zanimivo bo pustit vse skupi en dan, in “meni nic, tebi nic” odit.
prav vem, da bom tocno tako to tudi nardila. pobrala potni list in karto, spakirala najnujnejse v nahrbtnik, sla na popolnoma nedolzno kavo z meni najljubsimi ljudmi, si (med bedastim pogovarjanjem o vremenu in dogajanju v 4ki dan poprej) probala zapomnit cim vec njihovih izrazov in gest, se poslovila kot da se bomo spet vidli naslednji dan za kavo, in celo pot do letalisca pozirala knedle v grlu. nekje pri check-inu me bo zagrablo, da vrzem stran karto, se obrnem in pozabim na celotno bedarijo. ampak vem, da se ne bom dovolj mocno prepricevala. dvomim, da se bom res hotla. na letalu mi bo zal. vem. takrat me bo sele res zadelo, da te ljudi ne bom vidla nikoli vec. (ali vsaj ZELO dolgo ne.)
ko bom pristala nekje na drugi strani sveta se bom vsedla na tla, in se zjokala.
ps- ne mi prevec zamerit. je nekaj za mojo duso.
mas não vou chorar se você quiser partir às vezes a distância ajuda e essa tempestade um dia vai acabar…
>tako kot imamo na valu 202 oddajo “izstekani”, tako imajo na brazilskem radiju mpb fm (mpb = most popular brasil) svojo oddajo “palco mpb“, kjer se vsak teden predstavi ena izmed glasbenih zvezd brazilije. koncno je bila na vrsti tudi ana carolina. posnetek “njene” oddaje poslusam ze danes celi dan. ponoci, po prihodu iz zelenega zekota, kjer so nas bombardirali s chillout glasbo, se mi je pred spanje zahotelo se malo njene madonne. med related videi sem naletela se na extra posnetke z dvdja “estampado”. iskreno povedano nisem pricakovala, da se mi bo njen akusticen koncert dopadel. mislim, da sem primerjala z “dois palcos” (=dva odra; pa kaj imajo s tem odrom?) koncertom, ki se mi ni dopadel sploh. kaj cem, zena mi pac ni tko oh in sploh fascinantna. (seveda, ce ignoriramo njeno vzdihovanje in poglede v videu zgoraj polinkanega komada.) ampak sem se zmotla. ornk. ti komadi se mi ze celi dan vrtijo po slusalkah. spodnji komad je sicer priredba, originalno sta ga zapela seu jorge in teresa cristina. je del soundtracka za brazilsko telenovelo “beleza pura“, 179 delov med februarjem in septembrom ’08. znacilnost brazilskih telenovel je ta, da jih gleda vecina drzave in da je ze skoraj cast imet pesem uporabljeno v seriji. (podobna euforija je tudi pri spanskih in mehiskih nadaljevankah, seveda.) za vse, ki ne razumete portugalsko, bo komad mogoce malo dolgocasen. ce pa se, recimo, skoncentrirate na njen glas in igranje kitare, pa je moznost velika, da se vam bo komad prikupil. in ostali tudi.
se você não me queria não devia me procurar não devia me iludir nem deixar eu me apaixonar
zadnja zelo uspesna najdba je laid back radio. pravijo, da se fokusirajo na vse stvari povezane z urbano kulturo, pa ce je to glasba, umetnost, lifestyle ali karkoli drugega. kar se glasbe tice vrtijo vse najtaboljse urbane hite zadnjih 40 let. projekt se je zacel leta 2002 kot enourna radijska oddaja na lokalni postaji iz bruslja. oddajo vrtijo tudi na hrvaskem radio 057, vsako sredo med 10 in 11 zvecer. vse preostale ure tedna jih lahko poslusate preko interneta s pomocjo njihovga kjut playerja (.air, download). ce ste dejavni tudi na twitterju se lahko automatsko povezete s svojim racunom in razglasite svetovnemu spletu, ce se vam kak komad extra dopade.
da ne pozabim omenit se turskega presenecenja, soul sendikasi. tedenska radio oddaja, ki vrti old skool funk, soul in rnb. enourne podcaste si lahko dolpotegnete z njihove strani. sicer med komadi nekaj lapajo po tursko, itaq, ampak se da lepo zignorirat, ker le-tega ni veliko.
od slovenskih radijev sta mi najbolj blizu 1) radio nula. ceprav je ze standard playlista zelo dobra za usesa, pa sem zadnje tedne vedno bolj redna gostja njihove one love postaje (.m3u link); in 2) radio tartini (.pls link). glede na ime sem pricakovala klasicno glasbo (d0h), ampak hvala bogu sem se popolnoma zmotla. vrtijo fenomenalno mesanco “acid jazz | africa | blues | chillout | cool | dance | downtempo | dub | electronic | funk | groove | hip hop | house | jazz | latin | lounge | rap | reggae | soul | trip hop”. (ja, tudi meni se zdi, da opis izgleda kot scrabble tabla za keyworde.)
>Balkanbeats je način življenja; občutek balkanske sproščenosti in romske brezskrbnosti. V zadnjih letih se je razširil iz evropskega v svetovni fenomen; od Bosne do Brazilije je Balkanbeats omamil svojo publiko. Robert Šoko je pričel z plesnimi večeri v Berlinu 1993. leta. Skoval je besedno zvezo Balkanbeats z željo, da definira svoj stil mešanice glasbe iz Balkana. Balkanbeats so avtentična »balkanska truba«, ciganski melos in tradicionalni napevi, reinterpretirani z elektronskim beatom ali z urbanimi mešanicami stilov glasbe, ki imajo razpon od skaja do rocka. Gibanje se je v letih razvijalo tako v smislu zvoka kot izvajalcev, ki ustvarjajo v novem žanru pod skupnim imenovalcem Balkanbeats. Virus balkanskih ritmov in delirij veselja ter melanholije je okužil že Berlin, Pariz, London, Budimpešto, Dunaj in se še vedno širi vse od New Yorka do Melbourna.
Musicafe bo v koprodukciji s Kinom Šiška Ljubljano narisal na zemljevid svetovnega fenomena Balkanbeats. Gostitelj ljubljanskih večerov bo Haris Pilton, DJ, pionir Balkanbeata v Sloveniji. Mednarodno uveljavljeni jahalec plošč, ki trese plesišča z lastnimi remixi in produkcijo. Enfant terrible balkanbeat scene, ki s svojimi triurnimi seti izbranih ritmov ne pusti obiskovalca ravnodušnega.
>pred casom so me povabili na predstavitev svoje nove podobe, kasneje me zelo prijetno presenetili z dostavo novoletnega darila (potico priporocam!), danes pa imate na voljo par njihovih izdelkov okusit sami.
Happy Pek nadaljuje s svojim delom in vas vabi na otvoritev Happy Trgovinice, ki bo v torek ob 18:30 na Čopovi ulici 4 v Ljubljani. Otvoritev bo namenjena tudi predstavitvi njihovega novega izdelka Happy Rola.
Še hiter pogled v trenutno dogajanje v Happy Trgovinici: blog.
ps- vabilo na otvoritev so mi pred parimi dnevi osebno vrocile dve extremno simpaticnipunci. priporocam vec taksnih akcij, zelo lepo darilo za dobro jutro.
>ob nedeljah, oz. ko se pac spomnem, si pogledam najnovejse kartice na post secret blogu. mislim, da nas ze vecina ve, za kaj se gre pri tem blogu, ampak da vseeno povem: na razglednico folk napise svojo skrivnost in jo poslje na dani naslov. v vecini primerov (celo mislim, da naj bi to bila ustaljena praksa) se razglednica naredi na roke, tako da ima neko povezavo s samo skrivnostjo. dolocene razglednice so skenirane in vsako nedeljo objavljene na blogu. razglednic prihaja vedno vec in ostale so objavljene v knjigah ali na razstavah v knjigarnah, galerijah, hodnikih univerz. ceprav vem, da ze kar nekaj casa obstaja tudi facebook stran tega bloga (kdo/kaj tocno se nima svoje facebook strani?! se moja leva roka jo ima!), sem sele danes kliknala na link. prineslo me je do spodnjega videa, “fifty people, one question”.
skrivnosti. vsi jih imamo. eni vec, kot drugi. manjse, vecje, pomembne, vsakodnevne. zame vecina prijateljev pravi, da me lahko berejo kot “odprto knjigo”. da se me da hitro spoznati, vsaj do neke mere normalnega funkcioniranja v prijateljski zvezi. to nisem nikoli niti zanikala. je pa na zalost res tudi “meje imas.”. spoznanje, do katerega vecina, ki me hoce spoznati malo bolje, pride sele po vecih mesecih druzenja. ampak, a nimamo vsi svoje meje? zakaj potem tako presenecenje, ko koncno le recem “dovolj” ali “daj mi mir” ali “ne”? (to zadnje se moram naucit rect bolj pogosto.) le redkim sem pustila se blizje po tej tocki. kar nekaj jih je odpadlo se prej (oseba se mi preprosto ne zdi vredna casa), nekaj kmalu zatem (mogoce pa ni vredna zaupanja). ce pa le pride blizje, takrat mogoce povem moje skrivnosti. (na prste ene roke bi lahko nastela ljudi, ki me res poznajo. ljudi, katere sem res pustila blizu. mislim, da se jih par tega niti ne zaveda, in mogoce je tudi boljse tako.)
in danes, med sprehodom od ene potencialne sobe do druge, sem si primislila se eno skrivnost. medtem, ko mi je v usesih odzvanjala glasba budha bar kompilacij, se mi je, veliko bolj kot vceraj ali kateri dan poprej, zahotelo it nekam dalec stran. (nekateri bi rekli, da hocem zbezat, da hocem stran od situacije v kateri sem. pa tudi ce hocem zbezat? kaj tocno je tako slabega v tem?!)
nekam, kjer ni nje. nekam, kjer zanjo ne ve nihce. nekam, kjer mi ne bi bilo potrebno razlagat, zakaj sem se vedno tako prekleto zaljubljena vanjo, da mi je ze prav nerodno. nekam, kjer ne bi raje, kot da grem na kavo z njo, poklicala eno, ki cuti nekaj podobnega do mene, od mene pa dobi samo sranje v glavi. nekam, kjer bi jo lahko dala v skatlo “bilo, proslo in ne vrati se nikad vise”, ko mi “cutiti” se ni bilo tako prekleto odvec.
ce je le mozno, se spravim v totalno bedaste zveze, iz katerih ne dobim niti kancka tistega, kar hocem. da bi me zena izpopolnala na nekem levelu, na kateremkoli levelu? do tega ze zelo dolgo ni prislo. mislim, da je zadnjih par zvez ze od zacetka bilo usojenih na propad. zato, ker se mi preprosto “ni dalo” osebe spustit blizje k sebi. imela sem jih samo za “toplo telo v temni noci”, ali za sex, pa se tega sem cisto vsakic primerjala s tistim z njo.
in ona to ve. ona itaq vse ve.
cisto mozno, da ji bo tale post sel totalno na jetra. da bo odkimavala z glavo a la “daj ana no, pa kaj ti ni jasno?”, pogledala tam nekam skozi okno kuhinje, vdihnala se enkrat cigaretni dim in z izdihom pritisnila na ctrl+w.
in ce ona to vse ve, kaj je potemtakem moja prava skrivnost?
>pot od milana do ljubljane je bila se bolj zakomplicirana, kokr v obratno smer. mislim, da se mi je murphy dobesedno posral na glavo, kar se relacije lj – milano tice. resno. enkrat dopoldan pristanemo v milano bergamo. ko koncno spet prizgem telefon mi sestra sporoci, da so (en teden prepozno) ugotovili, da gre moj prevoz sele naslednji dan. naslednji j*beni dan. istocasno ugotovim, da mi bancna ne dela (ne vem kako, ampak uspelo mi jo je razmagnetit. kako tocno se te bedarije dogajajo samo men?!) in da imam denarja dovolj se samo do benetk. poigravala sem se z idejo, da le prespim v milanu, pocakam na prevoz in grem pac en dan kasneje nazaj. poklicem kolegico, ki je iz milana (no, takrat stacionirana na portugalskem. itaq.) in ona se spravi v lov za kolegi v milanu, kjer bi lahko prespala. SEVEDA so bili takrat vsi zasedeni ali na drugi strani sveta. ko sem dobila to njeno sporocilo me sploh ni presenetlo. zakaj le? itaq je slo vse ostalo narobe, pa naj gre se to. napotim se do drugega terminala, narocim en spukec kratke kave (hvala bogu, da je zena bila spanka, da sem ji lahko dopovedala, da nocem cafe americano, ampak espresso!), pojem do konca snedvic iz porta in pregledam urnik za avtobus do milana. sicer nisem imela pojma, kaj naj delam v milanu drugega, kot se prestavljat se od enga konca do druzga in upat na neko prenocisce, ampak v bergamu pa tudi nisem hotela ostat. vse, kar je tam, je letalisce in na drugi strani avtoceste en velki shopping center. z italijanskimi cenami, zarad katerih me se vedno boli glava.
spravim se na bus, vmes 100x poklicem sestro, ki poskusa nekako pridet do avta od moza (njen je bil na popravilu in brez vinjete), in preverim stanje. 100 metrov stran od zelezniske postaje se vedno nisem cisto ziher kaj bom delala, ko pridem tja. ker pa so benetke se vedno blizje sloveniji kakor milano, se postavim v vrsto z drugimi popotniki, dobim karto in se poslovim od zadnjih penezov. vecino voznje do benetk sem prezivela na telefonu (a sedaj slucajno koga se preseneca dejstvo, da sem imela septembra racun 114€? mene namrec ne.) in z vsakim klicom sestre upala, da mi ima kaj prijetnega za povedat. nekje do polovice poti me je situacija ze ornk skrbela, tako da sem pozrla zadnje atome ponosa in prosla za pomoc osebo, katere do par tednov pred tem nisem niti poznala najbolje. v igro je zapredla tudi svojega tipa in res sta rekla, da lahko prideta pome. (se enkrat, hvala.)
in potem me je zmanjkalo. vse do koncne postaje, venezia santa lucia. naslednjih par ur sem prezivela ob setanju po kanalih benetk (sej je blo romanticno, ampak mislim, da bi v dvoje bilo veliko bolje), relaxiranju na klopcah in pod spomeniki, opazovanju shoppinga dveh avstraliskih dekliskih zborov (nabavli so tolko, da je vsaka punca nesla dve vrecki) in gondolistov (na moje razocaranje, ampak z napredkom se ne da kregat, je vedno manj pravih gondol in vedno vec motoriziranih vodnih taxijev, ki so cenejsi a nardijo vec hrupa kot tovornjaki!). casa sem imela na preteke, tako da je tudi fotk veliko. (ja sori, kaj pa naj bi drugega delala?!) a hvala bogu za fotke, ker so me spomnale na vse tiste stavbe s terasami na strehi, polnimi dreves, grmov in roz, na fenomenalno rdeco barvo posusenega paradiznika in paprik na mali trznici v ozki ulici, ter na perfektni humoristicni moment, ko se zraven mene posedejo neki americani in se najstarejsa izmed njih vsakemu, ki ji da par sekund pozornosti, naglas zadere “WE ARE LOST!!”. (mislim, da ni treba dvakrat rect, da je njihov hotel bil za prvim ovinkom na levi, samo pogledat bi bilo treba.) istocasno sem mogla koordinirati tudi eno iz portugalske, ki je tocno tist teden bila na neki konferenci na dunaju in si je zazelela ponovni ogled ljubljane. zakaj tocno je klicarla mene in ne Carico, ki jo je prisla pocakat na zeleznisko, mi se vedno ni jasno. mislim, da bi bila ona bolj vesela podatka, da vlak iz maribora zamuja. ne vem tocno kteri del “jaz sem v benetkah!” ni razumela.
moja resitelja sta me z rugzakom vred odlozila v centru ljubljane, in ker je bil tocno tisti dan rojstni dan gospoda ballantinesa smo se kasneje odpravli se na proslavo v kino siska. ja, z rugzakom vred. do kdaj smo bili tam ne vem, ampak portugalki dopovedat, da k4 stoposto ni odprta je bila dokaj zahtevna naloga. na besedo mi ni verjela, tako da sma se po dezju sprehodle do zaprtih vrat, in vzele taxi k meni domov. zmanjkalo jo je na kavcu, ob 7h sem ji poklicala taxi do zelezniske in o tem veceru se v prico njene punce ne menimo.
kaj sem se naucila iz te kolobocije: da ne grem NIKOLI VEC nikamor z letalom iz milana, pa ce se cel svet na glavo postavi!!
ps- sem pa vidla, da imajo pri easyjet fenomenalno pocen karte iz milano malpensa direkt do lizbone. hm…..
