce bi moje zelje imele kakrsnokoli tezo na situacijo, potem bi ti prisla z mano domov in me objela ponoci. tako pa bom sla jutri na stajersko, s familijo prezivela nedeljo in moj rojstni dan, spakirala stvari v nahrbtnik in se sprasvala zakaj u picku maternu ne gres zraven. v cetrtek se bom v milanu vsedla na letalo, v portu pograbla prvi vlak za lizbono, in se dobila z eno, ki bo prisla iz 45min oddaljenega mesta samo zato, da gre na kavo z mano. skupaj boma prezivele celi dan, in ko se bo vsedla na zadnji bus nazaj domov se bo sklonla k meni, me hotela poljubit. vem to. roko dam v ogenj.
in jaz se bom umaknila.
zato, ker sem budala.
>if($thoughts == $you) { self.touch(); }
>im on the sofa, trying to watch tv
today csi just isnt interesting enough
every 2s i look at my phone
thinking i mightve missed a new message beep
(beep beep)
aaah, there it is!
i read it with my mouth slightly open
its dry, licking my lips doesnt help
your description is so vivid
it sends shivers down my spine
youd do what with your lips?
and your hands would go where?!
youre working, you say?
tough luck, im sending you this photo
i already know your reply
so, yes.. “fuck me.”
>ze dolgo mi ni tako zelo pasalo biti v bi-ko-fe-ju.
>nazadnje sem tam bila z njo in mislim, da mi je trenutna situacija malo zagrenila tisti lokal. pac, spomini. a ker sem le clovek, se istocasno se vedno zelo rada spomnem sedenja na klopci v kotu, ona v mojem objemu, vonj njenih las in tisti sramezljivi pogled, ko jo po 10 minutah le vprasam, ce slucajno pa bo kavo.
ja, tega popoldneva se rada spomnem.
no, in danes sem se koncno le spravla tja. druzbe si itak ne bi mogla zamislit boljse (da ti ne bo stoplo v glavo, prosim lepo), kava tud ni bila presvoh, in pogovor o najinih “kaj bi naredila, ce bi zadela na lotu” planih se je kar malo zavlekel. obozujem jo poslusat, ko mi na dolgo in siroko razlaga svoje misli. njene oci prav svetijo! ce bi kdo poslusal najine dialoge, ki so vcasih sestavljeni samo iz medmetov in veznikov, bi zelo preprosto dobil obcutek, da so naju govoriti naucile gorile.
vseeno, pasalo je. zelo.
na poti domov sem v luzi opazila neko polomljeno plasticno stvarco. roza barva je sicer ze bila skoraj popolnoma sprana, ampak se vedno dovolj mocna, da sem to majhno zadevo opazila. da se gre za eno izmed tistih igrac za ucenje abecede mi je bilo jasno takoj. malo bolj natancni pogled pa je razkril, da se gre za crko M. (prva crka imena te iz prvega odstavka.) in medtem, ko sem stala tam, se v 3 sekundah spomnila tistega popoldneva in njenih ustnic, in ko so me gosti picerije foculus ze gledali malo cudno, je mimo pripeljal nek kombi, zapeljal direktno cez crko in jo zdrobil v 5 delov.
simbolika do amena, ne?
>letos pa mi bo uspelo sprehodit se pod lizbono! (se 8 dni..)
>sredi lizbone obstaja rua da prata (=ulica srebra) in pod to ulico je puno galerij (pokriti hodniki, ki so povezovali zgradbe) iz casa rimljanov. odkrili so jih po rekonstrukciji mesta po tistem velikem potresu leta 1755. potresu je sledil tsunami in puno pozarov, kar je v bistvu pomenlo totalno unicenje mesta lizbone. geologi pravijo, da je potres po richterjevi lestvici bil na 9 stopnji, in da naj bi bilo okoli 100.000 zrtev.
vhod v te galerije je po mojem razlog, zakaj je dostop mozen samo 3 dni na leto (letos so ti trije dnevi od 25 do 27. septembra. to je tocno takrat, ko sem jaz tam.. WIN!), in se za takrat so potrebne vec kot enomesecne priprave delavcev. vstop je namrec skozi 1x2m veliko odprtino (v kao kanalizacijski jasek) med dvema linijama tramvajev. za tiste tri dni se promet malo preuredi, ampak ker je lizbona zelo odvisna od tramvajev (in drugega javnega prevoza, ki uporablja tocno tisto ulico), vam ob 15.30h povedo, da je ‘vrsta’ zaprta in da pridite naslednji dan oziroma leto. zaradi enkratnosti tega dogodka so vrste vedno dolge u 3pm, tako da se ze vidim, kako bom tam stala ob 8h ujutro.
ponosni portugalci so se enkrat leta 2007 sicer spravli naredit 3D model teh ulicic (video reportaze, v portugalscini), ampak nimam pojma kaj se je zgodilo iz tega. mogoce so ga ze dokoncali, ne vem, nisem nasla na netu. se mi pa ideja zelo dopade, ker veliko folka ne more uletet v lizbono na tocno tiste tri dni.
>"kako zlahka me izbrišeš. moj vonj, dotik, moj glas."
>zame osebno je eden najhujsih obcutkov obcutek manjvrednost. da osebi, ki meni pomeni tolko, da je ze cudno, ne pomenim dovolj. oziroma, da ji ne pomenim vec kot nekdo drug. (familija in najboljsi prijatelji izkljuceni, seveda.) da se ji ne zdim vredna tega, da se bori zame. (glej disclaimer!)
ko se pesaka odpravim do mesta, na kavo v kafeterijo lan (tam sem skoraj ze del inventarja), imam v usesih slusalke in v glavi mi odzvanja playlista, ki jo imam na repeat ze vsaj pol leta. rabim hrup, a istocasno rabim hrup, ki ga lahko po zelji izklopim in ignoriram. torej, glasba, ki jo poznam zelo dobro, ki me ne bo zmedla z meni neznanim besedilom. v tistih 25 minutah resujem svetovne probleme, izbiram najlepse drevo od stadiona do gospodarca, se zmrdujem nad propadanjem ene vcasih najljubsih restavracij (dva fazana), in razmisljam, kaj tocno delam narobe.
(edit: tu sta potem sledila dva odstavka, ampak smo ju zbrisal.)
.
.
.
.
eh. glava nima v ljubezni kaj iskati. se opravicujem za motenje miru, MOVING ON!
On and on and on and on and on and on and on and on
I believe in me
On and on and on and on and on and on and on and on
I believe in me
disclaimer: ne, ne mislim nobene dolocene punce, ta podatek sploh ni pomemben. ja, trditev bi lahko zelo preprosto apliciral na mojo trenutno situacijo na ljubezenski ravni zivljenja, ampak tu so zraven se drugi faktorji, ki so meni ali neznani, ali pa jih preprosto ne razumem. bodmo fer.
for the sake of an argument, med pisanjem tega posta bom imela v glavi dva taksna primera, kronolosko gledano sicer vsak v drugi dekadi mojega zivljenja (je pac treba popestrit zadeve, ne?) a se v dolocenih tockah celo pokrivata.
>se 9 dni..
>takle cas cez 9 dni bom ze na drugi strani evrope. najverjetneje bom ze v coimbri, v kaficu briosa (na sliki direktno za spomenikom) pila tretji café, brala público in se sprasevala kako bi bilo, ce bi bila ti zraven.
izgleda ti moram nabavit drugo darilo za bday.
>pa kaj je res pol ljubljane butaste?! (aka Enotna mestna kartica Urbana)
>mislim, da sem ravno dovolj lacna aka tecna in cudne volje, da spisem tole.
ceprav lahko vse informacije najdete na lpp strani, naj vam vseeno dam en majhen slovarcek. za vse vas, ki nimate pojma. ceprav, tole je bilo vse ze tolkrat razlozeno, da se mi res vedno bolj zdi, da je pol ljubljane al butaste al pa ne znajo brat. nekaj od tega bo ziher. torej:
urbana – kartica. plasticna. tok velka kot kreditna, zdravstvena ali navadna debit kartica. oker ali sive barve. z velkim oranznim krogcem v levem zgornjem kotu. SLIKA
urbanomat – tista meter pa pol visoka skatla s plexi steklom za strehico, ki stoji zram vecine busnih postaj. uporabljamo za dodajanje kredita na kartico urbana (glej: prejsna definicija). SLIKA
1) najprej, da pomirimo paniko. JA, ZETONE BOSTE LAHKO PORABLI DO KONCA LETA.
mogoce jih ne boste vec mogli kupit v vse kioskih kot ste bli navajeni do zdaj, ampak do konca leta jih boste ziher lahko porabli za voznje. garantiram! obljubim! nehajte panicarit.
2) NE, URBANOMAT RES NE VRACA DENARJA.
res. verjami mi. cisto vseeno je kolkrat bos pritisnu tist gumb in vseen kok dolg bos z odprtimi usti stal zraven in gledal v ekran kot tele v nova vrata. napisano je tako v slovenscini kokr v anglescini. za slovenijo ze itak pravijo, da imamo anglescino kot drugi uradni jezik, zakaj je to se vedno problem?!
3) NE, URBANOMAT RES NE SPREJEMA BAKRENIH KOVANCEV.
zakaj potem tisis noter tiste cente?! ce ti pise, da ne mores, kreten jedni! najmanjsi kovanec je za EN EURO. vredu? smo se razumeli? okej, zaj pa idi prosim ven iz vrste, da ne bomo mi za tabo res cist vse buse zamudil.
4) JA, Z URBANO LAHKO V 90 MINUTAH PRESEDATE TROLE IN JA, PLACAL BOSTE SAMO ENKRAT.
ampak mora biti znotraj teh 90 minut. ne 91, ne 92 in ziher ne 120 minut. ce se ze spravte presedat potem naj to ne bo v najvecji spici, ko se v centru mesta ustavi ves promet. soferji niso krivi, ce se v 15 minutah prestavijo cela 2 centimetra. in ja, res boste placali samo enkrat. moj danasnji primer: kartico napolnala z 2 ojroma in se peljala s stirimi busi. ’nuff said.
5) CE KARTICA NE POTEGNE, SE PREMAKNITE NAPREJ IN NE STAT MED VRATI KO LIPOV BOG.
ja, sistem je kao nov. ne, ni nujno, da vedno vse deluje. pac ni pograblo. se zgodi. ne zadrzevat vrste in 15x zapored rect (v ljubljanskem naglasu): “pa sej nisem jst kriva, da ne dela. jst mam denar gor. kaj je zaj to moj problem, ce ni potegnalo? jst mam denar gor. danes zjutraj sem dala 15 eurov gor, se lepo peljala v sluzbo, je vse normalno delalo, zaj pa ne potegne. to nisem jst kriva. jst hocem bit fer, jst nisem se nikol nic ukradla, itd itd itd.” aaaaaaaa! okej, skapiral smo. ne dela. probaj na naslednji masini. ce tam ne dela idi naprej, vsedi se in daj mir. soferja se najmanj zanima, ce tvoja kartica dela ali ne.
za bozjo voljo, zakaj je tole tako tezko skapirat?!
updejt: da ne bo slucajno kdo mislu, da govorim o nasih predragih penzionistih. ker ne! ja, res nas lahko zivcirajo na blagajnah spara, ampak tole imajo nastudirano v levi mezincek. zgoraj omenjeni folk so “boli mene patka” srednjesolci, “jao, pa kaj morjo vse komplicirat? najprej solnine, potem boni, zaj se trole?!” studenti, in “jst. tega. ne. razumem.” 30-45letniki.